Jedro

Pri sklenitvi zavarovalne pogodbe na tuj račun je nerelevantno, ali je zavarovalec (lastnik) pogodbo sklenil s pooblastilom ali brez pooblastila zavarovanca (najemnika), saj pogodba ni sklenjena v njegovem imenu, ampak jo kot pogodbena stranka sklepa zavarovalec.

Zapis zavarovanca v pogodbo oziroma v polico ni nujen. Pogodbeni stranki sta dve, to sta zavarovalec in zavarovalnica, zavarovan pa je interes tretjega. Tretji je na podlagi takšne pogodbe upravičen, če vanjo privoli.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnici kot lastnici poslovnega prostora na naslovu ..., ki je bil v požaru dne 13. 8. 2013 močno poškodovan, od toženke terjata plačilo zavarovalnine (135.000,00 EUR) na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za požarno zavarovanje, ki jo je 3. 7. 2013 kot zavarovalec sklenila družba M., d. o. o., pri čemer je slednja v zavarovalni polici navedena tudi kot zavarovanec.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnic v celoti zavrnilo in jima naložilo, da toženki povrneta stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo tožnici. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata stroške.

Vztrajata, da sta kot lastnici poslovnega prostora upravičenki do zavarovalnine in imata samostojno in direktno pravico od toženke zahtevati izplačilo. Le tožnici imata premoženjski interes, da do škode ne bi prišlo in imata zato lahko pravice iz zavarovanja (drugi odstavek 948. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede na predmet zavarovanja je šlo za zavarovanje na njun račun oziroma v njunem imenu (928. in 929. člen OZ). V polici je jasno navedeno, kaj je zavarovano. Poslovni prostor je bil v času sklepanja zavarovalne pogodbe in danes v lasti tožnic. Gre za javni podatek. Zakon dopušča, da zavarovanje za drugega sklene nekdo, ki nima pooblastila. Upravičenec mora takšno pogodbo le odobriti. Tožnici sta to tudi storili. Na podlagi drugega odstavka 948. člena OZ ima lahko pravice iz zavarovanja samo tisti, ki je imel ob nastanku škode premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Premoženjskega interesa za zavarovanje zavarovalka ni imela. Ni ga imela niti najemnica, saj sta bili tožnici tisti, ki sta bili dolžni ves čas najema investicijsko vzdrževati poslovni prostor v stanju, ki je najemnici zagotavljal normalno uporabo. Tožnici sta zato zavarovanki, čeprav v polici kot takšni nista izrecno navedeni. Sodišče ni upoštevalo relativnosti pogodbenega odnosa v primeru premoženjskega zavarovanja.

Ugotavljanje pravnoposlovnega razmerja med tožnicama in M., d. o. o, ni potrebno. Enako velja za pravnoposlovno razmerje med M., d. o. o., in najemnico. Ne gre za relevantna dejstva.

Zmotna je ugotovitev, da najemnica za sklepanje zavarovalne pogodbe ni imela pooblastila. Iz najemne pogodbe to izhaja. Ali je bila njena obveznost absolutna ali ne, na to ne vpliva. Tožnici sta v zvezi s tem predlagali tudi zaslišanje najemnice in lastno zaslišanje, pa sodišče teh dokazov ni izvedlo in je le na podlagi napačne razlage najemne pogodbe naredilo zaključek glede pooblastila. Pooblastilo sta dali, ni pa zavarovanja sklenila najemnica, ampak družba njene matere. Zapis v zavarovalni polici, da je ta družba tudi zavarovanec, ne more pomeniti, da zavarovanje v tem delu ni bilo sklenjeno za račun tožnic. Ali sta tožnici ravnali skrbno in ali sta o pravdi obvestili najemnico in zavarovalko, ni odločilno. Nasprotujeta ugotovitvam o lastni neskrbnosti.

V zvezi z obvestilom tretjega, obstojem pooblastila za sklenitev zavarovalne pogodbe in pravnoposlovnim razmerjem med tožnicama in družbo M., d. o. o., sodišču očitata kršitev pravila o materialnoprocesnem vodstvu. V kolikor je sodišče štelo, da najemnice nista predlagali za zaslišanje o teh dejstvih, bi ju moralo na to ustrezno opomniti. Enako velja glede potrebnosti zaslišanja direktorice družbe M., d. o. o. oziroma drugih dokazil. Sodišče je bilo namreč seznanjeno z materialnopravnim stališčem tožnic, ob upoštevanju katerega ta dejstva niso relevantna. Na ustrezen način bi moralo poskrbeti tudi za dopolnitev nepopolnih navedb. Ne drži, da bi bil dokaz z zaslišanjem najemnice predlagan le v zvezi z najemno pogodbo.

Navedba družbe M., d. o. o., kot zavarovalca in zavarovanca, pri čemer ni sporno, da ta družba lastnega premoženjskega interesa za sklenitev zavarovalne pogodbe ni imela, ne more povzročiti ničnosti pogodbe. Če je sodišče v to dvomilo, pa bi to lahko preverilo (214. člen ZPP) mimo dokaznih predlogov strank. Menita, da ravno sorodstveno razmerje med najemnico in direktorico družbe M., d. o. o., kaže na to, da je bil zavarovan premoženjski interes tožnic.

Sodišče je spregledalo, da sta se tožnici sklicevali tudi na 961. in 962. člen OZ in trdili, da je najemno razmerje z najemnico prenehalo. Tudi če bi najemnica v času najema imela kakšen premoženjski interes, da škoda na prostoru ne nastane (s čimer se tožnici ne strinjata), pa takšnega interesa po prenehanju najemne pogodbe ne more več imeti. Zaključek sodišča, da tožnici nista dokazali, da je bil s sklenjeno zavarovalno pogodbo zavarovan njun premoženjski interes, je zato napačen.

Z zavrnitvijo predlaganih dokazov (z zaslišanjem tožnic in najemnice) je sodišče bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Po eni strani ugotavlja, da tožnici nekaterih dejstev nista dokazali, ni pa izvedlo relevantnih dokazov. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev (in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa je storilo tudi s tem, ko v razlogih sodbe zavrnitve teh dokazov ni obrazložilo. Opozarjata še na nasprotje v razlogih in nasprotje med razlogi ter izrekom ter izostankom pravnega pouka, ker je bilo sicer (nepravilno) odpravljeno s popravnim sklepom. Tudi v tem delu je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi napako v sodbi, ko je namesto pravnega pouka zapisalo besedilo, ki se nanaša na stroške, odpravilo s popravnim sklepom. Ker je šlo za očitno napačen zapis(1), pritožbeno sodišče nima pomisleka v to, da je popravni sklep (328. člen ZPP) ustrezen način za njegovo odpravo. Očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno in da je sodba zato obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen.

6. Pritožnici s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo z njune strani predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in priče V. B. in da zavrnitve tudi ni obrazložilo, zatrjujeta kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zatrjevana kršitev (čeprav zmotno označena kot relativna) pravočasno grajana (286b člen ZPP) in sicer na naroku 7. 5. 2015, ko sta bili tožnici seznanjeni s tem, da predlagana dokaza ne bosta izvedena.

7. Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega tudi na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja, člen 22 Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki načelno zagotovljena tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima zato sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano (ne pa tudi obratno: če je glavni dokaz uspel, bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi), nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren(2). Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče tudi ustrezno obrazložiti(3).

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje oba dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da je najprej odločalo o temelju oziroma obstoju zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama. Kaj je s tem mislilo, ni povsem jasno. Že s tem je zato prekršilo obveznost, ki za sodišče izhaja iz 22. člena Ustave (in drugega odstavka 287. člena ZPP), da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, saj stranka v nasprotnem primeru ne ve, zakaj je sodišče ravnalo tako kot je. V kolikor je sodišče imelo s tem v mislih njuno nerelevantnost, in je torej ta dva dokazna predloga zavrnilo, ker je menilo, da nista bila predlagana za dokazovanje dejstev, ki so po presoji sodišča prve stopnje odločilna za presojo „temelja oziroma obstoja zavarovalnega razmerja“, takšen razlog v konkretnem primeru ne more opravičiti njune zavrnitve. Pritožnici namreč zaslišanja strank in priče nista predlagali le za dokazovanje navedb o višini škode (o čemer sodišče, saj je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja temelja, ni odločalo), lastništvu in sklenitvi najemne pogodbe (kar ni bilo prerekano), pač pa tudi zaradi dokazovanja ostalih zatrjevanih dejstev v točki I in II tožbe, v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2014 ter (vsaj v določenem delu) tudi v vlogi z dne 28. 4. 2015.(4)

9. Z dokaznim predlogom, da se zasliši pričo in stranke, sta tožnici tako želeli dokazati (tudi) svoje trditve o tem, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena na njun račun v smislu 929. člena OZ, zaradi zavarovanja njunega premoženjskega interesa (saj je zavarovanje po njunih trditvah kot zavarovalka sklenila družba M. namesto najemnice, ki je bila to dolžna storiti po sklenjeni najemni pogodbi), torej nasprotno od tega, kar je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo sodišče. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov jima je torej odvzelo možnost, da dokažeta nasprotno – kar je nedopustno(5).

10. Pritožbi je bilo treba že iz navedenih razlogov ugoditi in sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. To kršitev bo moralo odpraviti tako, da bo oba predlagana dokaza izvedlo ali pa bo moralo odločitev o njuni zavrnitvi utemeljiti s sprejemljivimi in ustavno dopustnimi razlogi.

11. Ob ponovni presoji zahtevka pa naj sodišče prve stopnje upošteva še sledeče: - Tožnici sta svoje upravičenje iz sklenjene zavarovalne pogodbe utemeljevali predvsem s trditvijo, da gre za zavarovalno pogodbo, ki je bila sklenjena na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče (929. člen OZ). Pri takšnem zavarovanju pa je nerelevantno, ali je zavarovalec pogodbo sklenil s pooblastilom ali brez pooblastila upravičenca (zavarovanca), saj pogodba ni sklenjena v njegovem imenu, ampak jo kot pogodbena stranka sklepa zavarovalec(6). V konkretnem primeru je zato nerelevantno, ali sta tožnici za sklenitev pogodbe dali pooblastilo ali ne (in komu).

- Pri zavarovalni pogodbi na tuj račun ena oseba, zavarovalec(7) sklene zavarovalno pogodbo v korist tretjega, ki ga zavarovalnici označi, čeprav je le on sam pogodbena stranka. Pri zavarovanju na račun tistega, katerega se tiče, pa sklene zavarovalec zavarovanje za tretjega, katerega imena ne pove, je pa ta določljiv vsaj do trenutka, ko nastane zavarovalni primer. Zapis zavarovanca v pogodbo oziroma v polico tako niti ni nujen. V obeh primerih sta pogodbeni stranki le dve, to sta zavarovalec in zavarovalnica, zavarovan pa je interes tretjega. Tretji je na podlagi takšne pogodbe upravičen, če vanjo privoli. S tem namreč vstopi v pogodbo.(8) Preneseno na konkreten primer to pomeni, da zgolj dejstvo, da tožnici v zavarovalni pogodbi nista (izrecno) navedeni kot zavarovanki, samo po sebi še ne pomeni zadostne podlage za zaključek, da konkretna zavarovalna pogodba ni bila sklenjena na njun račun. Ob tem ni odveč opozoriti tudi na opredelitev zavarovalca in zavarovanca v Splošnih pogojih za požarno zavarovanje 01-IPO-01/07 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del sklenjene pogodbe. Splošni pogoji opredeljujejo zavarovalca kot osebo, ki z zavarovalnico sklene zavarovalno pogodbo, zavarovanca pa kot osebo, katere premoženje in/ali premoženjski interes je zavarovan. Pri tem sta zavarovalec in zavarovanec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun. Kot zavarovalec je v pogodbi res navedena družba M., d. o. o., vendar je glede na povzeto definicijo zavarovanca v Splošnih pogojih bistveno, kdo je v konkretnem primeru imel interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948. člena OZ). Tožnicama takšnega interesa ne odreka niti toženka.

- Pri zavarovalni pogodbi na račun tretjega oziroma na račun tistega, katerega se tiče, med zavarovalcem in upravičencem (zavarovancem) obstoji temeljno (valutno) razmerje, zaradi katerega je zavarovalec pogodbo sklenil. Drži sicer, da gre pri tem najpogosteje za pravnoposlovno razmerje (tako lahko iz kupne pogodbe izhaja obveznost prodajalca, da zavaruje prodano blago za rizike, ki jih pomeni prevoz do kupca; če je tako dogovorjeno, je blago dolžan zavarovati tudi skladiščnik – 749. člen OZ), ni pa to nujno. Tako gre pri valutnem razmerju lahko tudi za željo nuditi brezplačno korist upravičencu.(9) Prav tako ni izključeno, da iz istih razlogov tretji kot zavarovalec sklene zavarovalno pogodbo na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče, namesto nekoga drugega (ki bi to sicer storil sam). Pri tem je v ozadju lahko prevzeta obveznost oziroma določeno pravnoposlovno razmerje, lahko pa tudi kaj drugega. Točno to sta tožnici tudi trdili, ko sta navajali, da je najemnica prevzela obveznost, da bo poslovni prostor zavarovala(10), je pa to namesto nje storila družba M., katere zakonita zastopnica je njena mama. Ker je ta družba, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namesto najemnice občasno plačevala tudi najemnino, je mogoče, da je med njima obstajal pravnoposloven odnos, lahko pa je šlo zgolj za obliko pomoči. Stališče, da že neobstoj pravnoposlovnega razmerja med tožnicama in zavarovalko (M.)(11) ter nedokazan obstoj pravnoposlovnega razmerja med najemnico in zavarovalko(12), izključuje možnost, da je bila konkretna zavarovalna pogodba sklenjena na račun tožnic, je zato materialnopravno zmotno. Odločitev, s katero je sodišče zahtevek zavrnilo, je tako vsaj preuranjena.

12. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Besedilo o stroških, ki jih je sodišče sicer predhodno že obrazložilo pod točko 25 sodbe, se nahaja pod tekstom „pravni pouk“.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2006, II Ip 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 357 in 358. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004. Op. št. (4): V primeru, da je sodišče menilo, da dokazni predlog v obliki „kot do sedaj“ ni bil dovolj jasen ali premalo substanciran (na to je mogoče sklepati iz obrazložitve, da sta tožnici zaslišanje priče predlagali le glede najemne pogodbe), bi moralo tožnici na to opozoriti in ju v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati, da ga dopolnita.

Op. št. (5): Sodišče prve stopnje jima je ob tem celo očitalo, da nista predložili nobene izjave najemnice, zakaj je bila zavarovalna pogodba sklenjena z vsebino, ki iz nje izhaja.

Op. št.(6): Blagojevič, Krulj, Komentar zakona o obligacionima odnosima, II. knjiga, stran 1940. Op. št.(7): Po prvem odstavku 948. člena OZ lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. Teorija (glej Blagojevič, Krulj, Komentar zakona o obligacionima odnosima, II. knjiga, stran 1982) ob tem opozarja na primerno razlago tega določila ravno v zvezi s sklepanjem pogodb na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče in poudarja, da takšno pogodbo lahko sklene tudi oseba, ki v trenutku sklepanja niti kasneje nima takšnega interesa, mora pa obstajati interes na strani upravičenca (zavarovanca). Tak interes na strani zavarovanca mora obstajati seveda tudi v trenutku nastanka zavarovalnega primera (drugi odstavek 948. člena OZ).

Op. št. (8): Stojan Cigoj, Veliki komentar obligacijskih razmerij, IV knjiga, stran 2422 in 2423. Op. št. (9): Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, stran 818. Op. št. (10): Pri tem ni relevantno, ali je bila obveznost najemnice absolutna ali ne oziroma ali bi zavarovalno pogodbo lahko sklenili tudi tožnici sami in strošek premije plačali iz varščine.

Op. št. (11): Gre za neprerekano trditev tožnic, ki je zato sodišče ni bilo dolžno preverjati v dokaznem postopku.

Op. št. (12): V zvezi s tem tožnici utemeljeno opozarjata, da ju sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tudi sicer ni seznanilo s svojim stališčem, da to dejstvo šteje za odločilno.