Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, uporabijo določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko se je zastaralni rok iztekel. Ker je v času izteka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje za terjatve v izpodbijanem sklepu, že veljala določba 126.a člena ZDavP-2, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

ZIZ izrecno ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, kar pa še ne pomeni, da se vročitev lahko v vsakem primeru opusti. Do tega vprašanja se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010, v kateri je zapisalo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi upnice se delno ugodi, sklep se v delu I. točke izreka, v katerem je ugodeno ugovoru glede izterjave zneskov glavnic, in v delu III. točke izreka, v katerem se odločitev o stroških nanaša nanjo, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba upnice zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu I. točke izreka, v katerem je ugodeno ugovoru glede izterjave zamudnih obresti, potrdi.

III. Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep se v II. točki izreka in v delu III. točke izreka, v katerem se odločitev o stroških nanaša nanj, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep o ugovoru.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi In 121/2013 z dne 16. 8. 2013 razveljavilo in ustavilo izvršbo v delu, kjer je bila dovoljena za izterjavo terjatev po seznamu izvršilnih naslovov pod zap. št. 5 do 129, za katere je ugotovilo nastop desetletnega absolutnega zastaralnega roka (glavnice v skupnem znesku 4.558,08 EUR, zamudnih obresti v skupnem znesku 4.299,47 EUR in zamudne obresti od skupnega zneska glavnic 4.558,08 EUR od 16. 7. 2013 dalje), in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu je zavrnilo ugovor dolžnika (II. točka izreka), sklenilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila upnica in dolžnik po začasni zastopnici.

3. Upnica izpodbija odločitev v I. in III. točki izreka sklepa, kolikor se nanaša nanjo, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (126.a člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma njegovo spremembo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Dolžnik po začasni zastopnici izpodbija odločitev v II. in III. točki izreka sklepa, kolikor se nanaša nanj, uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma spremembo zavrnilnega dela tako, da se dolžnikovemu ugovoru v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Dolžnik je po zakoniti zastopnici na pritožbo upnice odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora, ki pa jih ni opredeljeno navedel. 6. Pritožba upnice je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa je utemeljena v celoti.

O pritožbi upnice

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo zastaranje terjatev z izvršljivostjo do odločanja z izpodbijanim sklepom. Navedlo je razloge, iz katerih meni, da ni mogoče uporabiti materialnopravne določbe 126.a člena ZDavP-2,(1) ki je bil uveljavljen z novelo ZDavP-2B dne 30. 12. 2009, kar je po zavarovanju davčnih terjatev s hipoteko. Sledilo je stališču Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Ip 132/2013 z dne 23. 1. 2013, da hipoteka, ki je bila pridobljena pred uveljavitvijo ZDavP-2B, ne more imeti na škodo dolžnikov učinkov, predpisanih naknadno. Navedeno stališče višjega sodišča pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) ni bilo preizkušeno, je pa to sodišče v zadevi X Ips 34/2014 z dne 5. 2. 2015, na katero se sklicuje tudi upnica v pritožbi, zavzelo drugačno stališče. Opredelilo se je, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso2 veljavni ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznostih, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale, in da gre glede spremembe zastaralnih določb ZDavP-2 za nepravo retroaktivnost, ki jo doktrina obravnava v okviru 2. člena Ustave Republike Slovenije, iz katerega se izpeljuje načelo zaupanja v pravo. Vrhovno sodišče se je pri argumentaciji stališča oprlo tudi na odločbi Ustavnega sodišča U-I-125/05 z dne 5. 12. 2005 in U-I-39/99 z dne 3. 2. 2000, ter na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 349/2011 z dne 31. 5. 2012 in X Ips 197/2011 z dne 7. 6. 2012. 8. Tudi sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu (48. točka obrazložitve) opredelilo, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, uporabijo določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko se je zastaralni rok iztekel. Ker je v času izteka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje za terjatve v izpodbijanem sklepu, že veljala določba 126.a člena ZDavP-2, bi jo sodišče prve stopnje, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča v prej navedeni sodbi, moralo upoštevati.

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede zastaranja glavničnih terjatev, zavarovanih s hipoteko, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi In 173/2007 z dne 14. 1. 2008, ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, katere terjatve iz izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo v predmetni izvršilni zadevi, so bile hkrati predmet izvršilnega naslova v zadevi In 173/2007 (izvršilni naslov je predložila upnica v odgovoru na ugovor in je v prilogi A6 spisa). Izvršba je bila namreč v zadevi In 173/2007 in v predmetni zadevi dovoljena na podlagi različnih seznamov izvršilnih naslovov, po pritožbenih trditvah obeh strank pa se posamezni izvršilni naslovi znotraj seznamov izvršilnih naslovov podvajajo.

10. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi upnice delno ugodilo in sklep v delu I. točke izreka, v katerem se odločitev nanaša na glavnične terjatve, ter v delu III. točke izreka, v katerem se odločitev o stroških nanaša nanjo, razveljavilo ter vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Izjema glede prenehanja davčne obveznosti zaradi zastaranja (peti odstavek 126. člena ZDavP-2) pa po določbi 126.a člena ZDavP-2 ne velja za zamudne obresti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v delu I. točke izreka, v katerem je zaradi zastaranja zamudnih obresti ugovoru ugodilo, pravilna in tudi upnica v pritožbi s tem v zvezi ni navedla nobenih argumentov. Ker višje sodišče v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je v nerazveljavljenem delu I. točke izreka sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika

12. Dolžnik utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Kršeno je bilo namreč načelo kontradiktornosti postopka, saj sodišče prve stopnje dolžniku pred odločitvijo ni vročilo odgovora upnice na ugovor in mu s tem ni zagotovilo pravice do izjave, odločitev pa je na odgovor oprlo. V odgovoru na ugovor je upnica pojasnila svoje stališče s pravnega vidika ter navedla dejstva in predložila dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni iztekel relativni 5-letni zastaralni rok, opredelila se je do ugovora glede vsebine izvršilnega naslova in predloga za izvršbo ter glede pogojev za nepremičninsko izvršbo v skladu z 208. členom ZDavP-2. 13. ZIZ izrecno ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, kar pa še ne pomeni, da se vročitev lahko v vsakem primeru opusti. Do tega vprašanja se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010, v kateri je zapisalo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave. Opredelilo se je še, da ni treba vročiti nasprotniku vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, vendar mora biti sodišče pri takem sklepanju previdno, saj je treba praviloma sami stranki prepustiti odločitev o tem, ali se bo izjavila o določenem dokumentu.

14. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki jo dolžnik v pritožbi uveljavlja, zahteva razveljavitev sklepa v II. točki izreka in v delu III. točke izreka, ki se nanaša nanj, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi v tem obsegu nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na razlog za razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu, višje sodišče na druge pritožbene navedbe dolžnika ne odgovarja.

O stroških pritožbenega postopka

15. Višje sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep o ugovoru.

Op. št. (1): 126.a člen ZDavP-2 se glasi:

(1) Ne glede na določbo petega odstavka 126. člena tega zakona davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

(2) Davčna obveznost iz prejšnjega odstavka preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku.