Jedro

Tožnik ni predložil nobenih podatkov o tem, da je v spornem obdobju, ko je bil zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba, plačeval prispevke v predpisani višini ali drugih podatkov, kot nasprotni dokaz o resničnosti tega, kar je v poročilu revizorke matične evidence navedeno in je predstavljalo podlago za priznanje pokojninske dobe v posameznem letu. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2014 in št. ... z dne 24. 7. 2014 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine z dnem 25. 1. 2014. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mu je toženec sporočil, da bo 25. 1. 2014 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker bo dopolnil starost 61 let, 4 mesece in 11 dni ter 40 let pokojninske dobe. Zaradi izpolnjevanja pogojev mu je bila na njegovo zahtevo z začasno odločbo z dne 20. 3. 2014 priznana pravica do izplačevanja 20 % starostne pokojnine. Iz te odločbe izhaja, da je dopolnil 40 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker se je želel upokojiti, se je z dnem 31. 5. 2014 odjavil iz obveznega zavarovanja in podal vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z odločbo z dne 24. 7. 2014, potrjeno z dokončno odločbo, pa je bila njegova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjena, ker naj bi bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova obveznega zavarovanja poslovodne osebe obračunani od prenizkih zavarovalnih osnov. Zaradi štetja sorazmernega dela dobe, bi na dan 31. 5. 2014 dosegel le 37 let, 9 mesecev in 17 dni pokojninske dobe. V pritožbi je vztrajal, da je plačeval pravilne prispevke in da je dne 25. 1. 2014 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Podjetje A. d. o. o., ki je prispevke obračunavalo, je sodišču sporočilo, da je bil letni obračun plač vsako leto posredovan z obrazcem M-4 tožencu in da so bile z ZPIZ-om evidence prekontrolirane in usklajene. Zato je neutemeljen očitek, da je bil tožnik kot direktor dolžan spremljati osnove, od katerih se plačujejo prispevki. Sodišče se do navedbe računovodstva sploh ni opredelilo. Sodišče tudi ni ugotavljalo pravilnosti osnov, od katerih bi tožnik moral plačevati prispevke kljub temu, da je ugotovitev revizorke v nasprotju z dvema dokumentoma toženca in v nasprotju z informacijo o datumih izpolnitve pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 6. 7. 2013 in začasno odločbo z dne 20. 3. 2014 in kljub temu, da so bili obračuni plač in prispevkov vsako leto usklajeni s toženo stranko. Tožnik je vztrajal pri izvedbi dokaza z izvedencem, da bi podal mnenje, da je plačeval prispevke v pravilnih osnovah. Sodišče je tak predlog zavrnilo in odločitev oprlo na poročilo revizorke toženca. Meni, da takšno poročilo organa toženca ne more služiti kot izvedensko mnenje v postopku. Gre za strokovna vprašanja, ki jih mora sodišče razčistiti že zaradi preiskovalnega načela in načela materialne resnice, toliko bolj, ker se je tožnik sam zastopal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 61. ter 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1).

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Kršitev po 8. točki je podana, če kakšni stranki z nepravilnim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo in pojasnilo, zakaj ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja. Vprašanje višine plačanih prispevkov je sodišče ustrezno in zadostno razčistilo z izvedenimi dokazi. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je dokaz z revizorko matične evidence zaposlene pri tožencu neverodostojen, saj ima revizor po 11. točki prvega odstavka Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1) pooblastilo za opravljanje nalog revizorja matične evidence. Njegovo mnenje pa ima značaj javne listine iz 224. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi tudi ni podana očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 14. točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, v obsegu kot je to relevantno v zadevi pa tudi do pojasnila računovodskega servisa. Zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

7. Sodišču prve stopnje pa tudi ni mogoče očitati kršitve določbe 61. in 62. člena ZDSS-1, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo tako načelo materialne resnice kot preiskovalno načelo in izvajalo dokaze tudi po uradni dolžnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 10. 4. 1993 do 29. 2. 2012 zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba v podjetju B. d. o. o., od 1. 3. 2012 do 6. 2. 2014 je kot družbenik in poslovodna oseba v navedenem podjetju opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, od 7. 2. 2014 pa je bil prokurist in družbenik navedene firme. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili v obdobju od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1999 in v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2007 plačani prispevki od bruto minimalne plače, morali pa bi biti najmanj od najnižje pokojninske osnove, ki je bila ob vsakokratni uskladitvi objavljena v Uradnem listu. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, ko je podatke v reviziji pregledala revizorka matične evidence, je za posamezno leto navedlo v kakšni višini bi morali biti plačani in v kakšni višini so bili dejansko plačani prispevki in kakšen odstotek predstavljajo plačani prispevki v primerjavi z zakonsko določeno višino oziroma obveznostjo.

9. Za tožnika so tako sporna obdobja od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1999, ko je toženec glede na plačane prispevke ugotovil, da znaša to obdobje 3 leta, 1 mesec in 13 dni in obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2007, ko je upošteval sorazmerno obdobje glede na plačane prispevke, 4 leta, 3 mesece in 29 dni.

10. Pravna podlaga v obdobju od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1999 predstavlja tretji odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je določal, da se zavarovalna doba zavezancem, ki so bili sami dolžni plačevati prispevke upošteva le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki. Za drugo obdobje za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2007 pa je potrebno upoštevati kot pravno podlago Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in sicer 191. člen, ki je določal, da se v zavarovalno dobo vštejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

11. V obdobju od 1996 do 1999 so bili zavarovanci iz 12. člena ZPIZ/92 dolžni plačevati prispevke od zavarovalne osnove, ki ni smela biti nižja od zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke po stopnji določeni v 44. členu ZPIZ/92. V obdobju od 1. 1. 2002 dalje pa so bili zavarovanci iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 v skladu z 208. členom ZPIZ-1 dolžni plačevati prispevke od osnove, ki ne more biti nižja od najnižje pokojninske osnove, ki so se ob vsaki uskladitvi objavile v Uradnih listih in so bile torej javno objavljene in vsem dostopne, kakor tudi količniki za preračun v bruto zneske.

12. Tožnik ni predložil nobenih podatkov o tem, da je plačeval prispevke v predpisani višini ali drugih podatkov, kot nasprotni dokaz o resničnosti tega, kar je v poročilu revizorke matične evidence navedeno in je predstavljalo podlago za priznanje pokojninske dobe v posameznem letu.

13. Sodišče je na podlagi poizvedb pri tožnikovem računskem servisu ugotovilo, da je za tožnikovo podjetje opravljal računovodske storitve, obračunal plače in prispevke, samo podjetje pa je nakazovalo neto plačo zaposlenim in prispevke na odgovarjajoče naslove. Računovodski servis je obračunal prispevke in plače glede na sporočene podatke o vrsti zavarovanja s strani tožnikovega podjetja. Tožnik je bil kot direktor podjetja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tisti, ki je moral glede na svoja pooblastila biti seznanjen z višino predpisanih prispevkov in zadolžen za plačilo prispevkov v pravilni višini. Podatke, ki jih je sporočil davčni organ za potrebe matične evidence, je toženec evidentiral take in v takšni višini, kot so bili sporočeni. Le v tem smislu, ali so sporočeni podatki tudi pravilno evidentirani v matični evidenci, so bili lahko prekontrolirani in preverjeni s strani toženca. Računovodski servis je le navedel, da so bile evidence prekontrolirane in usklajene, ne pa da je bila preverjena pravilnost z njihove strani obračunanih in s strani podjetja, plačanih prispevkov.

14. Zato do drugačnih zaključkov, kot je prišel toženec, sodišče ni moglo priti niti potem, ko je dodatno pojasnilo posredoval računski servis.

15. Iz dokumentacije res izhaja, da je toženec z informativnim izračunom št. ... z dne 6. 7. 2013 ugotovil, da bo tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2 izpolnil 25. 1. 2014, ko naj bi dopolnil starost 61 let, 4 mesece in 11 dni ter 40 let pokojninske dobe. Toženec je z informativnim izračunom pogoje ugotavljal na podlagi razpoložljivih podatkov ob predpostavki, da so podatki pravilni, ne da bi jih preverjal. Gre namreč zgolj za informativni izračun, ki nima nobenih pravnih posledic ne za tožnika in ne za toženca. V omenjenem informativnem izračunu je to toženec tudi poudaril in sicer, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov iz matične evidence zavarovancev, tožnikovih navedb in predloženih dokazil, ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter da je izračun zgolj informativne narave. Posebej pa je tudi pojasnil, da predhodne pisne informacije ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine. Poleg tega je v pisni informaciji bilo tožniku predlagano, da se pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do pokojnine oziroma pred odjavo iz zavarovanja, ponovno obrne na zavod za podrobnejše informacije.

16. Drugače kot pri informativnem izračunu o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, je toženec potem, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, vse podatke glede izpolnjevanja pogojev preveril in ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanega pogoja pokojninske dobe 40 let, mu je z izpodbijanima odločbama pravico do starostne pokojnine zavrnil. 17. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je toženec tožniku z začasno odločbo z dne 20. 3. 2014 priznal pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 4. 2. 2014 dalje in v obrazložitvi citirane začasne odločbe navajal, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do izplačila 20 % pokojnine dopolnil 61 let ter 4 mesece starosti in 40 let in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa, ni pa o tem odločil v izreku tako, da ta podatek ni postal pravnomočen in se že iz tega razloga tožnik ne more sklicevati na ugotovitev v obrazložitvi začasne odločbe. Z odločbo z dne 12. 6. 2014 je bila v reviziji začasna odločba z dne 20. 3. 2014 razveljavljena in zadeva vrnjena Območni enoti C. v ponovni postopek in odločanje, hkrati pa tožniku izplačilo 20 % starostne pokojnine s 1. 7. 2014 ustavljeno. V ponovljenem postopku je Območna enota C. z odločbo z dne 31. 7. 2014 odločila, da tožnik nima pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine in da ta odločba učinkuje s 1. 7. 2014. V slednji je bilo ugotovljeno, da je tožnik do 31. 5. 2014 dopolnil 37 let, 9 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 61 let, 8 mesecev in 17 dni in da s tem ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in tudi ne pogojev za pridobitev pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine.

18. Glede na vse navedeno se tožnik ne more sklicevati na informativni izračun in tudi ne na začasno odločbo in na to, da je ugotovitev revizorke matične evidence v nasprotju s tema dvema dokumentoma, torej z informativnim izračunom in z začasno odločbo. Tožnik tudi ni z ničemer dokazal, da so se usklajevali podatki oziroma zneski sporočeni na obrazcu M-4 glede pravilne višine plačanih prispevkov, niti ni predložil kakšnih drugih dokazov, da je plačeval prispevke v višini, kot je določal zakon. Zato je tudi neutemeljeno vztrajal pri izvedbi dokaza z izvedencem, da bi podal mnenje, da je plačeval prispevke v pravilni višini. Dejstvo, da so bili vsako leto v matično evidenco posredovani podatki, še ne pomeni, da so bili v pravilni višini prispevki tudi plačani.

19. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 12. 2014 in z dne 24. 7. 2014 pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo.

20. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.