Jedro

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, vendar pa morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Eden od teh pogojev pa je tudi nedopustno (protipravno, protipogodbeno) ravnanje. Ob ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega, protipogodbenega, premalo skrbnega ali nestrokovnega ravnanja, pa v obravnavanem primeru ta pogoj za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke ni izpolnjen. Ker morajo biti vsi pogoji odškodninske odgovornosti (da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja) podani kumulativno, kar pa v obravnavanem primeru niso, je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev škode zmotno uporabili materialno pravo.

Ker znesek 50.000,00 SIT v zakonu določenega zneska za dovoljenost revizije ne presega, je revizija tožnika nedovoljena.

Izrek

I. Revizija tožnice S. I. se zavrne kot neutemeljena. II. Revizija tožnika J. I. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov s katerima sta zahtevala, da jima mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 177.500,00 SIT (tožnici S. I.) oziroma 50.000,00 SIT (tožniku J. I.). Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih tožnika dolžna povrniti toženi stranki v znesku 48.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi sta tožnika vložila pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Do prometne nesreče in nastanka škode je prišlo zaradi izvitja matice. Tožnika sta popravilo avtomobila zaupala tožencu, ki bi moral opraviti tudi kontrolo brezhibnosti vozila. Če tega ni bil sposoben opraviti, bi moral kot prevzemnik posla na to tožnika opozoriti. Pristop tožene stranke pri popravilu vozila je bil nestrokoven. Prevzetih del tudi ni opravil mehanik ampak avtoličar in klepar. Zato v toženčevi delavnici ni bilo storjeno vse, kar je bilo potrebno za to, da bi se tožnikoma po opravljenem popravilu omogočila varna vožnja. Vsako popravilo avtomobila je potrebno opraviti s posebno skrbnostjo. Če bi bilo delo izvedeno s potrebno stopnjo skrbnosti, bi moral delavec tožene stranke preizkusiti tudi brezhibnost amortizerja. Ob tem pa bi prav gotovo zaznal tudi morebitno razrahljanost matice. Odgovornost tožene stranke je postrožena. Zato bi moralo biti tožbenima zahtevkoma tožečih strank ugodeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenima zahtevkoma ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija tožnice S. I. ni utemeljena.

V postopku ni bilo sporno dejstvo, da je bil vzrok prometne nesreče, ki se je z vozilom tožnice pripetila tožniku, v tem, da se je odvila varovalna matica na zgornjem delu zadnjega levega amortizerja, zaradi česar se je amortizer iztaknil iz ležišča, s čimer je bilo porušeno kinetično ravnotežje avtomobila oziroma njegova geometrija koles, kar je povzročilo določeno tendenco preusmeritve vozila v levo, med zaviranjem pa močnejšo tendenco v desno proti kamnitemu zidu, nato trčenje in nazadnje še prevračanje avtomobila.

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev nastale škode od tožene stranke in zatrjevala, da je prišlo do odvitja varovalne matice na zgornjem delu zadnjega levega amortizerja in zato tudi do iztaknitve amortizerja iz ležišča, zaradi nestrokovnega in premalo skrbnega dela tožene stranke. Potem, ko je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem sta bili izdelani in ocenjeni tudi dve izvedeniški mnenji, je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, s katerim se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, da toženi stranki nestrokovnega in premalo skrbnega dela ni mogoče očitati. Tožeča stranka se s tem zaključkom sicer ne strinja in ga izpodbija tudi v revizijskem postopku, vendar pa to glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ni več dovoljeno.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, vendar pa morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Eden od teh pogojev pa je tudi nedopustno (protipravno, protipogodbeno) ravnanje. Ob ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega, protipogodbenega, premalo skrbnega ali nestrokovnega ravnanja, pa v obravnavanem primeru ta pogoj za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke ni izpolnjen. Ker morajo biti vsi pogoji odškodninske odgovornosti (da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja) podani kumulativno, kar pa v obravnavanem primeru niso, je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev škode zmotno uporabili materialno pravo. Revizija tožnice S. I. zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizija tožnika J. I. pa ni dovoljena.

Tožnik J. I. je zahteval plačilo nepremoženjske škode in dokončni zahtevek za njeno povrnitev postavil v pripravljalnem spisu, ki je bil vložen dne 17.11.1994. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin je uveljavljal odškodnino v znesku 20.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi izbitja zoba in proteze pa 30.000,00 SIT tedaj skupaj 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska iz 2. odstavka 382. člena ZPP. Ta pa je ob postavitvi tožbenega zahtevka znašal 80.000,00 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. l. RS, št. 55/92). Ker znesek 50.000,00 SIT v zakonu določenega zneska za dovoljenost revizije ne presega, je revizija tožnika J. I. nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).