Jedro

Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, v spornem obdobju lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Zato je bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen ZMEPIZ je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca v spornem obdobju na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. tč. izreka spremeni tako, da v celoti pravilno glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 26. 11. 2014 in št. ... z dne 3. 7. 2014, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (II. tč. izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, v kateri je izreklo: „Primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim izpodbija odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2014 in št. ... z dne 3. 7. 2014, se zavrne“ (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Razloguje, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) sodbe in stroškovno ugoditev primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Je delovni invalid in oče treh otrok. V spornem obdobju je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, pri katerem ni prejemal nadomestila za brezposelnost, s čimer je bilo onemogočeno plačevanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravno razmerje, ki je podlaga za vključitev v zavarovanje je nastalo že 6. 9. 2000, kar je 9 let pred odjavo iz obveznega zavarovanja. Po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 se sicer zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Vendar za sporno obdobje sploh ni mogoče trditi, da je bil poslovodna oseba, saj ni opravljal nobene aktivnosti za družbo B. d. o. o. Ali je dejansko opravljal funkcijo poslovodenja, bi bilo potrebno ugotoviti v postopku. Meni, da je pravna ureditev popolnoma nesmiselna. Logično je, da oseba, ki nima dohodka, ne more biti vključena v zavarovanje, pa četudi je to obvezno. V spornem obdobju ni imel nobenega dobička, saj družba ni poslovala, plače ni prejemal, niti opravljal poslovodne funkcije. Enoosebna družba bi morala biti izenačena s samozaposlenimi osebami, za katere je bil omogočen izvzem iz zavarovanja.

Hkrati tudi v pritožbi izpostavlja, da ni mogel razpolagati s svojim deležem v družbi B., saj je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča opr. št. Z 166/2010 z dne 23. 11. 2010 zaradi zavarovanja terjatve DURS-a, oz. Carinskega urada RS, vpisana prepoved. Ker je ZPIZ-1 v 22. členu določal, da so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za brezposelnost, zavarovanci družbeniki pa so sami zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalca, naj bi šlo za neenako obravnavanje, kar naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba delno sicer utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik. V del izreka prvostopenjske sodbe je potrebno poseči po uradni dolžnosti iz formalno pravnih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Po 58. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(2) (ZDSS-1) so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih ali pravnih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. V teh sporih se zagotavlja sodno varstvo proti dokončnim upravnim odločbam državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izdanih posamičnih upravnih aktov.

Za sodno socialne spore nadalje velja, da ima sodišče praviloma polno jurisdikcijo. To načelo je operacionalizirano v 81. členu ZDSS-1, ki sodišču nalaga, da samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani upravni akt deloma ali v celoti odpravi. Le izjemoma, pod pogoji iz 82. člena lahko ne glede na 2. odstavek 81. člena ZDSS-1 z ugoditveno sodbo, s katero izpodbijana upravna akta odpravi, zadevo vrne v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki lahko naloži izdajo novega upravnega akta le, če dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila, njegovo ugotavljanje pa bi bilo pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi stroški. Navedeni določbi ZDSS-1 hkrati nakazujeta, kakšna je lahko pravilna vsebina tožbenega petita. Tožbeni zahtevek se lahko glasi na delno ali popolno odpravo izpodbijanih upravnih aktov, kot npr. priznanje določene pravice, če je bila v predsodnem postopku zavrnjena; priznanje višje denarne dajatve, če stranka s priznano ne soglaša; priznanje druge pravice namesto priznane itd. Vsekakor pa med tožbenimi zahtevki, postavljanimi v smislu razsoje po 2. odstavku 81. člena ali po 82. členu ZDSS-1 ne gre za evetualno kumulacijo tožbenih zahtevkov(3) , saj se zanjo domneva obstoj več različnih zahtevkov tako, da je praviloma mogoče ugoditi le enemu izmed njih, ker se med seboj izključujejo.

6. Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre torej za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je „primarni“ zahtevek glede na pooblastila sodišču v že omenjenih 81. in 82. členih ZDSS-1, vsebovan v pravilnem „podrednem“ zahtevku. Zaradi zavrnitev primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega.

7. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Na podlagi 358. člena v zvezi s 354. in 1. odstavkom 351. člena ZPP je potrebno I. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka po uradni dolžnosti, glede na to da lahko sodišče odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti delne ali celotne odprave upravnih odločb, spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

8. Ne glede na to, da je zaradi jasnosti izreka spremenjena celotna I. tč. izreka prvostopenjske sodbe, pritožnikovo vztrajanje na odpravi izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, seveda ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Obširnih bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov zato pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja le še naslednje.

9. Z drugostopenjsko upravno odločbo v zvezi s prvostopenjsko, izdano po uradni dolžnosti je zakonito ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-1) od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012. 10. Že glede na načelno določbo 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Obveznost zavarovanja je namreč eno od temeljnih načel sistemske ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v katerem izvzem, razen v primerih in pod pogoji, določenimi v 18. členu ZPIZ-1, ni bil dopusten. Možnost izvzema iz zavarovanja se je nanašala izključno na samozaposlene, zavarovane na temelju 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kar pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano. Pritožnikovo drugačno materialnopravno naziranje je torej zmotno in zato nesprejemljivo.

11. Pravno povsem irelevantno je nadalje tožnikovo vztrajanje, da v obravnavanem obdobju ni opravljal poslovodne funkcije, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodna oseba je bil, ni poslovala, da ni imela prihodkov, da s svojim lastniškim deležem ni mogel razpolagati, in da je bil celo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Vse navedene okoliščine za presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov pravno niso odločilne, kot je obširno razlogovano v izpodbijani sodbi. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 namreč nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Tako je za pritožbeno rešitev bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja(5) (ZMEPIZ), je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe.

12. Glede na to, da sta izpodbijana upravna akta v okoliščinah konkretnega primera pravilna in zakonita, seveda ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ker obvezna vključitev ni urejena niti obravnavana enako, kot pri samozaposlenih. Po stališču pritožbenega sodišča ustavnopravno ni nedopustno, da je zakonodajalec različne pravne položaje uredil različno, in da se posledično različni konkretni položaji obravnavajo različno. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika v zvezi s trditvijo, da poslovodne funkcije v spornem obdobju ni opravljal, in da zasebna gospodarska družba, katere solastnik je bil, ni poslovala, tako ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in s tem bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tovrstna dejstva za rešitev konkretne zadeve pravno niso odločilna.

13. Za pritožbeno rešitev zadeve končno ni odločilna niti zatrjevana nezmožnost plačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V kolikor zavarovanec, ki bi moral sam obračunavati in plačevati prispevke, tovrstnih obveznosti ne izpolni, se obdobje vključenosti v zavarovanje ne šteje v zavarovalno in s tem niti v pokojninsko dobo. Obdobje vključenosti v zavarovanje, za katero prispevki niso plačani, namreč ni upoštevno pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti pri odmeri pokojninske dajatve.

14. Glede na predhodno utemeljitev je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v vsebinsko nespremenjenem izpodbijanem delu iz spora o glavni stvari vključno s stroškovnim delom, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu zadeve, ko tožnik s pritožbo po vsebini ni z ničemer uspel, je potrebno hkrati odločiti, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami

(3) V smislu 3. odstavka 182. člena ZPP

(4) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami

(5) Ur. l. RS, št. 81/2000