Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 65,71 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.''

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 126,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka 117,05 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je po delni izpolnitvi zahtevka 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 tožbo umaknila v celoti. Sodišče ni odločilo o stroških postopka glede na uspeh strank v postopku, ampak ji je naložilo povračilo celotnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka je junija 2017 sprejela odredbo o plačilu dodatkov za opravljene nadure, kar je kasneje realizirala. Do delne izpolnitve zahtevka je prišlo v posledici vložitve tožbe, zato je poleg 158. člena ZPP relevanten tudi 154. člen ZPP. Meni, da je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka in predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev.

6. Tožeča stranka utemeljeno predlaga, naj se glede odločitve o stroških postopka upošteva, da je v sporu deloma uspela. Tožbo je vložila zaradi plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 413,00 EUR. Delna izpolnitev zahtevka v višini 283,49 EUR je bila izvršena 5. 12. 2017, tožeča stranka pa je tožbo v celoti umaknila 3. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka utemeljilo na prvem odstavku 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Kot odločilno je štelo, da tožba ni bila umaknjena takoj, pri čemer se je sklicevalo zlasti na opredelitev besede "takoj" v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zato je sklenilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse stroške postopka, kar je materialno pravno napačno. Vprašanje takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa kmalu po določni seznanitvi z izpolnitvijo. V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka relevanten drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.

7. V sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev (v sklepu VSL II Cp 1707/2015) je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe. Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

8. Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla 68,64 % izpolnitev zahtevka, kar pomeni, da je tolikšen njen uspeh v sporu, uspeh tožene stranke pa 31,36 %. To je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov postopka v obravnavanem sporu.

9. Že sodišče prve stopnje je pri odmeri potrebnih stroškov tožene stranke pravilno upoštevalo določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) ter toženi stranki priznalo 269,20 EUR (za odgovor na tožbo, soglasje k umiku, materialne stroške v višini 2 %, vse po vrednosti točke 0,459 EUR). Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do 31,36 % tega zneska, ki znaša 84,42 EUR. Potrebni stroški tožeče stranke pa znašajo skupaj s sodno takso 218,11 EUR (200 točk - tožba, 50 točk - umik tožbe, 2 % - materialni stroški, 22 % DDV, sodna taksa). Tožeča stranka je upravičena do povračila v višini 68,64 % tega zneska, ki znaša 149,71 EUR. Po poračunu je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 65,71 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo ter naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati navedeni znesek, kot izhaja iz izreka tega sklepa

10. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu (84 %) uspela. Uspela je z zneskom 182,71 EUR (117,00 + 65,71), zahtevala pa je povrnitev vseh stroškov postopka. Zato ji je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna povrniti sorazmerni del potrebnih pritožbenih stroškov, ki znašajo 150,07 EUR (pritožba: 250 točk, 2 % - materialni stroški, 22 % DDV, sodna taksa – 7,28 EUR), glede na delež uspeha s pritožbo pa 126,06 EUR (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena, 165. člen ZPP).