Jedro

Z zmanjšanim odmikom morajo soglašati lastniki vseh zemljišč, ki se nahajajo v oddaljenosti do 4 m od predvidenega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 85/13 k. o. .... Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, ker niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 66. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Ugotovil je, da tožnik v določenem roku ni dostavil zahtevanega soglasja lastnikov parc. št. 78/18 k. o. ... Med tožnikovo parcelo in parc. št. 78/18 je sicer še parc. št. 85/14, vse iste k. o., vendar znaša odmik prizidka od parc. št. 78/18 le 2 m. Odločitev je oprl na četrti odstavek 74. člena Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 101/09, 37/10 in 76/10 – v nadaljevanju Odlok), ki med drugim določa, da so odmiki od sosednjih parcel lahko manjši kot 4 m, če z zmanjšanim odmikom soglaša lastnik sosednjega zemljišča. Za parc. št. 85/14 k. o. ... pa je ugotovil, da (glede na kriterije iz 75. člen Odloka) ni gradbena parcela, saj je široka le 1,2 m in dolga 28 m. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbene ugovore, da lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 85/14 k. o. ..., ki neposredno meji z zemljiščem tožnika, soglaša z manjšim odmikom prizidka od meje tega zemljišča in da prostorski akt ne določa, da mora tako soglasje dati lastnik sosednje gradbene parcele (parc. št. 78/18), je organ druge stopnje zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede pogojev o odmikih, predpisanih z Odlokom, pa je pojasnil, da je odmik 4 m tisti odmik, ki je še dopusten brez soglasja, ne glede na to, koliko zaporednih parcel zajame razdalja 4 m. Po stališču pritožbenega organa morajo dati soglasje k manjšemu odmiku objekta vsi lastniki parcel, katerih parcelne meje so znotraj območja 4 m od predvidenega objekta.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je z gradnjo dozidave začel leta 2000, ko po takratnih predpisih ni potreboval ne gradbenega ne lokacijskega dovoljenja, in da je odločba o dovolitvi priglašenih del vsebovala tudi soglasje lastnika takrat še sosednje nepremičnine s parc. št. 78/18 k. o. ... Zato naj bi inšpektorat povsem neutemeljeno zahteval, da začne s postopkom legalizacije objekta. Glede na besedilo četrte alineje četrtega odstavka 74. člena Odloka se ne strinja z razlago te določbe, na kateri temeljita odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa. Meni, da soglasja lastnikov zemljišča parc. št. 78/18 k. o. ... ne potrebuje, ker to zemljišče ni sosednje zemljišču, na katerem stoji sporni objekt, soglasja lastnika sosednjega zemljišča parc. št. 85/14 iste k. o. pa naj ne bi potreboval, ker to zemljišče po ugotovitvah upravnega organa ni gradbeno. Podrejeno tožnik poudarja, da na obravnavi v upravni zadevi izdaje gradbenega dovoljenja dne 1. 10. 2010 nihče od povabljenih v prostorih upravnega organa ni izjavil, da ne soglaša z manjšim odmikom, omenjanja domnevno nedopustnih vplivov spornega prizidka pa naj organ ne bi smel razlagati kot nasprotovanje zmanjšanemu odmiku, temveč kot predlog, da se pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri še obstoj ostalih pogojev iz navedene določbe Odloka. Zato meni, da so bila soglasja izkazana že na navedenem naroku. Nasprotuje tudi navedbi tožene stranke, da se ni odzval na poziv Upravne enote, saj naj bi se v roku 10 dni od prejema poziva, naj predloži soglasja, osebno oglasil na Upravni enoti pri A.A., ki je vodil postopek, in skupaj naj bi ugotovila, da so podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato predlaga njegovo zaslišanje.

Ker naj bi upravni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo, sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev tožnikovih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Neupoštevne so tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve inšpekcijskega organa, saj predmet tožbe v tem upravnem sporu ni ukrep gradbenega inšpektorja, temveč odločba o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki o napačni razlagi četrte alineje četrtega odstavka 74. člena Odloka. Člen 74 določa splošne prostorske izvedbene pogoje o legi objektov, odmiki od sosednjega zemljišča pa so lahko manjši od 4 m, če zmanjšani odmik ne ruši vzpostavljenega prostorskega reda, ne povzroča nedopustnega vpliva na zemljišča v vplivnem območju, omogoča požarno varnost ter vzdrževanje stavbe in če z zmanjšanim odmikom soglaša lastnik sosednjega zemljišča. Vzpostavljena je torej domneva, da so vsi ti pogoji izpolnjeni, če odmik objekta od mej sosednjih zemljišč ni manjši od 4 m, kar pomeni, da mora biti odmik objekta od meje katerekoli parcele v razdalji 4 m od objekta.

Razlaga, kot jo uveljavlja tožnik, pa bi pomenila, da soglasje lastnikov zemljišč, katerih meje bi bile oddaljene od objekta manj kot 4 m, ne bi bilo potrebno zgolj zato, ker njihovo zemljišče ne meji z zemljiščem, na katerem je predvidena gradnja. Taka razlaga bi izničila namen določitve soglasja v primerih, ko ni domneve, da so pogoji glede odmikov izpolnjeni. Po presoji sodišča je torej pravilno stališče, po katerem morajo z zmanjšanim odmikom soglašati lastniki vseh zemljišč, ki se nahajajo v oddaljenosti do 4 m od predvidenega objekta. Vendar sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi to niti ni odločilno, saj tožnik ne navaja, da bi upravnemu organu predložil soglasje lastnika zemljišča parc. št. 85/14 k. o. ..., ki neposredno meji na tožnikovo zemljišče. V pritožbenem postopku je sicer zatrjeval, da lastnik tega zemljišča z zmanjšanim odmikom soglaša, a je pritožbeni organ to trditev pravilno zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto. V tožbi se tožnik na soglasje lastnika tega zemljišča ne sklicuje več, temveč meni, da njegovo soglasje ni potrebno, ker zemljišče ni gradbeno. Kakšna je raba sosednjega zemljišča pa pri vprašanju, ali je izpolnjen pogoj odmika od mej sosednjih zemljišč, ni odločilno. Za ugotavljanje, ali je izpolnjen navedeni pogoj iz Odloka, torej ni pomembno, ali so sosednja zemljišča gradbene parcele ali ne.

Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da so bila soglasja izkazana že na naroku pri upravnem organu prve stopnje, ker da nihče od povabljenih ni izjavil, da z zmanjšanim odmikom ne soglaša. Sodišče se ni spuščalo v vprašanje, ali je navajanje teh dejstev v upravnem sporu sploh dopustno glede na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, saj so te navedbe neutemeljene že zato, ker je izpolnjevanje obravnavanega pogoja izkazano, če je soglasje dano, in ne če se tisti, ki naj bi soglasje dal, o njem ne izreče. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da se je tožnik odzval na poziv upravnega organa in se osebno oglasil na Upravni enoti. S temi navedbami in dokazi, ki jih predlaga s tem v zvezi, namreč ne dokazuje, da lastniki sosednjih zemljišč z zmanjšanim odmikom soglašajo, le to pa je v obravnavani zadevi odločilno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je tožnik uveljavljal (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).