V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.
Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:
1.Prva tožnica in drugi tožnik (kot solidarna kreditojemalca; v nadaljevanju tudi: tožnika) sta s toženo stranko (v nadaljevanju: toženka) 13. 2. 2008 sklenila hipotekarno kreditno pogodbo z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ter nadalje ugotovitev, da je vknjižena hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi neveljavna in se izbriše, ter vrne plačilo domnevno preplačanega zneska kredita.
2.Tožnika sta vložila predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 17. 7. 2024, s katerim je do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi odložilo plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe. Odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo. Zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024 je toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka), ker je, upoštevaje ugovorne navedbe toženke, potrdilo (po ponovni presoji), da so izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Pritožbeni postopek:
3.Zoper sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge (po 338. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in razveljavi sklep o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
4.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo. Odločitev pritožbenega sodišča:
5.Pritožba ni utemeljena.
6.Odločitev vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus ter sklepanje o tem, katere navedbe strank sodišče prve stopnje sprejema kot verjetne in katere ne. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb toženke, saj se ni treba opredeliti do prav vsake navedbe oziroma razloga stranke, temveč le tistih, ki so odločilne v posamezni zadevi, kar še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti.
7.Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da večkrat (tudi smiselno) zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane (kot tudi ne kršitve ustavnih in konvencijskih pravic). Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.
8.Sodišče prve stopnje je utemeljenost izdane začasne odredbe presojalo na podlagi 272. člena ZIZ. Ugotovilo je, da sta tožnika izkazala pogoje, ki morajo biti podani za izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, in sicer verjetnost obstoja terjatve in nadaljnjo predpostavko iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Glede verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ)
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ponovno polemiziralo ali ponavljajo primarnih odločilnih razlogov zakaj šteje, da je terjatev tožnikov verjetno izkazana, temveč je ugotovljeno verjetnost obstoja terjatve potrjevalo le še s sekundarnimi razlogi. In sicer z odločilnimi razlogi iz postopka o glavni stvari, ki so bili podlaga za izdajo delne sodbe z dne 5. 6. 2024, s katero je ugotovilo ničnost v postopku sporne kreditne pogodbe in z njo povezanih pravnih poslov. Zapisalo je, da je, upoštevaje z gotovostjo ugotovljeno ničnost sporne kreditne pogodbe v postopku o glavni stvari, jasno, da je v tej fazi postopka zavarovanja obstoj terjatve izkazan vsaj s stopnjo verjetnostjo (11. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).
V zvezi s tem je zapisalo, da delna sodba še ni pravnomočna (toženka je vložila pritožbo), zato ne drži pritožbeni očitek, da tega ni upoštevalo, in je tudi pojasnilo, zakaj tako meni, kljub vloženi pritožbi. In sicer, ker toženka niti v postopku o glavni stvari, upoštevaje podane navedbe in izvedene dokaze, ni omajala zaključka o verjetno izkazanem obstoju terjatve (9. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Okoliščina, da delna sodba še ni pravnomočna, oziroma, da naj bi bila nezakonita, ni odločilna. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje (s sklepom o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024, tč. od 23. do 26. obrazložitve) s standardom verjetnosti, s katerim se odloča v postopku zavarovanja, ugotovilo obstoj terjatve tožnikov s primarnimi razlogi (s stopnjo verjetnosti je ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, s tem je kršila načelo vestnosti in poštenja, kar nakazuje na verjetno nepoštenost pogodbenega pogoja in ničnost kreditne pogodbe), ki jih toženka ne graja. Ugotovitev obstoja terjatve s standardom verjetnosti, ki se zahteva, je torej le (dodatno) podprlo z višjim standardom gotovosti, ki ni nujen za odločanje o zavarovanju.
Pritožbeni očitki o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb glede verjetnosti obstoja terjatve iz ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe (bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jih pritožnica (točneje od zapisanega) ne opredeli in navede, zakaj naj bi bile relevantne, so nesubstancirani, in jih kot takih ni mogoče preizkusiti. Ker se ne presojajo po uradni dolžnosti, bi morala pritožnica konkretneje opredeliti navedbe in pojasniti zakaj so pomembne, saj ni naloga pritožbenega sodišča, da ponovno presoja vse ugovorne navedbe. Pritožnica dalje tudi ne konkretizira in argumentira očitka zakaj meni, da tožnika nista izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Upoštevaje meje pritožbenega preizkusa (na eni strani pritožbeni očitek, ki ne opredeli toženkinih navedb in zakaj so pomembne ter (najverjetneje) s tem v zvezi zakaj obstoj terjatve ni izkazan, in na drugi strani okoliščino, da pritožnica ne izpodbija primarnih razlogov, na katerih temelji ugotovitev sodišča prve stopnje o izkazanosti obstoja terjatve s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da velja za neizpodbijano, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana vsaj s primarnimi razlogi). Slednje zadostuje za odgovor, da pritožbeno sodišče, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024 (23. do 26. tč. obrazložitve), ne dvomi v zaključek, da je obstoj terjatve vsaj z verjetnostjo izkazan na podlagi primarnih razlogov. S tem, ko je toženka z ugotovljeno stopnjo verjetnosti kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni izpolnila obveznosti pojasnilne dolžnosti, je verjetno izpolnjen vsaj abstraktni dejanski stan nepoštenega pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Pogodbeni pogoj o valutni klavzuli, ki se izkaže za nepošten in predstavlja bistveno sestavino tovrstnih kreditnih pogodb, pa povzroči ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika - OZ).
Glede predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ
Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje v okviru presoje izpolnjenosti te predpostavke v sklepu za izdajo začasne odredbe z dne 17. 7. 2024 (napačno) sklicevalo na tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ (29., 35. tč.), nato, v izpodbijanem sklepu pa (pravilno) na drugo alinejo istega odstavka (18., 22., 25. tč.). Vendar ugotavlja, da to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je izpolnjenost predpostavke po drugem odstavku 272. člena ZIZ dejansko presojalo pravilno, ob lojalni razlagi druge alineje drugega odstavka 272. člena na podlagi meril, ki jih je izoblikovalo Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi C-287/22, ki jih je tudi pravilno apliciralo (29. do 33. tč. obrazložitve sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024, pa tudi 15. do 23. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa), in ustrezajo izpolnitvi pogoja težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. To pomeni, da je ugotovilo prava odločilna dejstva za zaključek, da je izpolnjena predpostavka po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar je nato tudi samo potrdilo v izpodbijanem sklepu (32. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Sodišče prve stopnje je opravilo tudi tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (v sklepu o izdaji o začasne odredbe z dne 17. 7. 2024), ter presojo izpolnjenosti (dodatnega) pogoja reverzibilnosti. Vendar za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, skladno s trenutno utrjeno slovensko sodbo prakso,
nista pravno odločilna. Ob verjetnosti obstoja nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku (da je verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti), je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ki se upoštevaje SEU zadevo C-287/22 razlaga tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.
Pritožnica si zato neuspešno zavzema za ugotovitev, da stališča SEU zadeve C-287/22 niso neposredno uporabljiva v konkretnem primeru, ker: ne direktive ne razlage direktive, ki jih daje SEU, nimajo neposrednega (horizontalnega) učinka, posebno ne na področju, ki ga direktiva ne ureja (postopka zavarovanja z začasno odredbo); ZIZ ni implementacijski zakon (ne implementira Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - Direktiva), zato razlage SEU glede Direktive ne morejo vplivati na razlago nacionalnega prava (ZIZ) v postopku zavarovanja z začasno odredbo; načelo lojalne razlage ni absolutno in neomejeno (nedopustno širjenje načela lojalne razlage v smislu, da se vsa nacionalna zakonodaja razlaga v duhu Direktive).
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do bistvenih vprašanj glede uporabe materialnega prava, nacionalnega in prava Evropske unije (EU), oziroma sodne prakse SEU, in to pravilno, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na tam podane razloge (tč. 6. do 7., 14. do 18.). Pravno podlago za izdajo začasne odredbe (zaradi zavarovanja nedenarne terjatve) prestavlja 272. člen ZIZ, ki pa ga je treba razlagati skladno s pravom EU, v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, in je pravilno ugotovilo, da so sodbe SEU zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir, ki so ga sodišča dolžna uporabiti po uradni dolžnosti. Nacionalno pravo so dolžna razlagati skladno s pravom EU (načelo lojalne razlage), upoštevaje razlage direktiv, ki jih poda SEU. Očitno neutemeljena so zato pritožbena izvajanja glede narave in učinkov direktiv ter njenih razlag (neposredne uporabljivosti in horizontalnega učinka, tudi v primeru kršitve implementacijske dolžnosti) in položaja direktive v hierarhiji pravnih aktov. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo (neposredno) na Direktivo, temveč na določila nacionalnega prava (ZIZ), ki jih je skladno z načelom lojalne razlage razlagalo evroskladno, z upoštevanjem stališč SEU (C-287/22). Z evroskladno razlago je namreč dolžno zagotoviti polni učinek Direktive in v tem okviru sprejeti rešitev, ki je skladna z njenim ciljem.
Čeprav drži, da načelo lojalne razlage ni absolutno in neomejeno (sodišča ne smejo nacionalnega prava razlagati contra legem), je v zvezi s tem podan očitek, da zato, ker ZIZ ne predstavlja implementacijskega zakona (ker Direktiva ne ureja izdaje začasnih odredb v postopku zavarovanja), razlage Direktive (načelo lojalne razlage) niso uporabljive, pravno zgrešen. Sodišča, da zagotovijo polni učinek direktive in sprejmejo rešitev, skladno z njenimi cilji, upoštevajo celotno nacionalno pravo in uporabijo vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, je dolžno tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso (načelo avtonomnosti in primarnosti prava EU). Načelo lojalne razlage se tako ne uporablja samo za implementacijske predpise (tiste, ki v nacionalni pravni red prenašajo Direktivo), temveč za celotno nacionalno pravo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (14. tč. obrazložitve). Tudi sicer pa je SEU podlago za sprejetje začasnih ukrepov (za odlog plačila mesečnih obrokov) že utemeljilo na prvem odstavku 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive.
Pritožnica se zavzema za upoštevanje stališč (slovenske) teorije in sodne prakse, ki se je oblikovala v zvezi s pogoji za izdajo regulacijskih začasnih odredb v običajnih zadevah zavarovanj, in sicer, da je treba pravni standard težko nadomestljive škode razlagati ozko in strogo. Pravilno je pojasnilo sodišče prve stopnje (17. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa), da so se takšna stališča in praksa izoblikovala v zvezi z običajnimi, in ne potrošniškimi zadevami, kot je obravnavana. Ker gre za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je treba 272. člena ZIZ razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegovih razlag, ki jih daje SEU, kar je že utrjeno v sodni praksi. Določbo 272. člena je tudi mogoče razlagati evroskladno, saj ni sama po sebi v nasprotju z Direktivo ali SEU zadevo C-287/22, kar je tudi pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožbene trditve o razlagi nacionalnega prava contra legem, nasprotovanju ustavni sodni praksi (Up-275/97) in napačni uporabi sodbe SEU (C-287/22) so zato neutemeljeni in dodatnega odgovora ne potrebujejo.
Ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da je z uporabo razlage SEU (C-287/22) omiljen standard težko nadomestljive škode. ZIZ ne določa točno ne vsebine škode ne tega, kdaj jo je težko nadomestiti. Ker gre za pravni standard, je določitev njegove vsebine v vsakem konkretnem primeru odvisna od pravnega vrednotenja, delno pa tudi od pravnopolitičnih razlogov. Škoda v smislu določil ZIZ je torej širša in zajema vse negativne posledice, ki nastanejo v sferi druge osebe. SEU je v citirani zadevi izoblikovalo pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe upoštevaje konkretno specifiko tovrstnih potrošniških sporov (v primeru ugotavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami v CHF), zato je očitek omilitve standarda preveč splošen in pavšalen. Pa tudi, da se s tem širi možnosti izdaje začasnih regulacijskih odredb samo po sebi ne drži. Predlog za izdajo začasne odredbe se lahko ob presoji, da niso izpolnjeni kriteriji, še vedno zavrže, in ker gre za presojo vsakega posameznega pogoja glede na konkretno dejansko stanje, to tudi ne ustvarja avtomatizma. Očitka, da je z uporabo določb ZIZ, ob upoštevanju razlag SEU, poseženo v pravice in pravni položaj dolžnika, glede na njegovo nekonkretiziranost, ni mogoče preizkusiti.
Za izpolnitev predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je odločilna možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Ob upoštevanje sodne prakse SEU, je sodišče prve stopnje povzelo pravilne razloge o tem, kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe (14. do 18. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa tudi v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024, 28. do 29. tč. obrazložitve), ki jim ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na tam podane razloge sodišča prve stopnje.
Kot bistveno povzema, da morajo biti za izpolnjenost predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ podani naslednji pogoji:
a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni,
b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti in
c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločbe.
Ti pogoji, abstraktni dejanski stanovi, ob izpolnitvi ustrezajo predpostavki težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, in zato predstavljajo odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo, zato ne drži (oziroma je zgrešen pritožbeni očitki), da tožnika nista podala konkretnih trditev (in dokazov) o nastajajoči ali grozeči težko nadomestljivi škodi kot taki. Tudi sicer pa je očitek presplošen in premalo konkretiziran, v vsakem primeru pa neutemeljen.
Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti posameznih pogojev temeljijo na trditvah tožnikov, ki sta jih podala v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 1. 7. 2024. V predlogu sta obširno zatrjevala okoliščine glede toženkine neustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti (glej stran 5. do 7. predloga za izdajo začasne odredbe), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da toženka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti, kar predstavlja kršitev načela vestnosti in poštenja (23. do 26. tč. sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024) in nepošten pogodbeni pogoj, ki vodi v ničnost (obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni). Podala sta navedbe glede višine prejetega in (do konca junija 2024) odplačanega kredita (glej stran 8. predloga za izdajo začasne odredbe) in predložila dokazila (tabelo plačil), na podlagi katerih je zaključilo, da sta tožnika toženki že plačala več, kot sta od nje na podlagi kreditne pogodbe prejela (30. tč. sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024) (da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti). Prav tako sta zatrjevala (glej stran 9. do 12. predloga za izdajo začasne odredbe) okoliščine v zvezi s tem, zakaj in kako bi nadaljnje izpolnjevanje obveznosti po sporni kreditni pogodbi vplivalo na družino tožnikov, to pa tako s finančnega, zdravstvenega kot socialnega vidika (predvsem konkretne trditve v zvezi z upokojenskim in zdravstvenim stanjem drugega tožnika, ki je kronični ledvični bolnik z diagnozo poslabšanja, zaradi katere potrebuje dodatno pomoč in prilagoditev bivanja, trpi tudi za hipertenzijsko boleznijo srca, ter kako pomanjkanje finančnih sredstev negativno vpliva na njegove možnosti za organizacijo dietne prehrane, podpornega zdravljena, prilagoditev prostorov, pa tudi trditve v zvezi s psihičnim stanjem prve tožnice, ki je pred upokojitvijo, da sta se tožnika zaradi nevzdržnih finančnih težav že morala umakniti v en prostor hiše, ostale prostore pa sta bila prisiljena oddati, navedla sta zneskovne podatke o prejemkih in odhodkih, ter da morata tožnika vse finančne obveznosti prilagajati obveznosti iz kredita), pa tudi, kako bi na njuno finančno in zdravstveno stanje vplivali dodatni postopki, v katerih bi morala zahtevati vračilo preplačil (dodatni stroški, dodatna odrekanja, psihične in druge obremenitve). Trditvena podlaga tožnikov je bila zadostna, da je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, ki jih pritožnica niti ne graja, in zaključilo, da brez izdaje začasne odredbe ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločbe(31. do 33. tč. sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 17. 7. 2024.
V zvezi s pogojem verjetnosti, da bosta tožnika morala zneske, ki sta jih že plačala na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je neizkazana ugotovitev, da sta tožnika že plačala več, kot sta od toženke prejela. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno (20. tč.), da zaključek o preplačilu temelji na dejanskih ugotovitvah (trditvah tožnikov), da sta tožnika na podlagi pogodbe prejela 137.537,95 EUR, do 28. 6. 2024 pa sta toženki plačala že 146.257,38 EUR, toženka pa teh dejanskih ugotovitev ni izpodbijala, temveč zaključek (presojo), ki na njih temelji. Iz nadaljnjih pritožbenih očitkov je razvidno, da pritožnica še naprej uveljavlja očitke materialnopravne narave, ne dejanske, kot je pravilno prepoznalo že sodišče prve stopnje, saj pritožnica v bistvenem vztraja pri ugovornih očitkih, da ugotovitev o preplačilu kredita na podlagi podatkov o prejetem znesku kredita (preračunanega v EUR) in na podlagi zneskov plačanih obrokov (preračunanih v EUR), ni mogoča, temveč bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zneske prejetega kredita in plačil v CHF (glavnica je v pogodbi določena v CHF) ter tudi obresti (ki sta se jih tožnika zavezala plačati), oziroma nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Stališče toženke je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, z utemeljitvijo, da se v postopku zavarovanja v zvezi z vprašanjem verjetnosti, ali bo morala toženka zneske, ki sta jih tožnika plačala na podlagi kreditne pogodbe, vrniti, upošteva zgolj na podlagi kreditne pogodbe prejet in plačan znesek v EUR, brez obrestnega dela (20. do 21. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem je v zadostni meri, da je mogoče preizkusiti, obrazložilo bistveno, da vprašanje, ali, in v kakšnem obsegu bi bila tožnika v primeru ničnosti kreditne pogodbe upravičena do kondikcijskega zahtevka, ni odvisno od vprašanja višine njunega preostalega dolga po kreditni pogodbi (v CHF), če bi bila kreditna pogodba veljavna. Navedlo je še, da gre v tovrstni zadevi za varstvo potrošnikov, ki dobivajo dohodke v domači valuti in se s tem v zvezi sklicevalo na stališča SEU (C-520/21) ter drugo relevantno slovensko sodno prakso.
Kot je povzelo že sodišče prve stopnje, je SEU odločilo, da je treba v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ker ta po odpravi nepoštenih pogojev ne more več obstajati, prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Stališče temelji na zagotavljanju in doseganju ciljev Direktive za varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v tovrstnih zadevah, kjer so kreditojemalci prejemali plačo v drugi valuti (EUR), kot je bil kredit (CHF), zato je jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zapisalo, da gre za varstvo potrošnikov, ki dobivajo dohodke v domači valuti.
SEU je v sodbi C-520/21 tudi zapisalo, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne more imeti učinkov za potrošnika. Posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja mora zato biti takšna, da ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo (zajema restitucijski učinek). Nacionalna ureditev nepoštenih pogodbenih pogojev in pravni učinki takšne ugotovitve ne smejo spremeniti obsega in vsebine varstva, ter ogroziti krepitve učinkovitosti varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva, in morajo omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v njegovo škodo.
V okviru presoje zahtevkov ponudnika, ki presegajo vračilo kapitala, prejetega na podlagi pogodbe, je ugotovilo, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. Poleg tega bi bila ogrožena učinkovitost varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva, če bi bili ti pri uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz te direktive, izpostavljeni tveganju, da bodo morali plačati tako nadomestilo. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 61 sklepnih predlogov, bi taka razlaga lahko privedla do položajev, v katerih bi bilo za potrošnika ugodneje, da nadaljuje izpolnjevanje pogodbe, ki vsebuje nepošten pogoj, kot pa da uresničuje pravice, ki jih ima na podlagi Direktive. Neobstoj restitucijskega učinka glede zneska (preplačila) bi odvzel odvračalni učinek, ki se želi doseči s prvim odstavkom 6. člena Direktive (da nepošteni pogodbeni pogoji niso zavezujoči za potrošnike) v povezavi z njenim prvim odstavkom 7. člena (preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev) glede nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.
Drži, da Direktiva ne ureja posledic nepoštenosti pogodbenih pogojev, vendar pa mora biti razlaga nacionalnih določil, ki te učinke urejajo, v skladu z Direktivo in njenimi razlagami, zato je treba nacionalno pravo razlagati tako, da zagotavlja cilje Direktive (varstvo potrošnikov) in učinke, ki jih zasleduje (odvračanje ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah). Presoja združljivosti nacionalnih predpisov, ki urejajo posledice ničnosti, s pravom EU pa je odvisna od tega, ali omogoča vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, in po drugi strani ne ogroža odvračalnega učinka Direktive.
Glede na navedeno je zgrešeno pritožbeno stališče, da je treba pri presoji preplačila v postopku zavarovanja upoštevati celotno kreditno obveznosti v CHF ter pogodbene obresti, kot tudi nadomestilo za uporabo denarja. To bi namreč pomenilo, da potrošnik ne bi bil v pravnem in dejanskem položaju, v kakršnem bi bil, če pogoja ne bi bilo (poleg prejete glavnice, bi moral plačati še obresti ali nadomestilo za uporabo denarja, ter spremembe valutnega tečaja, ki zvišujejo kreditno obveznost). V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem pa se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica.
V zvezi s tem je zmotno tudi sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja. Določba ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela. Zaradi uravnoteženega položaja pogodbenih strank pri vrnitvi tistega, kar je bilo izpolnjeno, se tudi za prejeto korist toženke šteje evrska protivrednost plačanih obrokov kredita na dan plačila posameznega obroka. To je bil tudi znesek, za katerega je bila tožnica prikrajšana.
Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o preplačilu temelji na izračunu razlike med plačano in prejeto obveznostjo v evrski protivrednosti, ob predpostavki (verjetne) ničnosti sporne kreditne pogodbe. To pa dalje tudi pomeni, da takšna ugotovitev ne more biti v nasprotju z listinskimi dokazi, kreditno pogodbo, v kateri je obveznost določena v valuti CHF. Zakaj naj bi bila z upoštevanjem izhodišč SEU tožnika postavljena v privilegiran položaj (ter kršeno načelo enakosti pred zakonom) pritožnica konkretizirano ne pojasni.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz sklepa o začasni odredbi z dne 17. 7. 2024 (glej 30. do 33. tč.), ki ga pritožnica ne graja, pritožbeno sodišče ni podvomilo v pravilnost zaključka, da brez izdaje začasne odredbe v konkretnem primeru ni mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločbe. Pritožbene navedbe, da bi tožnika, v primeru neizdaje začasne odredbe, utrpela le denarne posledice (povračilo le-teh pa bi tožnika lahko v primeru uspeha terjala od toženke) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. S pritožbenim zatrjevanjem, da bi lahko tožnika v primeru slabega finančnega stanja še vedno imela možnost uveljavljati sodno varstvo v dodatnih postopkih glede vračila preplačila (oprostitev plačila sodnih taks in brezplačna pravna pomoč za dodatne postopke), pa ne more uspeti. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati poln učinek ter cilj Direktive je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Sodišče prve stopnje pa je, ob ugotovitvi, da sta tožnika že plačala več kot sta prejela in z verjetnostjo izkazano ničnostjo sporne kreditne pogodbe, ugotovilo tudi, da bi tožnika, v primeru neizdaje začasne odredbe, morala zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov tožbeni zahtevek dodatno spreminjati (poviševati), zato je pravilno zaključilo, da brez izdaje začasne odredbe tožnikoma ne bi bil zagotovljen poln učinek končne odločitve.
Sklepno
Toženkina pritožba ni utemeljena, in ker je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v izpodbijani I. točki izreka. Prav tako pa v izpodbijani II. točki izreka, saj gre za postopek zavarovanja v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana le delna sodba, zato je odločitev o stroških ugovornega postopka pravilno pridržana do izdaje končne odločbe. Pridrži se tudi odločitev o pritožbenih stroških.
-------------------------------
1Npr.: VSL sklep I Cp 1418/2024 z dne 17. 10. 2024, VSL sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
2Npr.: VSL sklepa I Cp 764/2024 in II Cp 728/2024, oba z dne 11. 7. 2024.
3Npr.: VSL sklepi II Cp 877/2025 z dne 11. 8. 2025, I Cp 1418/2024 z dne 17. 10. 2024, I Cp 1380/2024 z dne 19. 11. 2024, II Cp 1433/2025 z dne 21. 8. 2025, II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025.
4VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025, tč. 12.
5Npr. VSL sklepa II Cp 444/2025 z dne 19. 5. 2025 in II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024.
6Npr. VSL sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024.
7SEU sodba C-520/21, tč. 57., 66. in 76. Zelo podobno sodba SEU C-488/23.
8Glej SEU sodbo C-520/21, tč. 57. do 68., 75. do 79.
9Glej SEU sodbo C-520/21, tč. 68.
10Glej tč. 32.
11Glej SEU sodbo C-287/22, tč. 50., 51. in 56.