Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe, predmet katere je zgolj zahtevek za odpravo odredb toženke o odvzemu vodstvenih pooblastil in nalog z dne 14. 12. 2018 in o začasnem opravljanju drugega dela z dne 21. 12. 2018, oprlo na stališče o tožničinem pomanjkanju pravnega interesa, namesto na stališče o nedopustnem tožbenem zahtevku.

Pritožba logično uveljavlja, da sta imeli navedeni odredbi vpliv na tožničin delovnopravni status, kar pa ne zadostuje za njuno presojo v sodnem sporu. Zoper tovrstne akte delodajalca namreč delavec nima sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek 1.781,69 EUR zniža na 896,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijanega sklepa.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom, da se odpravita odredba o odvzemu vodstvenih pooblastil in vodstvenih nalog z dne 14. 12. 2018 in odredba o začasnem opravljanju drugega ustreznega dela z dne 21. 12. 2018. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka 1.781,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem o pomanjkanju njenega pravnega interesa, ki naj bi sprva obstajal, potem pa odpadel. To je sodišče vezalo na okoliščino pravnomočno končanega spora med istima strankama iz naslova odpovedi, v katerem tožnica ni uspela (Pd 19/2019). Ko odredba glede začasne razporeditve ni več mogla biti podaljšana, je bila tožnici podana odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Odredbi sta imeli vpliv na tožničin delovnopravni status. V decembru 2018 je bila začasno razporejena z delovnega mesta vodje bolnišnične lekarne v nabavno službo oziroma v skladišče, kar nima zveze s farmacevtskim delom. To je šikaniranje, prav tako ji je bila v posledici odredb znižana plača. Tudi v zvezi s tem ima pravni interes za odpravo odredb. Pri odmeri stroškov postopka sodišče ni upoštevalo vrednosti spora, kot jo je določila tožnica.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Podaja obširne navedbe o reorganizaciji in drugih okoliščinah iz zadeve Pd 19/2019 (iz naslova odpovedi). Odredba z dne 21. 12. 2018 se dejansko (zaradi dopusta, bolniškega staleža) ni izvrševala. Prenehala je veljati marca 2019, sodni postopek pa se je končal oktobra 2020. Tožnica ni upravičena do reintegracije na delovno mesto vodje, tako da tudi za izpodbijanje odredbe z dne 14. 12. 2018 njen pravni interes ni podan.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe sicer pravilna, vendar iz drugega razloga iz 274. člena ZPP, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Po 274. členu ZPP sodišče izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen) ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

7. Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe, predmet katere je zgolj zahtevek za odpravo odredb toženke o odvzemu vodstvenih pooblastil in nalog z dne 14. 12. 2018 in o začasnem opravljanju drugega dela z dne 21. 12. 2018, oprlo na stališče o tožničinem pomanjkanju pravnega interesa, namesto na stališče o nedopustnem tožbenem zahtevku.

8. Odredbi sta bili izdani v času, ko je bila tožnica zaposlena kot vodja. Obe odredbi sta začeli veljati z dnem izdaje, druga je bila omejena na čas do 31. 3. 2019. Toženka ji je v zvezi z navedenim delovnim mestom aprila 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto farmacevta, ki jo je tožnica podpisala. V sodnem sporu zoper odpoved (Pd 91/2019) je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen (7. 7. 2020). Sodišče je v tej okoliščini našlo ključni razlog za izgubo tožničinega pravnega interesa, za katerega je sicer menilo, da je ob vložitvi tožbe januarja 2019 obstajal. Zato je tožbo s sklepom z dne 20. 10. 2020 zavrglo.

9. Pritožba logično uveljavlja, da sta imeli navedeni odredbi vpliv na tožničin delovnopravni status, kar pa ne zadostuje za njuno presojo v sodnem sporu. Zoper tovrstne akte delodajalca namreč delavec nima sodnega varstva.

10. Tožnica je v zvezi z navedenima odredbama v skladu s prvim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) vložila zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, na katero se toženka ni odzvala. Četudi si je tožnica z vložitvijo navedene zahteve zagotovila pogoje za nadaljnje uveljavljanje sodnega varstva v smeri priznanja pravic iz delovnega razmerja, pa takšnega zahtevka ni postavila. V posledici spornih odredb torej v sodnem sporu ni zahtevala priznanja določenih pravic iz delovnega razmerja (vsaj za določen čas), tudi ni vtoževala odškodnine zaradi šikaniranja in prav tako ne razlike v plači, kar omenja oziroma napoveduje v pritožbi, ampak se je tožničin zahtevek glasil le na odpravo odredb, kar pa ne spada v sodno pristojnost. 11. Ker bi vprašanje tožničinega pravnega interesa prišlo na vrsto šele v primeru uveljavljanja dopustnega sodnega varstva, razlogovanje sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa (da naj odprava odredb ne bi vplivala na tožničin delovnopravni položaj, saj ni več zaposlena kot vodja, ampak kot farmacevt) niti ni odločilno.

12. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je glede na vrednost spornega predmeta, kot ga je določila tožnica (3.000,00 EUR) potrebno znižanje stroškov, ki jih je tožnica zaradi neuspeha v postopku dolžna povrniti toženki. V skladu s tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo stroški toženke: 300 točk za odgovor na tožbo (točka č), 2 x po 225 točk za dve pripravljalni vlogi, 150 ter 300 točk za zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo - skupno 1.200 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 896,00 EUR.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je znesek 1.781,69 EUR znižalo na 896,00 EUR, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa (365. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela glede glavne stvari, ampak le glede znižanja naloženih stroškov postopka, toženka pa zato, ker njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso bile relevantne za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).