Jedro

Izvršitev nedokončnega sklepa disciplinske komisije, s katerim je bil delavcu izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pomeni samovoljno ravnanje delodajalca, ki ni odločil o ugovoru delavca, zato je podan zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, po kateri je delodajalec dolžan delavcu plačevati nadomestilo plače, kot če bi delal, upravičen pa je delavca tudi pozvati nazaj na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče dopolnilo svoj sklep v tej zadevi z dne 18.9.1998, s katerim je v smislu začasne odredbe do dokončnosti zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke z dne 26.1.1998, o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sicer tako, da je dolžna tožena stranka tožniku od 1.6.1999 dalje mesečno plačevati iz naslova plače znesek 263.123,00 SIT, po obračunu in odvodu davka in prispevkov na ta neto znesek. Za 4.584,00 SIT višji mesečni znesek je tožnikov predlog zavrnilo. Pri tem je navedeni znesek po višini utemeljevalo s tem, da predstavlja obračun tožnikove plače za mesec marec 1999, upoštevaje obračunsko osnovo delovnega mesta direktorja projekta v višini 1184 točk, na katerega naj bi bil tožnik pri toženi stranki nazadnje razporejen in na katerem naj bi mu prenehalo delovno razmerje.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga njegovo razveljavitev. Pri tem zatrjuje, da prvostopno sodišče za njegovo izdajo ni imelo pravne podlage, da je pravno zmotno opredelilo ravnanja tožene stranke za samovoljna, saj tožnik odklanja delo. Tudi drugi razlogi za izdajo take začasne odredbe niso bili podani. Konec koncev pa naj bi bila taka začasna odredba istovetna z zahtevkom, kar je nedopustno.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter poudarja, da ga tožena stranka po zadržanju sklepa o prenehanju delovnega razmerja vse do danes ni pozvala na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot prvo pritožbeno sodišče poudarja, da izpodbijani sklep ne predstavlja izdaje nove začasne odredbe. Pomeni le dopolnitev že izdane začasne odredbe iz 1. tč. sklepa prvostopnega sodišča z dne 18.9.1999, ki je bil v tem delu potrjen tudi s sklepom tukajšnjega sodišča Pdp 1340/98, z dne 13.10.1998 in sicer zgolj v smeri konkretizacije navedene začasne odredbe, ki je potrebna zaradi možnosti njene prisilne izvršitve. Z navedeno začasno odredbo je bila do njegove dokončnosti zadržana izvršitev prvostopnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerje tožnika z dne 26.1.1998 in sicer iz razloga preprečitve posledice samovoljnega ravnanja, ki ga je sodišče videlo v tem, ker tožena stranka odklanja odločanje o tožnikovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, hkrati pa je v nasprotju s 1. odst. 106. člena ZDR samovoljno vztrajala pri izvršitvi nedokončnega prvostopnega sklepa.

Iz navedene začasne odredbe izhajajo pravice in obveznosti tako za tožnika, kot za toženo stranko. Med drugim je imela tožena stranka na njeni podlagi pravico pozvati tožnika nazaj na delo, tožnik pa ima pravico do plače po delovnem mestu, na katerem mu naj bi delovno razmerje prenehalo, in to neodvisno od tega, ali ga tožena stranka pozove na delo, ali ne.

Glede na povedano in glede na to, da tožena stranka ni izkazala, da razlogi za izdano začasno odredbo (zadržanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja) ne bi več obstojali, je prvostopno sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, na podlagi katerega bo postala navedena začasna odredba za tožnika operativna. Ker je tako dopolnjena začasna odredba časovno omejena in vezana zgolj na dokončnost odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnika, kar je v celoti v sferi tožene stranke, o njeni identičnosti z zahtevkom ne more biti govora, ne glede na to, da je v tem sporu odprtih tudi sicer cela vrsta drugih zahtevkov.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.