Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena stranka naročila generalno čiščenje v obsegu, kot izhaja iz spornega računa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95843/2016 z dne 23. 9. 2016 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v višini 2,44 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 678,79 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 260,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95843/2016 z dne 23.9.2016 razveljavilo tudi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev upnika ter v delu glede stroškov upnika in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe toženi stranki plačati 742,46 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtveku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo izvedbe čiščenja skupnih prostorov – hodnikov v izmeri 3.755,80 m2, kar upoštevaje ceno 2 EUR/m2 (z DDV 2,44 EUR/m2) znese 9.164,15 EUR (A13). Tožeča stranka je sporni račun izdala za storitev generalnega čiščenja vseh skupnih prostorov, tožena stranka pa je ugovarjala, da storitev po spornem računu ni naročila.

6. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je protispisno zaključilo, da sta tožeča stranka in V. d. o. o. (ki je upravnik spornih objektov) nesporno povezani osebi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka res ni neposredno nasprotovala trditvi, da sta tožeča stranka in V. d. o. o. povezani osebi, temveč se je protivila le dokaznemu predlogu tožeče stranke, da naj tožena strank predloži listine, iz katerih bi izhajalo razmerje med njima. Ne glede na to pa je po oceni pritožbenega sodišča ključno, da ugotovitev, ali gre za povezani osebi ali ne, ni odločilna za odločitev v konkretni zadevi, kar je navsezadnje navedla tudi sama tožeča stranka v pritožbi. Zato očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen.

Iz enakih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožeča stranka v spornih objektih nesporno izvajala storitve generalnega čiščenja. Tudi to dejstvo namreč ni odločilno za odločitev v konkretni zadevi, kot je to navedla tudi sama tožeča stranka v pritožbi. Prav tako izpodbijana sodba ne temelji na tem dejstvu, zato tudi v tem delu ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi za trditev o tem, da je tožeča stranka izvajala storitev generalnega čiščenja velja enako kot zgoraj, da tožena stranka tej trditvi tožeče stranke ni nasprotovala, nasprotovala je le dokaznemu predlogu, s katerim je tožeča stranka želela to trditev dokazovati.

7. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) obsega obratovanje večstanovanjske stavbe, ki je del upravljanja večstanovanjske stavbe (drugi odstavek 25. člena – SZ-1), sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za posle obratovanja se šteje zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav in storitev za posamezne dele, varstvo pred požarom in zagotavljanje drugih ukrepov za zaščito in reševanje, čiščenje skupnih prostorov, hišniška opravila, deratizacija in podobno. V skladu s četrtim odstavkom 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa je upravnik dolžan skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje, torej tudi za čiščenje skupnih delov. Zato očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo toženi stranki, da je upravnik po zakonu dolžan skrbeti za čiščenje skupnih prostorov, niso utemeljeni. Tudi sicer pa to dejstvo ni bilo odločilno za izpodbijano odločitev, temveč dejstvo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena stranka naročila generalno čiščenje v obsegu, kot izhaja iz spornega računa.

8. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo toženi stranki, da je investitor Stanovanjski sklad RS zavrnil reklamacijo etažnih lastnikov glede uveljavljane stvarne napake na keramičnih ploščicah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisa izhaja, da je tožeča stranka trdila, da je bila dolžna tožena stranka v okviru jamčevanja za napake odstraniti sporni premaz iz ploščic, tožena stranka pa je temu ugovarjala (druga pripravljalna vloga), ker je investitor obstoj napake zavrnil. Iz poziva na odpravo skritih napak z dne 15. 12. 2015 (B2) izhaja, da ploščice niso poškodovane in torej ne gre za napako ter posledično tudi ne za njeno odpravo. Po oceni pritožbenega sodišča gre v tem smislu razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da se stranki nista ničesar dogovorili z investitorjem (v zvezi z jamčevanjem za napake), da torej iz listin ne izhaja, da bi bile v zvezi s ploščicami ugotovljene kakšne napake oziroma, da bi se tožena stranka kot izvajalec zavezala k njihovi odpravi. Ker listine ne potrjujejo trditev tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz listin ni razviden dogovor med strankama, da bi bilo treba v okviru jamčevanja za napake odstraniti napačni premaz na ploščicah in namestiti drug ustrezen namaz. Tudi podizvajalec keramičnih ploščic D. d. o. o. je po ogledu navedel, da je keramika zgolj umazana (A2). Zato s tem povezani očitek o nejasnosti oziroma nasprotjih v izpodbijani sodbi ni utemeljen.

9. Držijo pritožbene navedbe, da bi upravnik lahko grajal napake tudi izvajalcu del.1 Slednji je bil v konkretnem primeru tudi prisoten pri ogledu (poleg investitorja in upravnika). Vendar pa niso utemeljeni pritožbeni očitki, da elektronsko sporočilo Š.D.-ja J. T.-ju z dne 5. 2. 2016 (A2) z vsebino: „že parkrat smo govorili, da se najprej odstrani premaz – samo potrebno je naročiti generalno čiščenje; komurkoli, ki bo ustrezno očistil površino – odstranil premaz“, predstavlja poziv toženi stranki, da pri kateremkoli podjetju naroči opravo dela strojnega in ročnega ribanja tal, talne keramike s sredstvom za čiščenje keramike po gradbenih delih, kot tudi ne, da predstavlja reklamacijo napačnega nanosa emulzije s strani predstavnika upravnika v imenu in za račun etažnih lastnikov izvajalcu. Iz tega elektronskega sporočila namreč ni razvidno, da gre za reklamacijo, prav tako ne, da je za napake odgovorna tožena stranka oziroma njen podizvajalec ter tudi ne, za kakšno površino ploščic gre in ni podatkov o tem, ali so bile napake grajane pravočasno. Tožena stranka je namreč trdila in z listinami izkazala, da niti investitor (B2) niti podizvajalec, ki je trdil, da gre le za umazanijo (A2), nista potrdila oziroma priznala obstoja napake. Zato navedeno elektronsko sporočilo ni dokaz, da je tožena stranka zaradi odprave napak naročila generalno čiščenje v zatrjevanem obsegu (3.755,80 m2).

10. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi večkrat zmotno navedeno, da je tožena stranka naročila izvedbo čiščenja na vseh skupnih prostorih v soseski Y., dejansko pa naj bi šlo le za dela na dveh vhodih (B1 in D2/2), vendar še vedno v obsegu 3.755,80 m2. Po oceni pritožbenega sodišča gre za sprenevedanje tožeče stranke, saj je v postopku na prvi stopnji, natančneje že v tožbi (list. št. 24 zadaj, tretji odstavek) trdila, da naj bi se napaka luščenja ploščic nanašala na vse hodnike soseske Y. na naslovih Ulica ... in garaže ter navedla (list. št. 25), da je bilo delo opravljeno na celotni soseski, torej na vseh naslovih. Da bi navedeni naslovi predstavljali zgolj dva objekta, B1 in D2/2, pa ni trdila. Zato z navedenimi pritožbenimi očitki ne more bi uspešna.

11. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo v škodo tožeče stranke dejstvo, da je tožena stranka kršila notranje pravilo, da mora v primeru naročil, ki presegajo 25.000,00 EUR, pridobiti najmanj tri ponudbe. Sodišče prve stopnje namreč tožeči stranki ni naložilo bremena, da bi morala poznati navedeno interno pravilo tožene stranke, temveč ga je pravilno štelo kot enega od okoliščin, ki skupaj z drugimi izvedenimi dokazi vodijo do zaključka, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka naročila izvedbo del z vsebino in v obsegu, kot izhaja iz spornega računa.

12. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala še, da je protispisno ugotovilo, da je priča A. M. izpovedal, da so bile v delovni nalog št. 406/16 (A15) ulice in kvadrature vpisane naknadno. Tudi ta očitek ni utemeljen. Iz zapisnika o zaslišanju navedene priče namreč izhaja, da je A. M. v delovni nalog naknadno vpisal kvadraturo, nekdo pa je naknadno vpisal ulice (list. št. 67). Sodišče prve stopnje je zato skladno z izpovedbo priče M. zaključilo, da se je kvadratura za posamezni vhod vpisala naknadno, po podpisu naloga s strani T., zato podpis T. ni mogel pomeniti potrditve celotne površine, na kateri so se opravila dela.

13. Glede na navedeno v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene. Tožeča stranka v pritožbi ni podala relevantnih pritožbenih trditev, s katerimi bi uspela omajati zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka naročila izvedbo generalnega čiščenja na celotni površini 3.755,80 m2. 14. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP), pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za izvedena dela oziroma sporni račun plačati 244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2016. Iz ponudbe št. 023/2016 (A17) in naročilnice z dne 24.3.2016 (A14) izhaja, da je tožena stranka ponudbo potrdila in naročila strojno in ročno ribanje talne keramike s sredstvom za čiščenje keramike po gradbenih delih, in sicer po ceni iz ponudbe, torej 2,44 EUR/m2. Tožena stranka je sicer v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da spornega računa v celoti ni dolžna plačati, ker naj bi se vtoževani račun nanašal na neka druga dela (generalno čiščenje za vse objekte), vendar je hkrati trdila (list. št. 35), da se je s predstavnico upravnika dogovorila za testno čiščenje v obsegu cca. 100 m2 in priložila listino (B6), iz katere izhaja, da je bila podana reklamacija premaza (ki jo sicer niso priznali, ker je šlo le za umazanijo) na keramiki v pritličju v dveh objektih na površini cca. 100 m2. Iz trditev tožene stranke in priloženih dokazov torej izhaja, da je tožena stranka nesporno pristala oziroma celo naročila čiščenje ploščic v obsegu 100 m2. Slednje izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o čiščenju v obsegu 100 m2, ki se nanaša na pritličje dveh objektov in sicer B1 in D2/2. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka priznava dogovorjeno ceno v višini 2,00/m2 (brez DDV). Ker je tožeča stranka nedvomno storitev čiščenja ploščic opravila, kar niti ni bilo sporno, temveč le, kdo je čiščenje v takem obsegu naročil, na odločitev ne morejo vplivati, tudi sicer nekonkretizirane trditve tožene stranke, da ni bil opravljen pregled izvedenih storitev in niso bile opravljene izmere očiščenih površin ter tudi ni bil podpisan zapisnik o izvedenih delih. Naročnik je namreč dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zato je treba na tako ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 239. člena OZ) tožbenemu zahtveku za plačilo spornega računa delno ugoditi, in sicer v obsegu 100 m2 oziroma v višini 244,00 EUR (2,44 EUR x 100 m2 = 244,00 EUR). Ker tožena stranka ni plačala računa v delu, v katerem ga je bila dolžna plačati, je s potekom roka za plačilo računa (30. 5. 2016) prišla v zamudo (299. člen OZ), zato je dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti do zneska 244,00 EUR in sicer od 31.5.2016 dalje do plačila. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

15. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke 2,66 %, tožene stranke pa 97,34 %. Za postopek izvršbe je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 200 točk (tarifna št. 27/1) oziroma 91,8 EUR, upoštevaje njen uspeh s tožbo pa 2,44 EUR. Zato je v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo izvršilnih stroškov v višini 2,44 EUR, pustilo sklep o izvršbi v veljavi, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

Pravdne stroške tožene stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sicer ji je priznalo 742,46 EUR pravdnih stroškov. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Upoštevaje uspeh tožene stranke po delni spremembi izpodbijane sodbe, pa je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 722,71 EUR pravdnih stroškov.

Tožeči stranki pa je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT), priloženim stroškovnikom in Zakonom o sodnih taksah priznalo naslednje pravdne stroške: za vlogo, s katero je dopolnila tožbo 400 točk (tarifna št. 18/1), za prvo pripravljalno vlogo 400 točk (tarifna št. 19/1), za prvi narok 400 točk (tarifna št. 20/1), za odsotnost iz pisarne v času potovanja na prvi narok 100 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za drugi narok 200 točk (tarifna št. 20/2), za porabljeni čas na drugem naroku 200 točk (prvi odstavek 6. člena OT), za odsotnost iz pisarne v času potovanja na drugi narok 100 točk (četrti odstavek 6. člena OT), vse skupaj 1800 točk, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk (20 točk) in 1 % nad 1000 točk (8 točk), skupaj 1828 točk oziroma 839,05 EUR, z 22 % DDV pa 1.023,64 EUR. Nato pa ji je priznalo še potne stroške za potovanje na relaciji MS – LJ – MS, in sicer dvakrat po 133,20 EUR (360 km x 0,37 EUR) oziroma 266,40 EUR ter sodno takso za redni postopek v višini 361,00 EUR, kar vse skupaj znese 1.651,04 EUR, upoštevaje njen uspeh v pravdi po delni spremembi izpodbijane sodbe pa 43,92 EUR.

Po pobotanju medsebojnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 678,79 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

16. Pravdni stranki pa sta priglasili tudi pritožbene stroške. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče za pritožbo priznalo 500 točk (tarifna št. 21/1) in 2 % materialnih stroškov, skupaj 510 točk oziroma 234,09 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 405,00 EUR, skupaj 639,09 EUR, upoštevaje uspeh s pritožbo (2,66 %) pa 17,00 EUR. Davka na dodano vrednost tožeča stranka v pritožbi ni priglasila, zato ji ga pritožbeno sodišče ni moglo priznati.

Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče za odgovor na pritožbo priznalo 500 točk (tarifna št. 21/1) in 2 % materialnih stroškov (10 točk), skupaj 510 točk oziroma 234,09 EUR, z 22 % DDV pa 285,59 EUR, upoštevaje uspeh s pritožbo (97,34 %) pa 277,99 EUR.

Po pobotanju medsebojnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 260,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

1 Prim. 29. člen ZVKSES in 661. člen OZ.