Jedro

Konkretno delo se je opravljalo na višini, kar je v danih okoliščinah, ko delovni oder ni ustrezal predpisanim normativom, predstavljalo delo s povečano nevarnostjo. Za škodo, ki jo je tožnik pri tem delu utrpel, ker je padel z odra, je objektivno odgovorna tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 18.624,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni (1. točka izreka), v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.744,45 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila (3. točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka tožnika v višini 254,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... (4. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri sprejeti presoji dalo prevelik pomen izpovedbam tožnika in priče D., ki se je takrat tudi ponesrečil in iz tega naslova uveljavlja odškodnino. Sodišče ni v ničemer pojasnilo, zakaj ne verjame pričam na njeni strani. Tožnik in D. sta povezovalno desko med obema odroma postavila na lastno pest in tako ravnala v nasprotju z navodili o varnem delu. Delavca I. in H. bi potrdila lego obeh odrov, da na odrih ni bilo bosank, po navedbi H., bi se takšna deska zlomila pod njegovo težo. Ne strinja se z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da soprispevek tožnika za nesrečo ni dokazan. Delavci so imeli v kombiju na razpolago varnostne pasove, čelade in drugo opremo. Ne glede na to, je bila aluminijasta konstrukcija višja od nivoja stojne deske. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine. Tožnik je navedel, da ni sposoben nepretrgoma voziti sto kilometrov, medtem ko je kot priča v postopku D. priglasil stroške prevoza na razdalji večji od dvesto kilometrov. Nesprejemljivo je dejstvo, da je bil tožnik kar sedeminštiridesetkrat pri lečečem zdravniku in da je v času zdravljenja zaužil trideset škatel analgetikov. Tožniku je priznana odškodnina iz naslova stroškov, ki jih je zaradi prevozov imel njegov oče kot tretja oseba. Vprašanje je, če bi oče takšne stroške tožniku sploh zaračunal. Oporeka višini odškodnine za nastali strah, saj je ta po padcu nastopil v intenzivnejši obliki šele kasneje, kot je to pojasnil izvedenec. Višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je previsoka in v nasprotju s sprejeto sodno prakso v podobnih primerih. Prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 11.000,00 bi ustrezala zlomu kosti, kar pa v tožnikovem primeru ni bilo podano. Sodišče bi moralo pri odškodnini zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ugotavljati predvsem prizadetost tožnika, poleg tega je dalo prevelik pomen ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti zaradi posledic nesreče. Tožnik bi z intenzivno vadbo lahko izboljšal funkcionalno sposobnost, kar pomeni, da posledice nesreče niso trajne narave oz. neodpravljive. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. V postopku je vse čas zatrjeval, da je bila bosanka sestavni del odra, pri čemer je zlom takšne deske privedel do škodnega dogodka. Ključna ugotovitev sodišča je ta, da oder ni bil pravilno postavljen. Tudi ni naknadno namestil bosanke na oder, kot to skuša zmotno prikazati pritožba. Nikoli ni zatrjeval, da ne zmore daljše vožnje od sto kilometrov temveč to, da ne zmore nepretrgoma voziti na daljši razdalji od sto kilometrov. Da je bil kar sedeminštiridesetkrat obravnavan pri osebnem zdravniku, kaže na resnost poškodbe in intenzivnost zdravljenja. V celoti je opravičen do povrnitve stroškov, ki so nastali zaradi prevoza v zdravstvene ustanove in na rehabilitacije. Sodišče mu je pravilno prisodilo odškodnino za nastalo škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima obrazložene razloge tako glede okoliščin postavitve delovnega odra kot glede namestitve povezovalne deske med odroma, zaradi česar pritožbeni očitek na obstoj bistvenih postopkovnih kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri mora delodajalec v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da je oškodovanec upravičen do povračila škode, če so podani štirje elementi: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Po določbi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je dolžan povzročitelj povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde (krivdna oz. subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, bodisi zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da se je tožnik dne 7. 11. 2006 hudo telesno poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je skupaj s sodelavcem D. padel z delovnega odra z višini nad 3 metrov. V dokaznem postopku je preizkusilo dejansko stanje dogodka z zaslišanjem tožnika in toženca ter ostalih prič, izvedlo predložene listinske dokaze ter pridobilo tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Po ugotovitvah izvedenca bi moral imeti delovni oder v konkretnem primeru stojni položaj na višini minimalno 315 cm, pri čemer bi moral biti tožnik varovan z varnostno ograjo. V primeru, da postavitev odra tehnološko ni bila mogoča, pa bi moral biti tožnik varovan z dodatno osebno varovalno opremo in sicer z varnostnim pasom. Dejansko takrat varovalne ograje na odru ni bilo, prav tako pa tožnik in sodelavec nista uporabljala varnostnega pasu. Toženec ni odredil, da bi ga morali uporabljati. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da se je takšna oprema nahajala v avtomobilu in da je bilo delavcem naročeno, da jo uporabljajo, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da je bil delovni oder sestavljen z originalnimi elementi že prej, da sta tožnik in sodelavec odgovorna za nesrečo, ker sta uporabila povezovalno desko, ki je ne bi smela. Glede tega je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da tožnik in D. nista postavljala delovnega odra in nista naknadno namestila na oder dodatno desko. Do padca v globino je prišlo iz razloga, ker se je zlomila deska na odru. Delovni oder, na katerem je stal tožnik, ko se je deska zlomila, je bil postavljen že pred pričetkom dela. Tako so izpovedali tožnik, D. in toženec, ki je potrdil, da se delovni oder dan pred nesrečo postavili štirje drugi zaposleni delavci. Na podlagi takšnih dejstev tudi pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ni dokazano, da bi tožnik in D. padla z deske, ki sta jo sama namestila, oz. da bi s takšnim ravnanjem soprispevala k padcu v globino. V tej zvezi je izvedenec v izpovedbi potrdil, da je bil oder nepravilno postavljen zaradi nedoseganja stojne višine ter iz razloga, ker ni imel nameščene varovalne ograje in je bil sestavljen tudi iz desk bosank. Konkretno delo se je opravljalo na višini, kar je v danih okoliščinah, ko delovni oder ni ustrezal predpisanim normativom, predstavljalo delo na odru nevarno dejavnost, zaradi česar je tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokaze ter obrazložilo, zakaj ni sprejelo izpovedb prič na strani tožene stranke o odgovornosti oz. soprispevku tožnika za delovno nesrečo. O teh dejstvih je ocena dokazov v izpodbijani sodbi vsebinsko prepričljiva, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je bil tožnik takrat razporejen na konkretnem delovišču in opravljal delo v interesu ter v korist tožene stranke. Ta pa med ostalim ni v ničemer uveljavljala, da se takšna nesreča ne bi pripetila drugemu delavcu.

Pritožbeno sodišče se strinja s prisojeno odškodnino v posledici delovne nesreče tudi po višini. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 179. člena OZ, po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode izhaja sodišče iz narave prizadete dobrine in namena takšne odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive s ciljem in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanja fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti ter nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem in s tem povezane psihične težave, ki jih je imel oškodovanec, nadalje trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpel in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku odmerjena odškodnina v celoti v skladu z navedenimi načeli.

Neutemeljena je pritožba, da tožniku prisojena odškodnina za nematerialno škodo ni v skladu z sprejeto sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba o teh vprašanjih pravilne razloge. Sodišče prve stopnje je navedlo konkretne primere iz drugih pravnomočnih sodb, ki so primerljivi s tožnikovimi škodnimi posledicami, pri čemer je kot merilo pri prisojeni višini odškodnine upoštevalo desetkratnik mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. V tej zvezi so povsem sprejemljive ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki je po pregledu in preizkusu celotne medicinske dokumentacije o zdravljenju in terapijah tožnika podal obširno strokovno mnenje, pri čemer se je določno opredelil do vseh postavk uveljavljene škode, med ostalim tudi do nevšečnosti, ki jih je imel tožnik zaradi številnih obiskov v času bolniškega staleža v različnih zdravstvenih ustanovah. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje na drugačno oz. nižjo višino odškodnine, do katere bi lahko bil tožnik upravičen, ne more biti upoštevano. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je tožnik zaradi posledic nesreče postal invalid III. kategorije, zaradi česar je omejen pri opravljanju dela iz svojega poklica, o čemer se je izvedenec v mnenju določno opredelil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožniku pravilno priznana tudi odškodnina iz naslova materialne škode za nastale potne stroške oz. prevoza z avtomobilom na zdravniške preglede v Ljubljano. Do takšnih stroškov je v celoti upravičen v skladu s predpisano Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih odhodkov ter dejansko potrebnimi stroški, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Glede tega je nesprejemljivo pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni bil sposoben zaradi posledic poškodbe voziti avtomobila več kot sto kilometrov, saj je izpovedal, da ni zmogel zgolj nepretrgoma voziti na razdalji daljši od sto kilometrov, kar ima drugačen pomen in težo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).