Jedro

Tožnica za kmečko delo (torej svoje delo) ni več sposobna, kar izhaja tako iz mnenja sodnega izvedenca kot mnenj invalidskih komisij in izvida ortopeda. Po oceni psihiatra ni zmožna za prekvalifikacijo in ni primerna za nobeno kmečko delo. Sodni izvedenec je le kot teoretično možnost navedel, da bi tožnica sicer lahko v skrajšanem delovnem času opravljala fizično nezahtevna, npr. pisarniška dela, ki pa ji ga na manjši hribovski kmetiji ne more nihče zagotoviti. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja lahko le ugotovitev, da ni dokazanih objektivnih (torej dejanskih in ne zgolj teoretičnih) možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnika za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 9.10.2002 o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti in za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zaslišanja tožnice in na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da tožnica ni več sposobna za kmečko delo in ni zmožna za prekvalifikacijo. Ker pa je tožnica po mnenju izvedenca teoretično zmožna za fizično nezahtevna dela v skrajšanem delovnem času pretežno sede, na primer pisarniško delo, je po presoji sodišča pri njej še vedno podana II. kategorija invalidnosti. Pri tožnici ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, zato na podlagi 34. člena ZPIZ ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi četrte točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnico uvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 5.7.2001 dalje, toženi stranki pa naložilo, da v 60 dneh odloči o pravici in višini invalidske pokojnine. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 27., 34. in 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - ZPIZ), ki ga je uporabiti glede na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 - ZPIZ-1). ZPIZ v 27. členu ne določa pojma invalidnosti v medicinskem smislu temveč določa socialnopravno definicijo invalidnosti kot povezanost medicinskih in nemedicinskih meril. Glede na preostalo delovno zmožnost se po 34. členu ZPIZ v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti. Ta je po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrstijo tisti zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo. Po določbi drugega odstavka 37. člena ZPIZ se pri določanju drugega ustreznega dela upoštevajo strokovna in splošna izobrazba, delovne izkušnje in osebne lastnosti invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Mnenje sodnega izvedenca se popolnoma ujema z mnenji invalidskih komisij. Tožnica za kmečka dela ni sposobna niti v skrajšanem delovnem času, lahko pa še vedno opravlja drugo ustrezno delo. Zato pri njej ne gre za izgubo temveč le za zmanjšanje delovne zmožnosti. Zato je materialno pravo zmotno uporabilo sodišče druge stopnje, ki bi tožnico lahko razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti le, če bi na podlagi obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo določbo 358. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je kršilo tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ker razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni pravica iz invalidskega zavarovanja po 3. členu ZPIZ, temveč le ena od predpostavk za priznanje invalidske pokojnine. Sodišče bi toženi stranki lahko naložilo le odločanje o višini oziroma odmeri invalidske pokojnine, ne pa tudi odločanje o sami pravici do invalidske pokojnine.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo spremenilo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP: ker je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pri tem je najprej treba upoštevati, kaj je bilo predmet spora. Tožnica ni zahtevala le ugotovitev kategorije invalidnosti, temveč izrecno in jasno določeno pravico iz invalidskega zavarovanja: invalidsko pokojnino. Tako je v tožbi postavila tudi tožbeni zahtevek, ki se je glasil tako na odpravo dokončne odločbe tožene stranke o uvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti in nepriznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, kot tudi na uvrstitev v I. kategorijo in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Navedbe tožene stranke, da sploh ne gre za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, so zato v celoti neutemeljene.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje. Pri tem ni sporna dejanska ugotovitev, da tožnica ni več zmožna opravljati (svojega) dela kmetice niti s polovičnim delovnim časom. Sporno je le, ali je tožnica zmožna najmanj polovico delovnega časa opravljati drugo ustrezno delo. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je pri tem treba izhajati iz pravilnega materialno pravnega izhodišča. To pa pomeni, da je treba upoštevati tudi določbe 37. člena ZPIZ (ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo), ki je podlaga za presojo o tem, ali je zavarovanec zmožen opravljati drugo ustrezno delo. Iz teh določb pa izhaja, da ni mogoče upoštevati zgolj teoretičnih možnosti za kaj takega in predvsem, da je treba ugotavljati tudi možnosti za zaposlitev zavarovanca na drugem ustreznem delu.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato že sodišče prve stopnje moralo ob ugotovljenem dejanskem stanju ugotoviti, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti (stran 4 in 5 prvostopne sodbe). Tožnica za kmečko delo (torej svoje delo) ni več sposobna, kar izhaja tako iz mnenja sodnega izvedenca kot mnenj invalidskih komisij in izvida ortopeda. Po oceni psihiatra ni zmožna za prekvalifikacijo in ni primerna za nobeno kmečko delo. Sodni izvedenec je le kot teoretično možnost navedel, da bi tožnica sicer lahko v skrajšanem delovnem času opravljala fizično nezahtevna, na primer pisarniška (sic) dela, ki pa ji ga na manjši hribovski kmetiji ne more nihče zagotoviti. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja lahko le ugotovitev, da ni dokazanih objektivnih (torej dejanskih ne zgolj teoretičnih) možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu. Za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti po drugi alineji 34. člena ZPIZ zato ni podlage in je sodišče pravilno odpravilo dokončno odločbo tožene stranke.

Iz podatkov v upravnem spisu št. 7000181, ki je priložen sodnemu spisu, izhaja, da je tožena stranka dne 25.9.2006 izdala tožnici odločbo o priznanju pravice do pokojnine in o njeni višini. Glede na to šteje revizijsko sodišče navedbe v reviziji o kršitvi določb 81. in 82. člena ZDSS-1, o načinu oziroma obsegu odločitve sodišča druge stopnje, za brezpredmetne.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).