Jedro

Glede na to, da je tožnik v svoji izjavi zatrjeval, kot tudi zatrjuje sedaj v tožbi, da ni vedel za odločbo, s katero mu je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje in ki mu je nalagala, da mora državo zapustiti v roku 30-tih dni, je to pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj je šele vedenje o njegovi dolžnosti o tem, da je dolžan zapustiti državo, pogoj za to, da se mu lahko očita, da je ni zapustil v določenem roku.

V primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se lahko gibanje omeji le na način, ki je neizogibno potreben, da se lahko doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev tujcu, da bi se izognil postopku odstranitve. Ni vedno nujno potrebno, da bi se moralo gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, če je možna tudi milejša oblika, kar je potrebno v vsakem primeru posebej preučiti glede na okoliščine posameznega primera.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Policijske uprave Koper, Policijske postaje Postojna, št. 214-1/2015/3 (3B697-09) z dne 9. 3. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odredila tožniku nastanitev v Centru za tujce v Postojni od dne 9. 3. 2015 od 17.00 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dalj kot 6 mesecev, ker obstaja nevarnost pobega, saj ni zapustil države v roku, ki mu je bil določen.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožena stranka z dopisom Upravne enote Postojna obveščena, da je bilo tožniku razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Pri preverjanju evidence je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 12. 1. 2015 zaposlen pri A.A. s.p. Dne 9. 3. 2015 so policisti Policijske postaje Postojna opravili nadzor nad zadrževanjem, bivanjem in zaposlovanjem tujcev pri tožnikovem delodajalcu. Tožnika tedaj ni bilo na delovnem mestu, zato pa je bil s strani delodajalca o tem obveščen in se je dne 9. 3. 2015 ob 10.00 uri zglasil na Policijski postaji Postojna. Iz evidenc upravne enote je razvidno, da je upravna enota dne 29. 10. 2003 tožniku izdala dovoljenje za stalno prebivanje, po tem pa je prejela obvestilo Uprave kriminalistične policije, da je za tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje, ki ga je razpisala Nemčija. Upravna enota Postojna je odločila, da se dovoljenje za stalno prebivanje razveljavi. Glede na to, da je bilo dovoljenje za stalno prebivanje razveljavljeno dne 20. 1. 2015, tožnik od navedenega dne nezakonito prebiva v Sloveniji. S tem je kršil določbo 3. alineje prvega odstavka 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožniku je bila izdana tudi odločba o vrnitvi, ki določa tudi prepoved vstopa v državo. Ker je tožnik v Sloveniji bival nezakonito in je bil na območju Evropske unije pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zaradi posedovanja ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, njegovo ravnanje kaže na to, da bi lahko pobegnil in bil nedosegljiv policiji in drugim uradnim organom. Tožnik v Republiki Sloveniji tudi ni prijavil dejanskega naslova prebivanja, kar je kršitev Zakona o prijavi prebivališča. Tožnik lahko prosi tudi za milejše ukrepe ali o njih po uradni dolžnosti odloči center, če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način.

Tožnik v tožbi navaja, da ni bil seznanjen s postopkom, ki se je zoper njega vodil na Upravni enoti Postojna zaradi razveljavitve dovoljenja za stalno prebivanje, kjer je bilo njegovo dovoljenje razveljavljeno in določeno, da mora v 30-tih dneh od dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik se ni seznanil ne z vabilom na izjasnitev glede dejstev in okoliščin, ne z odločbo, saj sta bili obe pisanji vrnjeni pošiljatelju. Tožnik se je z dejstvom, da mu je bilo dovoljenje razveljavljeno, seznanil šele dne 9. 3. 2015, ko so policisti opravili nadzor nad zadrževanjem, gibanjem in zaposlovanjem tujcev pri tožnikovem delodajalcu. Čim je bil tožnik obveščen, da so ga iskali na delovnem mestu, se je takoj zglasil na Policijski postaji Postojna. Tožnik ni vedel, da od dne 20. 1. 2015 v Sloveniji biva nezakonito. Dne 25. 4. 2014 je tožnik vložil predlog za prenos dovoljenja za stalno prebivanje tujca oziroma potrdilo o prijavi prebivanja. V času od 20. 1. 2015 do 9. 3. 2015 je bil tudi redno zaposlen pri A.A. s.p. in je posedoval veljavno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Od novembra 2014 je dejansko bival v Idriji, kjer je opravljal gradbena dela, s čemer je bila Upravna enota Postojna seznanjena. Kljub temu mu je pisanje vročala na stalni naslov in ne na naslov delodajalca. V primeru vrnitve na Kosovo je ogroženo njegovo preživetje. Ločil bi se tudi od hčerke, s katero biva v Sloveniji. Tožnik se je takoj po obvestilu delodajalca odzval in javil na Policijski postaji Postojna isti dan, kjer je presenečeno ugotovil, da je bilo njegovo dovoljenje za stalno prebivanje razveljavljeno. Tožnik je zakonito bival in delal v Sloveniji od 29. 10. 2003 do 20. 1. 2015, nezakonito pa, ne da bi o tem vedel, samo od 20. 1. 2015 do 9. 3. 2015. V konkretnem primeru ni podan osnovni pogoj za očitanje begosumnosti, to je vedenje tožnika, da v Sloveniji biva nezakonito. Prepričan je bil, da v Sloveniji biva zakonito, posedoval je veljavno dovoljenje za prebivanje in bil je redno zaposlen, z upravnim postopkom zaradi razveljavitve prebivanja pa ni bil seznanjen. Zavrača očitek, da je begosumen in posledično tudi nastanitvi v Centru za tujce, ki je de facto zapor. Pri tožniku begosumnosti ne more biti, saj ni bil seznanjen s tem, da mu je dovoljenje za prebivanje razveljavljeno. Tudi ko se je seznanil s tem, ni pobegnil ali se skril, ampak se je takoj javil na Policijsko postajo Postojna. Njegovo dosedanje življenje ne kaže na to, da je begosumen. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju razpisana zavrnitev vstopa s strani Nemčije. Priznava, da ni prijavil začasnega prebivališča na B., kjer živi s partnerko in hčerko, vendar tega ni naredil z namenom, da bi bil državnim organom nedosegljiv, saj ni imel razloga za izogibanje, ker je bil prepričan, da ima urejene dokumente za bivanje v Sloveniji. To je storil kvečjemu zgolj iz nevednosti. Slovenije ni zapustil zato, ker ni vedel, da jo mora. Ne drži ugotovitev, da Slovenije ni zapustil v roku, ki mu je bil določen, saj takšno ravnanje nujno pogojuje vedenje tožnika, da mora in da je dolžan zapustiti Slovenijo v določenem roku, kar pa ni bilo podano. Njegovo ravnanje ne kaže na nevarnost pobega. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, tožnika pa takoj izpusti na prostost, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni po odmeri sodišča. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določilu prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnikoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za 6 mesecev.

Tožena stranka je svojo odločbo utemeljila na tem, da je bila obveščena s strani Upravne enote Postojna, da je bilo tožniku razveljavljeno dovoljenje za prebivanje in v isti odločbi odrejeno, da mora v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Ker tožnik v določenem roku Republike Slovenije ni zapustil, tožena stranka meni, da so nastopile okoliščine za odreditev omejitve gibanja iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik pred izdajo odločbe dal izjavo na zapisnik, v kateri je povedal, da ima stalno prijavljen naslov na C., neprijavljen pa prebiva na naslovu B. pri izvenzakonski partnerici D.D., s katero ima tudi hčerko, roj. 15. 7. 2010. Izjavil je, da mu ni bilo znano in ni vedel, da mu je dovoljenje za stalno prebivanje razveljavljeno. Med drugim je tudi povedal, da je od aprila 2014 do novembra 2014 prebival v Idriji, v mesecu januarju 2015 pa se je zaposlil v Postojni pri A.A. s.p. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka, čeprav je pred izdajo odločbe dala tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, njegove izjave ni povzela v obrazložitvi odločbe, niti se ni do njegovih navedb opredelila, čeprav so te navedbe take narave, da bi lahko vplivale na odločitev. Glede na to, da je tožnik v svoji izjavi zatrjeval, kot tudi zatrjuje sedaj v tožbi, da ni vedel za odločbo, s katero mu je bilo razveljavljeno dovoljenje in ki mu je nalagala, da mora državo zapustiti v roku 30-tih dni, je to pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj je šele vedenje o njegovi dolžnosti o tem, da je dolžan zapustiti državo, pogoj za to, da se mu lahko očita, da je ni zapustil v določenem roku. Ker pa se tožena stranka do teh tožnikovih navedb ni opredelila, je odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

Razen zgoraj navedenega pa je potrebno tudi upoštevati, da je po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 možno tujcu omejiti gibanje bodisi v Centru za tujce ali pa izven centra. Tožena stranka se je odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, pri čemer pa ni v zadostni meri obrazložila, zakaj se je odločila za strožji ukrep. Navedla je, da bi tožnik lahko pobegnil, ker je v Sloveniji bival nezakonito in ker je bil na območju Evropske unije pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zaradi posedovanja ponarejene potne in druge listine. Vendar pa po mnenju sodišča zgolj ti dve okoliščini ne kažeta na njegovo begosumnost. Po drugi strani pa je tožnik v upravnem postopku navajal, da živi pri izvenzakonski partnerici, da ima z njo hčerko ter da se je v januarju 2015 zaposlil. Do teh okoliščin pa se, kot je bilo že rečeno, tožena stranka ni opredelila, so pa to pomembne okoliščine tudi zato, ker vplivajo na to, ali je res potrebna strožja oblika omejitve gibanja v Centru za tujce.

V obravnavanem primeru je torej po ugotovitvah sodišča izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena zato, ker se tožena stranka ni opredelila do tožnikove izjave v upravnem postopku, čeprav so njegove navedbe take narave, da lahko vplivajo na to, ali je sploh potreben ukrep omejitve gibanja, in če je potreben, kakšna oblika omejitve gibanja bi bila mogoča. V skladu z načelom sorazmernosti mora namreč tožena stranka upoštevati, da v primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se lahko gibanje omeji le na način, ki je neizogibno potreben, da se lahko doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev tujcu, da bi se izognil postopku odstranitve. Ni vedno nujno potrebno, da bi se moralo gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, če je možna tudi milejša oblika, kar je potrebno v vsakem primeru posebej preučiti glede na okoliščine posameznega primera.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da se izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in jo je iz tega razloga odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb v tožbi ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa je imela v postopku pooblaščenko, ki je odvetnica, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.