Jedro

Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.

Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).

V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, (1) ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 30. 11. 2006, sklenjena med pravdnima strankama, katere predmet je bila nepremičnina - parcela 1, k.o. X, neveljavna (točka I/1 izreka) in da je vknjižba lastninske pravice na tej nepremičnini, vpisana na ime toženca, neveljavna (točka I/2 izreka), ter (2) vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se iz zemljiške knjige kot lastnik navedene nepremičnine izbriše toženec, kot lastnica navedene nepremičnine pa se vpiše ona (točka I/3 izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 4.810,26 EUR (točka II izreka).

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni (v celoti ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica sodišču očita, da ni razumelo, da pravdni stranki v času sklenitve prodajne pogodbe nista bili v upniško dolžniškem razmerju. Toženec, oziroma njegova družba A., je posloval(a) izključno z njenim možem. To poslovanje je potekalo brez težav. Finančne težave so se začele mnogo po letu 2006, in sicer kot posledica ukrepa prepovedi kajenja v zaprtih prostorih (jeseni 2007). Diskoteka se je nato zaprla spomladi leta 2008. Zastavna pravica lahko nastane le, če zavarovana terjatev že obstaja. Komisorni dogovor je tudi ničen. Da je prodajna pogodba z dne 30. 11. 2006 nična, jasno izhaja iz razlogov sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 485/2007 z dne 22. 5. 2008 (- med pogodbenimi strankami ni prišlo do prenosa in izročitve posesti novemu kupcu, - sočasnost treh pogodb, - vsi posli so bili izpeljani v času, ko je bila davčna izvršba zoper B. B. neuspešna...). Toženec je izkrivil pravo sliko medsebojnega poslovanja ter kasneje zaradi lastnih finančnih težav skupaj z C. C. izrabil premoženje tožnice (nepremičnino je zastavil v C. C. korist). Edina kavza sklenjene prodajne pogodbe je bila v izogibanju izvršbi in zaščiti nepremičnega premoženja pred izvršbo. Na to kaže tudi dejstvo, da je bilo istega dne sklenjenih več pogodb. Če bi bila prodajna pogodba sklenjena zaradi zavarovanja toženčevih terjatev, tak manever ne bi bil potreben, toženec bi lahko nepremičnino pridobil neposredno od tožničinega moža. S tem, ko je nepremičnino obremenil s služnostjo stanovanja, je toženec dejansko onemogočil njeno vnovčenje zaradi poplačila domnevnega dolga. Pogodba s F., d.o.o., je bila sklenjena šele v letu 2008, kar kaže na to, da se je položaj tožnice oziroma podjetja začel slabšati v letu 2007 oziroma 2008. S tem, ko je toženec nepremičnino obremenil v korist tretje osebe (C. C.), ki za svoja upravičenja ni ničesar plačala, je pridobil moč za izsiljevanje. Tožnica je priznala, da je v predhodnem postopku lagala, in sicer zato, da bi zaščitila sebe in svojo družino. To ne more biti razlog za to, da ji sodišče v tem postopku ne verjame. Toženec je v postopku P 485/2007 izrecno zagotavljal, da je kupnino za hišo poravnal. O namenu zavarovanja svoje terjatve je prvič izpovedal v pravdi P 175/2017. Toženec ni predložil niti enega dokumenta, ki bi dokazoval obstoj dolga iz medsebojnega poslovanja ali gotovinskih posojil. Tožnica je glede višine dolga pojasnila, da je v razmerju med njenim možem in tožencem oziroma med njunima podjetjema obstajal dolg v maksimalni višini 2.117.460,03 SIT, kar glede na obseg poslovanja predstavlja dobavo pijače za en mesec. Kasneje nastale terjatve nimajo nič skupnega s kavzo za sklenitev pogodbe v letu 2006. Neutemeljeno je od tožnice zahtevati, da bi vrnitev hiše morala zahtevati že prej. Postopek na podlagi tožbe države se je končal s sodbo II Ips 306/2010 z dne 22. 12. 2011, takrat pa je bilo finančno stanje tožnice že zelo slabo. Tožnica in njen mož sta se tudi bala, da lahko država ponovno sproži izvršbo, saj za judikatne terjatve velja 10 letni zastaralni rok. Izbrisna tožba ni kondikcijski zahtevek v smislu 87. člena OZ.2 Poleg tega nepoštenost ene stranke ne vodi avtomatično v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Nepoštenost obeh strank pa praviloma vodi v ugoditev zahtevku za vračilo. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. Nepravilno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje C. C. Ravno njegov pristop k poslu je namreč med pravdnima strankama sprožil spor.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica z izbrisno tožbo uveljavlja neveljavnost prodajne pogodbe (vmesni ugotovitveni zahtevek), neveljavnost vknjižbe na podlagi te pogodbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-13). Tožbeni zahtevek opira na trditev, da je prodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30. 11. 2006, navidezna, saj ni bila izraz njune prave pogodbene volje. Pravdni stranki sta jo sklenili s ciljem preprečitve izvršbe, saj je bil tožničin mož davčni dolžnik, katerega dolg do države je znašal 182.061,74 EUR. Toženec zanika navideznost prodajne pogodbe in trdi, da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom zavarovanja njegove terjatve.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno naslednje dejansko stanje: Nepremičnina z ID znakom: parcela 000 1 (v naravi stanovanjska hiša) je bila predmet treh pravnih poslov, sklenjenih 30. 11. 2006, in sicer: sporazuma o ugotovitvi skupnega premoženja in deležev na njem, s katerim sta si tožnica in B. B. razdelila skupno premoženje, darilne pogodbe, s katero je B. B. svoj solastniški delež podaril tožnici, ter prodajne pogodbe, s katero je tožnica prenesla lastninsko pravico na toženca. Toženec kupnine ni plačal, tožnica pa je obdržala posest na nepremičnini. Prodajna pogodba je bila zemljiškoknjižno realizirana. V korist tožnice je toženec 10. 3. 2008 na nepremičnini ustanovil dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. V pravdi P 456/2008, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu,4 je Republika Slovenija izpodbijala pravna dejanja svojega dolžnika B. B. S tožbo, s katero je zoper K. K. in M. M. uveljavljala zahtevek, da darilna in prodajna pogodba v razmerju do nje nimata pravnega učinka (v delu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve ), ni uspela.5 Toženec je leta 2012 nepremičnino obremenil s hipoteko v korist hipotekarnega upnika C. C., ki je zoper toženca (svojega dolžnika) sprožil postopek izvršbe. V pravdi P 175/2017, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, v kateri je s tožbo zoper C. C. uveljavljala nedopustnost izvršbe na nepremičnini, K. K. ni uspela.6

7. Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.

8. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe v smislu začasnega prehoda lastninske pravice na toženca, zaradi zavarovanja njegove terjatve do tožnice oziroma njenega moža. Prepričanje o tem, da je bila prodajna pogodba sklenjena zaradi zavarovanja toženčeve terjatve, je sodišče prve stopnje gradilo na ugotovitvah, da je imel tožničin mož do toženca oziroma do družbe, povezane s tožencem (A. d. o. o.), več dolgov, in da tožnica tudi po pravnomočno končani pravdi P 456/2008 (oziroma po izdaji revizijske odločbe II Ips 306/2010 z dne 22. 12. 2011) ni zahtevala povratnega prenosa nepremičnine. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo tožencu, ki je v treh različnih postopkih (v tem postopku in v pravdah P 456/2008 in P 175/2017) skladno izpovedal, da je bila prodajna pogodba sklenjena zaradi zavarovanja njegove terjatve. Kot prepričljivo je označilo tudi tisti del njegove izpovedbe, v katerem je pojasnil, da je imel sam osebno ali njegova družba A. d. o. o. terjatve do B. B. s. p. ali njegove d. o. o., in sicer terjatev (med 7.000 EUR in 8.000 EUR) iz naslova izdelave talnih oblog (toženec je plačal družbi G. d. o. o. , ki je za H. d.o.o. izdelala talne obloge), terjatev iz naslova prevzetega poroštva (1,2 milijona SIT) in terjatev iz naslova gotovinskih posojil (danih v letih 2005, 2006, 2007 in 2008, toženec se spomni zneskov 4.000 EUR, 5.000 EUR in 9.000 EUR). Tožnica je v tem postopku izpovedala, da je njen mož, ki je imel visok davčni dolg, toženca prosil za uslugo, da bi nepremičnino fiktivno prodal njemu. Dokazna ocena, da njena izpovedba ni verodostojna, temelji na ugotovitvi, da je tožnica v pravdi P 456/2008 zanikala, da bi bila prodajna pogodba sklenjena z namenom oškodovanja države, izpovedala je celo, da je bila kupnina v celoti plačana. Kot neprepričljiv, zaradi prilagajanja potrebam vsakokratnega postopka, je sodišče prve stopnje ocenilo tudi del njene izpovedbe, da je v času sklenitve prodajne pogodbe možev dolg znašal okoli 10.000 EUR in da so se dolgovi do A. d.o.o. sproti poravnavali. V pravdi P 175/2017 je namreč povedala drugače, in sicer, da z moževimi posli ni bila seznanjena.

9. Tožnica je nosila materialno dokazno breme za trditev, da prodajna pogodba med pogodbenima strankama ni ustvarila pravnih učinkov, saj je bila pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Po presoji sodišča prve stopnje tega dokaznega bremena ni zmogla. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je bila ta presoja preuranjena.

10. Pritožnica pravilno opozarja, da je pogoj za zavarovanje terjatve njen obstoj, in sicer v trenutku dogovora o zavarovanju. Glede na s strani toženca zatrjevano kavzo prodajne pogodbe je lahko relevanten le obstoj terjatve v dolžniško upniškem razmerju B. B. - toženec, na dan 30. 11. 2006. Obstoja terjatve na dan 30. 11. 2006 ni mogoče utemeljiti s kasneje nastalimi okoliščinami, tj. s kasneje nastalim dolgom, ali s kasnejšimi dogovori o načinu poplačila tega dolga. Volja pogodbenih strank je bila lahko oblikovana glede na okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi prodajne pogodbe. Ugotovitev o obstoju toženčeve terjatve je sodišče prve stopnje oprlo tudi na tožničino izpovedbo, da je s sprejetjem protikadilskega zakona začel promet padati, dolgovi do družbe A. d. o. o. pa so se začeli povečevati. Pritožnica utemeljeno poudarja, da je bilo kajenje v zaprtih prostorih prepovedano šele od leta 2007 dalje.7 Pritožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da je bil posel z družbo D. d. o. o. (po dogovoru pravdnih strank bi toženec nepremičnino prodal leasing hiši, se poplačal iz kupnine, preostanek kupnine izročil tožnici, tožnica pa bi hišo odkupovala od novega kupca po obrokih) načrtovan kasneje, ne ob sklenitvi prodajne pogodbe. Celo iz toženčeve izpovedbe ne izhaja, da bi dogovori z leasing hišo potekali že ob sklenitvi prodajne pogodbe8 (kar bi lahko izkazovalo obstoj dolga že ob sklenitvi prodajne pogodbe), zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za argumentacijo, da „če mu .... res ne bi bili ničesar dolžni, se o manevrih z leasing hišo pa tudi o prednostnem poplačilu ne bi dogovarjali že ob podpisu prodajne pogodbe“.

11. Iz pritožbenih navedb je razbrati grajo, da sodišče prve stopnje dokaznega gradiva pravdnih strank ni ocenjevalo z enako mero strogosti (oziroma skrbnosti). Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Sodišče prve stopnje je tožnici očitalo, da njen listinski dokaz (izpis odprtih postavk v prilogi A21) izkazuje zgolj stanje dolga B. B. s. p. na dan 31. 12. 2005, po drugi strani pa se je zadovoljilo z izpovedbo toženca (glede obstoja terjatve), ki je ne podpira noben listinski dokaz. Pritožba utemeljeno opozarja, da zgolj dejstvo, da je tožnica v drugem postopku lagala (kar je v tem postopku tudi priznala in obrazložila9), njeni izpovedbi v tem postopku še ne jemlje verodostojnosti. Različnost njene izpovedbe v dveh postopkih je lahko razlog za dvom v zanesljivost izpovedbe, ne more pa biti (avtomatično, kot dokazno pravilo) podlaga za sklep, da je resnična diametralno nasprotna toženčeva izpovedba. Kljub načelni dolžnosti stranke, da govori resnico, bi stališče, da tožnici v tem postopku škodujejo procesna dejanja, ki jih je z namenom obrambe opravila v drugem postopku, pomenilo zanikanje njene pravice do obrambe. Izvrševanje pravice do obrambe v enem postopku ne more biti v drugem postopku tolmačeno kot zloraba procesnih pravic. Izpovedba, da je bila prodajna pogodba dejansko sklenjena kot zavarovanje dolga, je bila tožencu v vseh postopkih (tudi v postopku po paulijanski tožbi) v korist (oziroma vsaj ne v škodo), zato skladnosti izpovedb sodišče prve stopnje še ne bi smelo šteti kot dokaz o resničnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo izpovedbo toženca ocenjevati enako kritično, kot je ocenjevalo izpovedbo tožnice. Medtem ko je vsebino tožničine izpovedbe v treh postopkih (tako glede namena sklenitve prodajne pogodbe kot tudi glede obstoja oziroma višine toženčeve terjatve), analiziralo in iskalo neskladnosti, je na podlagi ugotovitve o skladnosti toženčeve izpovedbe v treh postopkih (glede namena sklenitve prodajne pogodbe), ocenilo za resnično tudi del toženčeve izpovedbe, na podlagi katerega je zaključilo, da je imel toženec v razmerju do B. B. v času sklenitve prodajne pogodbe terjatev, ki jo je zavaroval (njegove izpovedbe glede obstoja oziroma višine terjatve niti ni primerjalo z izpovedbama, ki ju je podal v drugih dveh postopkih). Pritožnica utemeljeno navaja, da je bila družba H. d. o. o. (toženec jo v izpovedbi omenja kot svojega dolžnika), ustanovljena 11. 12. 2006, torej po sklenitvi prodajne pogodbe.

12. Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca10 terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva). Toženec je ugovarjal, da je imela prodajna pogodba zavarovalno kavzo, zato je bilo na njem dokazno breme glede dejstva, da je imel v času sklenitve prodajne pogodbe v razmerju do tožnice oziroma njenega moža terjatev. Presoja, ali je to dejstvo šteti za (ne)dokazano, pa mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Nepoštenost (nemoralnost) tožnice pri sklepanju prodajne pogodbe (na katero se sama sklicuje) ne znižuje (v procesnem smislu) dokaznega standarda v korist toženca. Če sodišče kakšnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti (ne more se opredeliti ne za dokazanost niti za nedokazanost nekega pravno pomembnega dejstva), uporabi pravilo iz 215. člena ZPP; v tem primeru stranko zadenejo posledice nedokazanosti njenih trditev.

13. Na podlagi zgoraj izpostavljenih dokaznih izhodišč naj sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju dokazno oceno ustrezno uravnoteži ter vse izvedene dokaze poveže v prepričljivo obrazloženo in logično celoto. Argumentacija naj bo samostojna, sodišče prve stopnje, ki se v izpodbijani sodbi v veliki meri opira na argumentacijo iz sodbe P 175/2017, naj kot pomembno razlikovalno okoliščino upošteva, da je tožnica v pravdi P 175/2017 navideznost prodajne pogodbe uveljavljala proti tretji pošteni osebi (tretji odstavek 50. člena OZ11), v tej pravdi pa jo uveljavlja proti sopogodbeniku. Upoštevajoč dejstvo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imel B. B. po zaključku poslovanja do toženca dolg, ki ni bil poplačan (upniško dolžniško razmerje je torej po sklenitvi prodajne pogodbe brez dvoma nastalo/obstajalo), naj v svojo dokazno oceno umesti tudi pomen okoliščine, da tožnica ni zahtevala povratnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini (za povratni prenos je potrebna tudi volja toženca). Pretehta naj tudi konsistentnost ugovora o zavarovanju terjatve v povezavi z ustanovljeno osebno služnostjo.12 Na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja naj nato ponovno oceni, ali je med pravdnima strankama obstajalo soglasje o navideznosti prodajne pogodbe (torej, ali sta obe pogodbo sklenili z namenom preprečitve davčne izvršbe). Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da tožbene trditve omogočajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ.13 V primeru ugotovitve, da sta pogodbeni stranki prodajno pogodbo sklenili (tudi) z namenom preprečitve davčne izvršbe, naj sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 87. člena OZ14 pretehta, ali je tožnica glede na okoliščine konkretnega primera (obojestranska nepoštenost pogodbenih strank, ki sta prepovedani cilj že dosegli - davčni dolg je bil odpisan) sploh lahko upravičena do zahtevanega sodnega varstva.

14. V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), pa naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ15 v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).16

15. Ker je dejansko stanje zaradi napačne porazdelitve dokaznega bremena ostalo nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek - 2. stavek 355. člena ZP). Ker je za odločitev bistvena dokazna ocena zaslišanih strank in priče B. B., bi zaradi načela neposrednosti moralo pritožbeno sodišče te dokaze ponoviti, sodišču prve stopnje pa tega ne bo treba. Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da skladno z zgornjimi metodološkimi napotki izdela novo dokazno oceno (sam dokazni postopek naj dopolni le, če se bo to izkazalo za potrebno), razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Razveljavitev utemeljuje tudi dejstvo, da se bo sodišče prve stopnje v novem sojenju (v primeru, da bo pri svojem dokaznem zaključku ponovno sledilo tožencu) prvič moralo opredeliti tudi do dopustnosti komisornega dogovora. Zaradi varstva pravice do pritožbe ne bi bilo primerno, da bi se s tem vprašanjem prvič (in edinič) ukvarjalo pritožbeno sodišče. 16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami. 4 Gre za ponovljeni postopek, pravda se je najprej vodila pod opravilno številko P 485/2007 (glej prilogi A14 in B2). 5 Na prvi stopnji sojenja je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, na pritožbeni stopnji pa je bila odločitev v tem delu spremenjena in tožbeni zahtevek zavrnjen (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2484/2009). Iz razlogov pritožbene odločbe je razbrati, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker Republika Slovenija ni izkazala temeljnega pogoja za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika - svoje terjatve do dolžnika in svojega prikrajšanja v času zadnje glavne obravnave. Ob vložitvi tožbe je sicer imela terjatev do B. B. s. p. iz naslova neplačanih davčnih obveznosti iz njegove dejavnosti, kasneje pa je zaradi odpisa davčnega dolga prišlo do prenehanja davčne obveznosti (davek, ki ga v stečajnem postopku nad dolžnikom B. B. s. p., začetem 18. 9. 2008 in končanem 24. 12. 2008, ni bilo mogoče izterjati, je bil skladno z veljavno zakonodajo odpisan). Upnik, ki je zaradi izterjave davčne obveznosti pričel z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka, pa med stečajnim postopkom zahtevka ni preoblikoval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zaradi odpisa dolga davčnemu dolžniku ne more več uspeti s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Republika Slovenija tudi v revizijskem postopku ni bila uspešna (sodba II Ips 306/2010 z dne 22. 12. 2011, priloga B5). 6 Glej sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 175/2017 (priloga B3) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1960/2018 (priloga B4). 7 Kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih je bilo prepovedano z novelo Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-C, Ur. l. RS, št. 60/2007), ki se je uporabljala od 5. 8. 2007 dalje. 8 Iz tožničine izpovedbe izhaja, da je bilo to leta 2008, enako izhaja iz toženčeve izpovedbe v pravdi P 175/2017 (priloga B3), v okviru katere je toženec tudi povedal, da v času sklenitve prodajne pogodbe glede leasinga ni bilo dogovora. 9 V postopku po paulijanski tožbi je lagala, da je bila kupnina plačana, saj se je želela izogniti rubežu. V postopku proti B. B. (P 175/2017) pa je govorila resnico. 10 Nepomembno je (upniško - dolžniško) razmerje do družbe A. d. o. o. 11 Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1960/2018 (priloga B4), se dobra vera vedno domneva, tožnica pa ni navajala, da bi toženec C. C. vedel ali bi lahko vedel za domnevno pravo pogodbeno voljo nje in M. M. 12 Skladno z drugim odstavkom 174. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 58/1998, s spremembami in dopolnitvami) s prodajo nepremičnine ne ugasnejo osebne služnosti, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga. 13 Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti, je pogodba nična. 14 Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. 15 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 16 Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Glej dr. L. Varanelli, Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Odvetnik št. 5/2005. Glej tudi II Ips 262/2014, II Ips 427/2003.