Jedro

Sodišče bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je na podlagi ugovora storilca M. S. z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter izrekel globo v znesku 250,38 evrov zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper odločbo o prekršku.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve iz druge alineje 62. člena ter prvega odstavka 90. člena in prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Sodišče je to kršitev storilo, ker ni zaslišalo storilca in izvedlo dokaznega postopka, čeprav so prekršek policisti zaznali posredno z zbiranjem obvestil od oškodovanca in je storilec v ugovoru ter v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. V podkrepitev svojih navedb je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče. Ker je sodišče odločilo brez opravljene ustne obravnave, glede na naravo konkretne zadeve ni moč govoriti o poštenem postopku. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poskušalo vročiti storilcu, ki sodnega pisma ni dvignil. Njegov zagovornik, ki je prejel zahtevo za varstvo zakonitosti, se o njej ni izjavil. B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je 25. 10. 2012 na Policijski postaji Izola zglasil oškodovanec in policistu na zapisnik podal izjavo, da je istega dne na Sončnem nabrežju v Izoli do njega pristopil M. S., ga žalil in proti njemu zamahoval z rokami. Pri tem ga je rahlo udaril, tako da je padel in se rahlo poškodoval. Na podlagi te izjave je prekrškovni organ istega dne zoper storilca izdal plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter ga storilcu vročil ob izsleditvi 9. 11. 2012. Ob vročitvi storilec policistu ni podal nobene izjave in je plačilni nalog podpisal s črko X. 5. Zoper plačilni nalog je storilec vložil ugovor, v katerem je navedel, da prekrška ni storil. Navedenega dne se je v času, ko naj bi bil storjen prekršek, nahajal v marketu Tuš skupaj z D. J., katerega zaslišanje predlaga. Kasneje tistega dne je do njega pristopil oškodovanec, ga večkrat udaril s kovinsko palico ter pri tem poškodoval po nosu in ušesu. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter storilcu izrekel globo 250,38 eurov zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. V obrazložitvi odločbe je prekrškovni organ povzel navedbe iz plačilnega naloga ter ugovora, pri čemer se do storilčevih navedb in dokaznih predlogov ni opredelil. 6. V zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku je storilec v bistvu ponovil vse navedbe iz ugovora ter ponovno predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je vpogledalo v celoten spis, plačilni nalog z opisom prekrška, zapisnik o izjavi oškodovanca ter popis kršitve, ki naj bi jo policija sestavila ob intervenciji 25. 10. 2012. Sodišče je navedlo, da je bil storilec s prekrškom seznanjen in skladno s tretjim odstavkom 55. člena ZP-1 pozvan, naj o prekršku poda osebno izjavo, česar ni storil, zato je izgubil pravico, da bi kasneje v postopku navajal nove dokaze. Sodišče je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ker je presodilo, da storilec nima več pravice v njej navajati novih dokazov, saj tega ni storil pred izdajo plačilnega naloga, ki je odločba v hitrem postopku.

7. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen Ustave). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

8. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa.

Podlaga za kaznovanje obdolženca je bila izjava oškodovanca, ki jo je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal in za čas očitanega prekrška podal alibi ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče, ki bi potrdila njegov alibi. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe presodilo, da je kršitelj izgubil pravico navajati nova dejstva in predlagati dokaze. Taki razlogi sodišča niso prepričljivi, saj je iz plačilnega naloga in drugih spisovnih podatkov razvidno, da kršitelju na kraju prekrška ni bilo omogočeno, da se neposredno po storjenem prekršku osebno izjavi o prekršku, in ni bil poučen skladno s tretjim odstavkom 55. člena ZP-1, zato ne more priti v poštev prekluzija iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1. 9. Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in odločiti o tem, ali bo izvedlo predlagane dokaze. Namesto tega je zgolj pritrdilo ugotovitvam policistov, ki naj bi izhajale iz popisa intervencije(1) ter izjave oškodovanca. Kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena URS v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati obdolženca in odločiti o predlaganih dokazih ter storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.

Op. št. (1) : Tega dokumenta v spisu ni, iz spisovnih podatkov pa izhaja, da policisti niso izvedli intervencije na kraju dogodka, temveč se je oškodovanec sam oglasil pri njih in podal izjavo.