Jedro

V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu. Delodajalec prevzemnik zato ne sme ponujati delavcu v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, če pa jo podpiše, je taka pogodba v nasprotju z zakonom. V konkretnem primeru je tožnica podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z bivšim delodajalcem in s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Zato ne moremo govoriti o dejanskem prevzemu in tožena stranka ni bila delodajalec prevzemnik tožnice po določbi 73. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.473,00 EUR zniža na 1.203,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijete svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plačah za leto 2009 in 2010 obračunati mesečne zneske, kot izhaja iz tožbe, in po odvodu predpisanih prispevkov in davkov izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj dalje (I/1 točka izreka). Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko iz naslova neplačanih premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, na transakcijski račun A., d.d., ..., plačati premije za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje in to za leti 2007 in 2008 neplačane dele premij ter za leti 2009 in 2010 v celoti neplačane premije, v skupnem znesku 2.953,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude posameznih mesečnih neizplačil dalje (I/2 točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neplačanega dela odpravnine ob upokojitvi plačati 4.607,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila (I/3 točka izreka). Prav tako ji je dolžna iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2009 obračunati 352,80 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in ji izplačati neto 244,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje in za leto 2010 obračunati znesek 342,80 EUR, odvesti predpisane prispevke in davek in ji izplačati neto 237,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila (I/4 točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izvensodne zahteve v višini 1.202,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2011 dalje do plačila; vse iz točke 1 do 5, v roku 8 dni, pod izvršbo (I/5 točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (I/6 točka izreka).“ Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.473,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP iz 339. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, saj so razlogi sodbe glede na listine sodnega spisa in druge izvedene dokaze nasprotni tem dokazom. Tožnica je prepričana, da je sodišče glede na obsežno sodno prakso napačno uporabilo materialno pravo. Sodba, na katero se sodišče sklicuje (opr. št. VIII Ips 277/2011), ne predstavlja enakega primera, kot je tožničin. S strani tožene stranke je bil poslovni delež kupljen v letu 2006, delavci so ostali zaposleni pri B. d.o.o., ki je zaradi nakupa 100 % poslovnega deleža s strani sedanje tožene stranke spremenila firmo iz C. d.o.o. v B. d.o.o., dejanski prenos obrata, torej B. d.o.o. se je dogodil šele v letu 2008, ko so vsi delavci, razen štirih, prešli na delo k sedanji toženi stranki, šlo je za dejanski prevzem. Po prepričanju tožnice se je na opisan način hotelo obiti institut spremembe delodajalca, z namenom, da pogodbene in druge pravice delavcev ne bi prešle na toženo stranko. Stanje v zadevi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nima ničesar skupnega s konkretno zadevo. Vsa dejstva v zvezi s trditvijo, da je pri tožnici (in seveda pri sodelavcih) dejansko šlo za spremembo delodajalca, izhajajo iz trditve pravdnih strank in listin, med njimi je tudi zapis sestanka tožene stranke in sveta delavcev, kjer tožena stranka utemeljuje potrebo po znižanju plač delavcev, ki bodo prešli na delo k toženi stranki. Namen tožene stranke in B. d.o.o. je bil obiti institut spremembe delodajalca.

Glede pravice tožnice do večjega letnega dopusta in s tem povezanega plačila, se je sodišče postavilo na zmotno stališče, da je tožena stranka pravilno in zakonito tožnici odredila manj dni letnega dopusta v letu 2009 in 2010. Pravica do izrabe več dni letnega dopusta je bila prenesena v okviru instituta spremembe delodajalca na toženo stranko. Sam podpis pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko ne vpliva na pravico do več dopusta in niti ne na plačo in druge pravice.

Glede zavrnjenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, se tožnica sklicuje na Socialni sporazum iz leta 2001, ki med drugim določa to pravico do izteka 10-letnega obdobja. Dejstvo nakupa 100 % poslovnega deleža s strani tožene stranke v letu 2006 ne vpliva na to pravico, tožena stranka je premije plačevala, kasneje polovične in zadnji dve leti nič več. Za primer, da tožena stranka ne bi imela dovolj sredstev za poplačilo teh premij, bo D. d.d. solidarno zagotavljal sredstva za te premije. Tožnica ni bila obveščena, da se premije več ne plačujejo oziroma ne plačujejo v celoti. S pogodbo o zaposlitvi s 1. 1. 2009 so prešle na toženo stranko tudi pravice do plačila premij iz tega zavarovanja.

Glede odpravnine ob upokojitvi se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da tožnici odpravnina po podjetniški kolektivni pogodbi ne pripada, ker tožene stranke ni mogoče šteti za prevzemnika. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko v letu 2008, podjetniška kolektivna pogodba, sklenjena med C. d.o.o. in drugimi akterji, ni prenehala veljati konec leta 2008. Sklenjena je bila za določen čas, kar pomeni, da ni mogla biti predčasno odpovedana.

Tožnica poudarja, da bo moralo sodišče v funkciji preprečitve izigravanja predpisov o prevzemih delavcev posvetiti temu vprašanju posebno pozornost. Tožena stranka je tožnici in ostalim delavcem dala jasno vedeti, da v kolikor ne sklenejo sporazumov o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi z B. d.o.o., jim bo delovno razmerje prenehalo. Tožnica se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka iz naslova kilometrine. Tožena stranka bi morala pooblaščenca najeti na območju okrožja sodišča, ne pa iz Ljubljane. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je prostovoljno podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja z družbo B. d.o.o. in sklenila novo pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato so neutemeljeni očitki tožnice, da sta družba B. d.o.o. in tožena stranka zlorabili institut spremembe delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo razlike v plači za leto 2009 in 2010, plačilo neplačanih in premalo plačanih premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja za leti 2007, 2008, 2009 in 2010, neizplačani del odpravnine ob upokojitvi, odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2009 in 2010, povrnitev stroškov izvensodne zahteve in povračilo stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni bila prevzemna družba prejšnjega delodajalca tožnice, družbe B. d.o.o., zato toženo stranko ne more zavezovati niti pogodba o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005, sklenjena med tožnico in C. d.o.o. (preimenovano v B. d.o.o.), kot tudi ne Podjetniška kolektivna pogodba D. d.d., niti Socialni sporazum iz leta 2001. Tožnica je bila za čas od 1. 1. 2009 dalje upravičena do pravic, ki so bile dogovorjene v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008, in ne do pravic dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005. Prvi odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Glede na navedeno zakonsko določbo je zato v konkretnem primeru bistven odgovor, ali je tožena stranka delodajalec prevzemnik po določbi 73. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila prevzemna družba B. d.o.o. v času, ko je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Tožnica je 19. 11. 2008 podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z B. d.o.o. na delovnem mestu referent v nabavi. S 1. 1. 2009 pa je tožnica nastopila delo na delovnem mestu planer po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeno s toženo stranko. Tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala niti ni zatrjevala, da bi sporazum podpisala pod vplivom sile, grožnje ali zvijače, kar pomeni, da je bil izraz njene prave volje. V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu. Delodajalec prevzemnik zato ne sme ponujati delavcu v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, če pa jo podpiše, je taka pogodba v nasprotju z zakonom. V konkretnem primeru je tožnica podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z bivšim delodajalcem in s toženo stranko novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Zato ne moremo govoriti o dejanskem prevzemu, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi. Zatrjevanje tožnice v pritožbi, da stanje v zadevi opr. št. VIII Ips 277/2011 ni identično sporni zadevi, je sicer utemeljeno. V citirani zadevi tožnica ni hotela pričeti z delom pri toženi stranki, zato ji je bila s strani družbe B. d.o.o. podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. B. d.o.o. je tudi po 1. 1. 2009, ko je tožnica pričela z delom pri toženi stranki, nadaljevala z opravljanjem dejavnosti vse do 30. 6. 2011, ko se je pripojila k toženi stranki.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila delodajalec prevzemnik tožnice po določbi 73. člena ZDR, je bila tožnica od 1. 1. 2009 dalje upravičena le do pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 1. 2008. Tožnica je imela določeno plačo v pogodbi o zaposlitvi (18. člen), plača ji je bila izplačevana v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo razlike v plači od 1. 1. 2009 do upokojitve tožnice pravilno zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica upravičena do letnega dopusta po določbah kolektivne pogodbe D d.d.. Tožena stranka je tožnici odmerila letni dopust v skladu z določili Pravilnika o letnem dopustu tožene stranke v trajanju 29 dni, do več dni letnega dopusta (5 dni) pa tožnica ni upravičena, ker tožena stranka ni delodajalec prevzemnik.

S podpisom pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko tožnica ni bila upravičena do plačila premij dodatnega pokojninskega zavarovanja, saj zanjo niso veljale določbe kolektivne pogodbe D. d.d.. Za plačilo premij dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja za leto 2007 in 2008 tožena stranka ni zavezana za plačilo, saj ni bila podpisnica Socialnega sporazuma iz leta 2001. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z upokojitvijo 30. 12. 2010, zato je zahtevala izplačilo odpravnine, v višini kot je določena v kolektivni pogodbi D. d.d.. Tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v višini, določeni v 132. členu ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi ji morala biti odpravnina izplačana v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo, saj ta pogodba za toženo stranko nikoli ni veljala in ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo višje odpravnine.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je pooblaščenki tožene stranke, ki ima sedež v ..., priznalo potne stroške na relaciji Ljubljana – Murska Sobota. Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da se kot potrebni stroški ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških v II. točki izreka sodbe tako, da jih je znižalo za 270,00 EUR.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 3. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s s 1. odstavkom 165. člena ZPP nosi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo delno uspela le glede stroškov postopka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožena stranka krije sama.