Jedro

Ker iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, da bi oškodovancu bila z dejanjem kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon po oškodovancu kot tožilcu.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje, na podlagi določbe tretjega odstavka 184. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga 3. točke prvega odstavka 181. člena ZKP, ustavil preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po prvem odstavku 130. člena KZ RS (dejanje opisano pod točko I. izreka sklepa sodišča prve stopnje) in nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 86. členu KZ RS (dejanje opisano pod točko II. izreka sklepa sodišča prve stopnje) ter odločil, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Zoper sklep se je, glede dejanja opisanega pod točko I. izreka sklepa sodišča prve stopnje, pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ker da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je oškodovanec kot tožilec upravičen tožilec) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se glede tega kaznivega dejanja kazenski postopek ne ustavi in preiskava glede tega kaznivega dejanja dopolni.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker oškodovanec kot tožilec ni upravičen tožilec glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po členu 130/I KZ RS (dejanje opisano pod točko I. izreka sklepa sodišča prve stopnje). Iz opisa tega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bilo storjeno v času od 1. do 15.10.1990, ko je obdolženec sklenil pogodbe o nakupu medu, v posledici tega pa je organizaciji združenega dela M. p.o. nastala premoženjska škoda. Iz opisa dejanja tako ne izhaja, da bi zaradi tega dejanja bila oškodovancu kot tožilcu (ki se je v tej takrat še organizaciji združenega dela, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaposlil šele 3.1.1991), kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar bi bil upravičen nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca. Ker tudi iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je do lastninskega preoblikovanja M. prišlo šele v letu 1991, je zato tudi brezpredmetno sklicevanje pritožbe na okoliščino, da je oškodovanec kot tožilec oškodovan kot delničar M.. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oškodovanec kot tožilec ni upravičen tožilec, je glede na navedeno sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).