11. 2. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 11. februarja 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se nanaša na izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva. Predlagatelj poudarja, da tožnik v pravdni zadevi svoje izjave o priznanju očetovstva ne more izpodbijati po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR). Pravna podlaga za ukinitev statusa očeta naj bi bila v odseku OZ, ki ureja izpodbojnost pogodb. Po ustaljeni sodni praksi naj bi bile tožbe za izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva dopustne le, če so bile vložene v rokih iz prvega in drugega odstavka 99. člena OZ. Po mnenju predlagatelja sta prekluzivna roka iz 99. člena OZ pri izpodbijanju izjav o priznanju očetovstva v neskladju s 23., 34. in 54. členom Ustave. V življenju naj ne bi bili redki primeri, ko osebe, ki so priznale očetovstvo, prepozno izvejo za to, da niso naravni očetje otroka, in zato izjave o priznanju očetovstva ne morejo uspešno izpodbiti. Predlagatelj meni, da je tem moškim s tem krateno osebno dostojanstvo, poleg tega pa morajo preživljati in skrbeti za otroke, čeprav niso njihovi naravni očetje. Navaja, da bi moral izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva urejati ZZZDR, ne pa OZ. V korist otroka naj bi bilo, da ima očeta (praviloma naravnega), oziroma to, da se sporna vprašanja očetovstva čim prej uredijo, in da se očetovski status stabilizira.

2.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

B.

3.Predlagatelj izpodbija 99. člen OZ, kolikor se nanaša na izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva. Iz njegove zahteve jasno izhaja,[1] da izpodbija tako prvi kot drugi odstavek navedene določbe, torej tako subjektivni kot objektivni prekluzivni rok za vložitev ustrezne tožbe. Predlagatelj je s pravnomočnim sklepom št. III Cp 864/2015 z dne 12. 8. 2015 do odločitve Ustavnega sodišča prekinil postopek odločanja o pritožbi tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju št. IV P 106/2015 z dne 30. 6. 2015, ki je zavrglo njegovo tožbo zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva zaradi zamude objektivnega triletnega roka iz drugega odstavka 99. člena OZ.[2]

4.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Če navedena pogoja (dejstvo prekinitve postopka in potreba po uporabi izpodbijane zakonske določbe v postopku, v katerem sodišče odloča) nista izkazana, Ustavno sodišče zahtevo zavrže (prvi odstavek 25. člena ZUstS). V primeru, iz katerega izvira obravnavana zahteva, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik poleg objektivnega roka iz drugega odstavka 99. člena OZ zamudil tudi subjektivni prekluzivni rok iz prvega odstavka 99. člena OZ.[3] Svojo odločitev o zavrženju tožbe je oprlo le na drugi odstavek 99. člena OZ. To pomeni, da predlagatelju, ki mora odločiti o pravilnosti in zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje, v prekinjenem pritožbenem postopku prvega odstavka 99. člena OZ ni treba uporabiti (tega tudi ne zatrjuje v zahtevi). Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 99. člena OZ, je Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja v tem delu zavrglo.

5.Drugi odstavek 99. člena OZ določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Iz besedila drugega odstavka 99. člena OZ samo po sebi ne izhaja, da se navedena določba uporablja tudi za izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva.[4] Izjava o priznanju očetovstva namreč ni pogodba. To je enostranska izjava razsodnega in najmanj petnajst let starega moškega,[5] dana pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki,[6] na kateri praviloma temelji očetovstvo otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi.[7] Ni mogoče govoriti o "pogodbi o priznanju očetovstva", sklenjeni med moškim in materjo otroka.[8]

6.Kot že navedeno, bi zgolj jezikovna razlaga pravnih norm kazala na to, da se drugi odstavek 99. člena OZ nanaša le na "izpodbojne pogodbe", pri čemer 94. člen OZ določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. Po taki (zoženi) razlagi se torej s to zahtevo izpodbijana zakonska določba nanaša le na dvostranske zavezovalne pravne posle (pogodbe),[9] ki so izpodbojni, ker (a) jih je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna,[10] ker (b) so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank, torej grožnja (in sila), bistvena zmota in prevara,[11] ali ker (c) je v OZ ali v drugem zakonu določeno, da je pogodba izpodbojna.[12]

7.Čeprav torej iz jezikovnega pomena besedila drugega odstavka 99. člena OZ ne izhaja, da se uporablja tudi za izpodbijanje priznanj očetovstva, predlagatelj izpodbijano določbo razume tako, da dejansko ureja (tudi) objektivni prekluzivni rok treh let od podaje izjave o priznanju, po poteku katerega v vsakem primeru (če ni že prej prenehala zaradi poteka subjektivnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 99. člena OZ) preneha pravica moškega izpodbijati izjavo. Predlagatelj sicer razkrije določene pomisleke glede analogne uporabe drugega odstavka 99. člena OZ za primere ukinitve očetovskega statusa.[13] Vendar se zdi, da je pri predlagatelju prevladalo stališče, da mora v pravnem redu "očetom po priznanju" tovrstna tožba biti na voljo, pri čemer pa (1) ZZZDR izpodbijanja izjav o priznanju očetovstva izrecno ne ureja; (2) za te primere pa ni mogoče smiselno uporabiti 96. člena ZZZDR,[14] ker ta ureja le izpodbijanje očetovstev "glede otrok, rojenih v zakonski zvezi, ali za katere se domneva, da so bili spočeti v zakonski zvezi". Poleg tega predlagatelj poudarja, da je uporaba 99. člena OZ za izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva trdno utrjena v sodni praksi rednih sodišč. Ustavno sodišče razumevanju, da gre pri tem res za ustaljeno sodno prakso, pritrjuje.[15]

8.Vendar to še ne pomeni, da je predlagatelj – ki po drugi strani meni, da je razlaga drugega odstavka 99. člena OZ, kakršno je utrla navedena sodna praksa, očitno protiustavna – res upravičen zahtevati presojo ustavnosti drugega odstavka 99. člena OZ v delu, ki se po razumevanju te sodne prakse nanaša na tožbe za izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva. Kot že navedeno, predlagatelj odloča o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva zaradi zamude roka iz drugega odstavka 99. člena OZ. Sodišče prve stopnje je izpodbijano določbo brez dvoma uporabilo za primer izpodbijanja priznanja očetovstva. To pomeni, da je štelo, da pravica izpodbijati priznanje očetovstva preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je upravičenec priznal očetovstvo, ne glede na to, kdaj (če sploh) so pri upravičencu prenehale obstajati (nanj učinkovati) napake volje.[16]

9.Ustavno pooblastilo sodiščem prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju ocenijo, da je zakon, ki bi ga morala uporabiti, protiustaven, je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[17] Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele, če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[18]

10.Opisano zahteva sodiščem, da aktivno izčrpajo vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru, preden kot skrajnje sredstvo (ultima ratio) vložijo zahtevo za oceno ustavnosti zakona, smiselno velja tudi za primere, ko sodišče oceni, da se v konkretnem primeru sooča s pravno praznino. Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravna praznina je protiustavna le, če se je z ustaljenimi metodami razlage ne da zapolniti. Za zapolnitev pravnih praznin pa so v pravni državi pristojna sodišča. Le v primeru, ko bi bilo zakonodajalcu mogoče očitati, da posamezne človekove pravice v določenih primerih zaradi odsotnosti posebne zakonske ureditve sploh (niti na podlagi razlage sodišča) ne bi bilo mogoče uresničevati, bi bil podan primer t. i. protiustavne pravne praznine.[19] Za obstoj protiustavne pravne praznine morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič, neurejenega življenjskega primera ni mogoče rešiti z uporabo analogije, in drugič, ustavnopravni razlogi zahtevajo, da bi zakonodajalec moral sprejeti zakonsko ureditev, ki bi izrecno uredila tudi ta življenjski primer.[20] Intervencija Ustavnega sodišča prek odločitve o neskladju zakona[21] z Ustavo zaradi pravne praznine je glede na vse doslej navedeno potrebna in upravičena le, če gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti s sredstvi razlage pravnih norm.

11.Ustavno sodišče mora v obravnavani zadevi najprej odgovoriti na vprašanje, ali je njegova odločitev o domnevni protiustavnosti drugega odstavka 99. člena OZ odločilna (neizogibno potrebna) za odločanje predlagatelja v konkretnem primeru.[22]

12.Iz zahteve predlagatelja je jasno razvidno, da dvomi, da je ustavnoskladno, da je (če je) za sodno izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva, ki je namenjeno prekinitvi oziroma ukinitvi pravne vezi med očetom na podlagi izjave o priznanju očetovstva in otrokom, določen objektivni prekluzivni rok. Torej rok, ki je trd, nefleksibilen, rigiden, teče od objektivno določenega trenutka v času[23] (trenutek, ko je podana izjava o priznanju očetovstva), in lahko začne teči, teče in se tudi izteče v času, ko formalni oče brez svoje krivde ne ve, da njegovo priznanje očetovstva sloni na napačnih dejanskih predstavah, ali pa mu je izpodbijanje očetovstva vse do poteka objektivnega roka za tožbo grobo preprečeval nekdo tretji s protipravnim nasiljem. Predlagatelj ima torej v mislih primere, ko oče po izjavi o priznanju ni "naravni" ali biološki oče, ki je z otrokom na podlagi naravne (spolne) oploditve genetsko povezan, na priznanje očetovstva kljub neobstoju biološke vezi pa je odločilno vplivala neka napaka očetove volje (grožnja, sila, bistvena zmota, prevara).

13.Uporaba drugega odstavka 99. člena OZ je v praksi slovenskih sodišč res ustaljena. Vendar sodišča v slovenskem pravnem redu niso formalno vezana na ustaljeno sodno prakso; od nje lahko odstopijo, če odstop ni samovoljen, če torej sodišče razloge za odstop posebej obrazloži z razumnimi pravnimi argumenti.[24] Še več, zaradi svoje vezanosti na Ustavo (125. člen Ustave) sodišča v primerih, ko menijo, da ustaljena sodna praksa ni v skladu z Ustavo, celo morajo od nje odstopiti in zavarovati ogrožene človekove pravice z uporabo vseh razlagalnih sredstev, ki so jim razumno na voljo (tudi sklepanja po analogiji). Če je treba za ustavnoskladno odločitev z razlago zapolniti pravno praznino in je to mogoče, mora sodišče tako ravnati, tudi če mora pri tem iti v drugo smer od ustaljene sodne prakse, ki je pravno praznino zapolnjevala na drug, po oceni sodišča protiustaven, način.[25]

14.Za predlagatelja ni sporno, da je treba za zaščito človekove pravice očetov iz 35. člena Ustave ukiniti pravno vez med očetom in otrokom, ker formalno očetovstvo ne ustreza biološki resničnosti. Vendar je predlagatelj to poskušal narediti tako, da je najprej z analognim sklepanjem ocenil, da je treba tudi za primere sodnega izpodbijanja enostranske izjave volje na področju statusnega družinskega prava (izjave o priznanju očetovstva) uporabiti drugi odstavek 99. člena OZ, ki izrecno ureja rok za sodno izpodbijanje pogodb, potem pa je ugotovil, da to pripelje do protiustavnega rezultata, in je vložil zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe OZ. Tako ravnanje predlagatelja, gledano kot celota, ne zadosti kriteriju, da naj bo zahteva za oceno ustavnosti skrajnje sredstvo za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru. Če pride sodišče do zaključka, da ima v konkretnem primeru uporaba metode sklepanja po analogiji – za katero se je odločilo samo – protiustavne posledice, intervencija Ustavnega sodišča zagotovo ni zadnje sredstvo zagotavljanja ustavnosti, ki v konkretnem primeru preostane sodišču. V (potencialno) protiustavni položaj se je v takem primeru sodišče spravilo samo z izbiro načina zapolnjevanja ugotovljene pravne praznine. Predlagatelj zato ni prepričljivo izkazal, da mora v prekinjenem pritožbenem postopku nujno uporabiti drugi odstavek 99. člena OZ, za katerega sicer meni, da je njegova uporaba za tožbe za izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva v neskladju z Ustavo. Predlagatelj tako ni izkazal, da v konkretnem postopku, ker nujno mora uporabiti objektivni prekluzivni rok iz drugega odstavka 99. člena OZ, ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona. Po prvem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče zahtevo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz 23. člena ZUstS. Ker zahteva za oceno ustavnosti ne izpolnjuje pogojev iz navedenega člena ZUstS niti glede drugega odstavka 99. člena OZ, jo je Ustavno sodišče tudi v tem delu zavrglo.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Glej prvi stavek 3. točke zahteve.

[2]Glej drugi stavek 4. točke sklepa Okrožnega sodišča.

[3]Prvi odstavek 99. člena OZ določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile.

[4]Dosledneje: za zahtevke za sodno razveljavitev izpodbojne izjave o priznanju očetovstva (za kar Ustavno sodišče v tem sklepu sicer uporablja izraza "izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva" ali skrajšano "izpodbijanje priznanja očetovstva").

[5]Člen 89 ZZZDR.

[6]Člen 88 ZZZDR.

[7]Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo (87. člen ZZZDR).

[8]In to kljub temu, da izjava o priznanju očetovstva velja in pravno učinkuje le, če se z njo strinja otrokova mati ali otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo (90. člen ZZZDR). Vendar gre po razumevanju pravne doktrine in sodne prakse vseeno za enostransko izjavo volje oziroma za enostranski pravni posel moškega in ne za pogodbo (glej pri B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2014, str. 165, in sodba Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 1588/2006 z dne 22. 8. 2006).

[9]Glej opredelitev pogodbe N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 161.

[10]Glej tudi 41. do 44. člen OZ.

[11]Glej 45. do 49. člen OZ.

[12]Glej npr. člene 112, 118, 255, 512 OZ.

[13]Saj navede, da to "ni v duhu pravnega reda" in da bi materijo izpodbijanja izjav o priznanju očetovstva "moral v skladu z določbo 1. člena ZZZDR urejati ZZZDR".

[14]Prvi odstavek 96. člena ZZZDR se glasi: "Mož lahko izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, če misli, da ni njegov oče". Drugi odstavek 96. člena ZZZDR se glasi: "Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov".

[15]Sodna praksa namreč 99. člen OZ (prvi in drugi odstavek) ustaljeno uporablja za izpodbijanje (konstitutivno odstranitev pravnih učinkov) izjav o priznanju očetovstva v primerih, kakršen je tudi primer, iz katerega izvira ta zahteva za oceno ustavnosti – izpodbijanje izjav o priznanju očetovstva zaradi napak volje. Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 982/2007 z dne 17. 1. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 4106/2009 z dne 9. 12. 2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 3426/2010 z dne 29. 9. 2010. Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 528/2006 z dne 25. 1. 2007 osvetli zgodovinsko genezo teh izpodbojnih tožb: "… se je …v sodni praksi že pred desetletji uveljavila posebna tožba (primerjaj razloge odločbe VS SRS z dne 5.10.1972 pod Pzz 11/72, objavljene v četrtem zvezku 17. knjige ZSO za leto 1972, stran 159 in naslednje). Z njo je mogoče veljavnost že danega priznanja očetovstva izpodbijati zaradi sile, zmote ali prevare. Taka tožba res ni posebej urejena v ZZZDR ali omenjena v 27. poglavju ZPP, je pa mogoča in se zanjo uporabljajo vsakokrat veljavna splošna obligacijska pravila…"

[16]Torej sila, grožnja, bistvena zmota in prevara.

[17]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).

[18]Prav tam.

[19]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-303/09, Up-1473/09 z dne 23. 6. 2011.

[20]S. Nerad, Pravna praznina in protiustavna pravna praznina, Pravna praksa, št. 29–30 (2010), str. 6.

[21]Dosledneje: pravnega reda v celoti.

[22]Glej sklep št. U-I-238/12.

[23]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15).

[24]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2684/07 z dne 8. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 56/08, in OdlUS XVII, 31).

[25]Glej 10. točko obrazložitve tega sklepa. Nekatere navedbe predlagatelja (da ZZZDR izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva ne ureja, pa bi moral) kažejo na to, da je ocenil, da je dejansko soočen s pravno praznino. Očitno je, da je predlagatelj menil, da neka možnost za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva v pravnem redu iz ustavnopravnih razlogov mora obstajati. Vendar predlagatelj ni štel, da te praznine ne more zapolniti z razlago, kar bi pomenilo, da je protiustavna: zapolnil jo je z analogno uporabo drugega odstavka 99. člena OZ, pri čemer ga pri tem ni oviralo to, da je zaznal "pomisleke o neustavnosti uporabe navedenih določb OZ pri izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva" (5. točka zahteve za oceno ustavnosti). Predlagatelj je v bistvu, da bi se izognil sklepu o protiustavni pravni praznini (sploh ni ustrezne tožbe), analogno uporabil drugi odstavek 99. člena OZ, kar pa po njegovem lastnem mnenju znova pripelje do protiustavnega rezultata (tožba sicer je, vendar je omejena s protiustavnim objektivnim prekluzivnim rokom).