Jedro

Pri odločanju, ali je kljub povečanim potrebam obeh otrok toženčevo poslabšano premoženjsko stanje tehten razlog za znižanje preživnine, je treba, v okviru uporabe določbe 129. člena ZZZDR o upoštevanju pridobitnih zmožnostih tožnika kot preživninskega zavezanca, upoštevati, da je kljub slabšemu zdravstvenemu stanju še vedno sposoben za delo, da je torej zmožen poiskati dohodek, da mora izkoristiti vse možnosti za njegovo pridobitev in da so glede na ugotovitve o njegovih prejšnjih zaposlitvah izkazane večje možnosti za preživljanje od tistih, ki jih izkazuje le eksakten podatek o višini družbene socialne pomoči.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek na znižanje preživnine v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 698,96 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in znižalo preživninsko obveznost tožnika, določeno s sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.7.2001 opr. št. P 118/2001 in kasneje zvišano z obvestili o uskladitvi preživnin Centra za socialno delo tako, da je za mladoletno hčerko L. F. od 18.2.2005 do 31.8.2005 dolžan plačevati preživnino v višini 10.000 SIT (41.72 eurov) mesečno, od 1.9.2005 dalje pa v višini 5.000 SIT (20,86 eura) mesečno, za hčerko M. F. pa za prvo navedeno obdobje v znesku 10.000 SIT (41.72 eurov) mesečno, za obdobje od 1.9.2005 dalje pa 15.000 SIT (62,59 eurov) mesečno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo RS vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer prvega odstavka 123. člena, 129. člena, 129.a člena v zvezi s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Poudarja temeljno vodilo iz 129. a člena ZZZDR, po katerem je treba - posebej, ko se odloča o zahtevi za znižanje preživnine za otroka - upoštevati otrokovo korist. Najboljši interes otroka, ki ga določa 3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, zavezuje sodišče tudi pri odločanju na podlagi 132. člena ZZZDR. Obveznost staršev, da preživljajo svoje otroke, je stroga in jim nalaga, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo za otrokov razvoj potrebne življenjske razmere. Pri tem ne gre le za najnujnejše in primarne življenjske materialne potrebe. Zato ni prav, da so v izpodbijani sodbi ugotovljeni le najnujnejši materialni stroški kot izključni kriterij pri določanju višine preživnine. Pri preživninski zavezi staršev je pomembno, da je celotno breme vsakodnevne skrbi v tem primeru le na materi, oče - tožnik pa je svojih obveznosti prost s plačilom mesečnega zneska preživnine. Tožnik je za delo sposoben, čeprav z določenimi omejitvami, zaradi česar ni opravičila, da kot svoj mesečni dohodek ponuja le znesek socialne pomoči. Pri njem obstojajo še drugi viri in možnosti pridobitve dohodka, kakor sta ugotovili sodbi nižjih sodišč. Tožnik je zavezan izkoristiti vse možnosti za pridobitev dohodka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dostavljena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine za otroka (132. člen ZZZDR) je potrebno upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129. a člena ZZZDR o določitvi preživnine po potrebah upravičenca ter zmožnostih zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah). V navedenem primeru so v izpodbijani sodbi kljub ugotovitvam o povečanih potrebah deklic zaradi njunega odraščanja bile kot odločilne upoštevane okoliščine, ki se odražajo v spremenjenih razmerah premoženjske narave na strani tožnika. V sodbi sodišča prve stopnje (stran 7) je posebej zapisano, da poslabšano zdravstveno stanje tožnika ni narekovalo spremembe o določitvi preživnine, niti te spremembe ni narekovalo dejstvo, ki se nanaša na rojstvo tretjega tožnikovega otroka (hčerke A. F.). Le tožnikove spremenjene premoženjske zmožnosti so po ugotovitvah, ki jih sprejema tudi izpodbijana sodba, tista podlaga, ki je narekovala znižanje preživnine - in to kljub temu, da so se potrebe mladoletnih toženk od prve določitve preživnine v letu 2001 narasle.

Ob sicer nespremenjenih premoženjskih zmožnostih zakonite zastopnice, matere toženk, sta sodišči druge in prve stopnje dali poseben poudarek tožnikovi nezaposlenosti in socialni odvisnosti od družbeno denarne pomoči, ki jo prejema v višini 48.062 SIT (200,55 EUR). Pri tem pa so zvišane potrebe mladoletnih toženk ostale v ozadju, čeprav so v sodbi sodišča prve stopnje kot minimalne življenjske potrebe matematično natančno izračunane.

Pri odločanju, ali je kljub povečanim potrebam obeh otrok toženčevo poslabšano premoženjsko stanje tehten razlog za znižanje preživnine, je bilo, v okviru uporabe določbe 129. člena ZZZDR o upoštevanju pridobitnih zmožnostih tožnika kot preživninskega zavezanca, upoštevano, da je kljub slabšemu zdravstvenemu stanju še vedno sposoben za delo, da je torej zmožen poiskati dohodek, da mora izkoristiti vse možnosti za njegovo pridobitev in da so glede na ugotovitve o njegovih prejšnjih zaposlitvah izkazane večje možnosti za preživljanje od tistih, ki jih izkazuje le eksakten podatek o višini družbene socialne pomoči. Pri tem so v sodbi sodišča prve stopnje navedene celo okoliščine, ki dokazujejo druge vire tožnikovih dohodkov, katerih izvora pa sodišče ni moglo ugotoviti. Kljub takšni presoji so potrebe mladoletnih upravičenk, čeprav so kot zvišane bile ugotovljene, ostale v ozadju.

Pri odločitvi o višini preživnine (ali njenega morebitnega znižanja) v okviru zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da preživninska obveznost predstavlja naravno in strogo osebno obveznost staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Prav za slednje gre v obravnavanem primeru: sodišči nižjih stopenj sta namreč v okviru dejanskih ugotovitev sprejeli sklepanje, da je tožnik za delo zmožen in da ima druge vire dohodkov (ki pa jih ni mogoče ugotoviti). Ob tem pa stroški preživljanja mladoletnih toženk, kot so prikazani v izpodbijani sodbi, zajemajo le najnujnejše materialne stroške.

Določba 132. člena ZZZDR je v izpodbijani sodbi ob dejanskih ugotovitvah zmotno uporabljena. Ob določitvi preživnine v letu 2001 je tožnik bil sicer zaposlen in je prejemal redno mesečno plačo, vendar pa so bile potrebe mladoletnih toženk glede na njuno starost tedaj - čeprav le v najnujnejšem okviru - precej manjše. Usklajevanje tedaj določene preživnine z odločbami Centra za socialno delo ni dosegalo resničnih najnujnejših življenjskih potreb otrok. Ker se tožnikove zmožnosti pridobivanja dohodka kljub izgubi zaposlitve niso v ničemer spremenile (njegovo slabše zdravstveno stanje je bilo upoštevano tudi ob določitvi prve preživnine) je stališče, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, po katerem ni pravne podlage za znižanje preživnine, utemeljeno. Ob dejstvu, da gre za zadovoljevanje najnujnejših življenjskih potreb toženk, eventualnega znižanja preživnine ne more omogočiti niti dodatna preživninska obveznost zaradi rojstva tretjega otroka. Že s sodbo z dne 3.7.2001 je bil v tožnikovo breme določen minimalen preživninski prispevek, ki bi se z znižanjem približal že ravni simboličnosti. Zato se je mogoče strinjati s stališčem, predstavljenim v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi znižanje preživnine nedopustno poseglo v pravico mladoletnih toženk s kršitvijo načela najboljšega interesa otroka, ob hkratni prevalitvi dela preživninske obveznosti tožnika na zakonito zastopnico otrok.

Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo ugodeno s spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka na znižanje preživnine (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je bilo treba v skladu z določbo 165. člena ZPP znova odločiti o pravdnih stroških. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zaradi česar mora po določbi 154. člena ZPP nasprotni stranki, torej toženi stranki, povrniti njene pravdne stroške. Ti pravdni stroški, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, znašajo skupno 698,96 EUR, pri čemer je stroškovni znesek v višini 488,96 EUR priznan za postopek pred sodiščem prve stopnje, znesek 210 EUR pa za pritožbeni postopek.