Jedro

Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Izrek

I.Ob reševanju pritožb zagovornika obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, št. Kt 11252/2019 dne 6. 6. 2023, spremenjen dne 1. 2. 2024,

da obdolženi A. A. kot direktor družbe B. d.o.o. (v nadaljevanju B. d.o.o.) v času od leta 2011 pa do februarja 2018 v Gornji Radgoni zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in tako prikrajšal delavce za pravico, ki jim je pripadala ter plačilu predpisanih prispevkov, kar je imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, na ta način, da:

a)

ni ravnal v skladu z 42. in 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 44. ter 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) in drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), saj spodaj navedenih delavcem, ki so bili zaposleni pri družbi B. d.o.o., ni plačal obveznih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač, in sicer C. C. od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2016, D. D. od 1. 6. 2012 do 31. 10. 2012, E. E. od 1. 6. 2012 do 8. 7. 2012, F. F. od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2017, G. G. od 1. 6. 2012 do 16. 12. 2016, H. H. od 1. 6. 2012 do 5. 5. 2014, I. I. od 1. 6. 2012 do 1. 2. 2018, J. J. od 1. 6. 2012 do 10. 12. 2012, K. K. od 1. 6. 2012 do 14. 8. 2015, L. L. od 1. 6. 2012 do 19. 9. 2013, M. M. od 1. 6. 2012 do 3. 2. 2017, N. N. od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012, O. O. od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012, P. P. od 1. 6. 2012 do 18. 9. 2017, R. R. od 1. 6. 2012 do 17. 1. 2013, S. S. od 1. 6. 2012 do 10. 7. 2017, Š. Š. od 1. 6. 2012 do 31. 10. 2015, T. T. od 1. 6. 2012 do 28. 4. 2014, U.U. od 1. 6. 2012 do 25. 1. 2013, V. V. od 1. 6. 2012 do 18. 8. 2014, Z. Z. od 1. 6. 2012 do 20. 10. 2015, Ž. Ž. od 1. 6. 2012 do 30. 11. 2016, A. B. od 1. 6. 2012 do 10. 12. 2012, A. C. od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2016, A. D. od 1. 6. 2012 do 9. 1. 2013, A. E. od 1. 6. 2012 do 3. 12. 2012, A. F. od 22. 2. 2013 do 22. 8. 2013, A. G. od 1. 6. 2012 do 31. 7. 2012, A. H. od 1. 6. 2012 do 13. 5. 2014, A. I. od 1. 6. 2012 do 15. 5. 2013, A. J. od 1. 6. 2012 do 4. 6. 2012, s čimer jih je prikrajšal za pravico do bruto plače po 42. členu ZDR in 44. členu ZDR-1, z neplačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa jim odvzel pravico, da bi se jim na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) plača v navedenih obdobjih upoštevala v izračun pokojninske osnove,

b)

ni ravnal v skladu s 131. členom ZDR in 131. členom ZDR-1, saj delavcem, ki so bili zaposleni v družbi B. d.o.o. ni izplačal regresa za letni dopust, in sicer C. C. regres za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in sorazmerni del regresa za 2016, D. D. regres za leto 2011 in 2012, G. G. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016, H. H. regres za leto 2011, 2012, 2013 in sorazmerni del regresa za leto 2014, I. I. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017, P. P. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 in sorazmerni del regresa za leto 2017, Z. Z. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015, Ž. Ž. regres za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016, A. B. regres za leto 2011 in 2012, A. E. regres za leto 2011 in 2012, A. J. regres za leto 2011 in sorazmerni del regresa za leto 2012, J. J. regres za leto 2011 in 2012, Š. Š. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015, F. F. regres za leto 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 in sorazmerni del za leto 2017, K. K. regres za leto 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015, T. T. regres za leto 2011, 2012, 2013 in sorazmerni del za leto 2014 in A. D. regres za leto 2011 in 2012 ter s tem delavce prikrajšal za pravico do izplačila regresa za letni dopust,

c)

v nasprotju z 42. členom v zvezi s 126. in 134. členom ZDR ter 44. členom v zvezi s 126. in 134. členom ZDR-1 delavcem, zaposlenim v družbi B. d.o.o. ni plačal pripadajoče plače, in sicer C. C. za junij 2016, D. D. za oktober 2012, G. G. za oktober, november in december 2016, J. J. za oktober in november 2012, L. L. za september 2013, A. B. za oktober in november 2012, A. E. za avgust 2011, december 2011, januar, februar, marec, april, maj, junij, julij, avgust, september, oktober in november 2012, I. I. za maj, junij in julij 2016 in H. H. delno plače od leta 2013 do 5. 5. 2014 ter s tem delavce prikrajšal za pravico do izplačila plače,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ-1B,

po 393. členu Zakona o kazenskem postopku zavrže.

II.Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 2078/2021 z dne 1. 2. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse v višini 320,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in državni tožilec. Obdolženčev zagovornik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako da zavrne obtožbo, oziroma še podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Državni tožilec pa se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da obdolženec v roku enega leta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, povrne oškodovancem F. F. 5.326,67 EUR, K. K. 6.731,34 EUR, A. G. 6.500,00 EUR, G. G. 2.315,54 EUR, J. J. 8.865,85 EUR, A. B. 6.518,94 EUR in I. I. 4.500,00 EUR škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem.

4.Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca z navedbami, da pritožba državnega tožilca ni utemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5.Zagovornik je v pritožbi predlagal, da sodišče zagovornika in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata. Takšnemu predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi zagovornik ni konkretno pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost, pritožbeno sodišče zagovornika in obdolženca o seji senata ni obveščalo.

6.Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo naprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da okrajno sodišče ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi. Glede na navedeno in upoštevajoč, da je bila vložena tudi pritožba v obdolženčevo škodo, je treba v skladu z določbo 393. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in obtožni predlog zavreči.

7.V obravnavani zadevi se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ki naj bi ga ta storil od leta 2011 do februarja 2018 tako, da v izreku sodbe navedenim delavcem ni plačal obveznih prispevkov za socialno varnost, regresa za letni dopust ter pripadajočih plač, s čimer naj bi jih prikrajšal za pravice, ki so jim pripadale. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za kolektivno kaznivo dejanje, torej za eno kaznivo dejanje, čeprav storilec izvršitveno ravnanje izpolni večkrat, ter da se v primeru, ko imamo opravka z večjim številom ravnanj, ki jih je deloma mogoče opredeliti po temeljni obliki, deloma pa po kvalificirani obliki, takšna ravnanja kot celota vedno opredelijo po strožji obliki kaznivega dejanja. Vendar pa je spregledalo, da pri kolektivnem kaznivem dejanju velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje izmed izvršitvenih ravnanj, ki sodi v sestavo vseh kaznivih dejanj,1 kar je v obravnavanem primeru februar 2018. Glede na čas izvršitve kaznivega dejanja (februar 2018) je tako v obravnavani zadevi relevantna uporaba noveliranega KZ-1 (KZ-1E), ki je začel veljati 2. 7. 2017, in ne KZ-1B, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje.

8.Novela KZ-1E je obravnavano kaznivo dejanje opredelila drugače, kot do tedaj veljavni KZ-1. Tako kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1E stori, kdor ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstvu starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša enega ali več delavcev ali iskalcev zaposlitve za pravice, ki jim pripadajo, ali jim jih omeji. Kaznivo dejanje po drugem odstavku pa stori, kdor z dejanjem iz prejšnjega odstavka krši pravice najmanj dvajsetih delavcev ali so enemu ali več delavcem kršene pravice v obdobju najmanj dveh let. Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). V skladu z določbo 393. člena sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca. Ker je bila v konkretni zadevi s strani državnega tožilca vložena pritožba tudi v škodo obdolženca, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je izpodbijano sodbo izdalo okrajno sodišče, ki ni bilo pristojno za sojenje, v skladu z določbo 393. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in obtožni predlog zavrglo. V skladu z določbo drugega odstavka 408. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca postopek pred stvarno pristojnim sodiščem nadaljuje, saj za sklep o zavrženju obtožnega akta ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem).

9.Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženca in državnega tožilca ni moglo ukvarjati.

10.Odločitev o stroških kazenskega postopka je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe in zavrženja obtožnega akta ter temelji na določbah ZKP, citiranih v izreku tega sklepa.

-------------------------------

Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019.