Jedro

Sodišče je naložilo upniku založitev minimalnega zneska predujma za izvršiteljske stroške v skladu z 11. čl. Pravilnika, zato je odločitev pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo za izvršitelja M. T. iz ... ter naložilo upniku, da v roku 8 dni založi še 25.000,00 SIT predujma za stroške izvršitelja. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je predujem za izvršitelja v znesku 5.000,00 SIT že založil. Dodatno zaračunavanje predujma je nedopustno, saj gre za retroaktivnost taksne obveznosti, kamor bi lahko uvrstili predujem. Predujem ni odmerjen v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik), obresti in stroški pa ne sodijo v vrednost spornega predmeta, od katerega se odmerjajo izvršiteljski stroški. Pritožba ni utemeljena. Napačno je pritožnikovo stališče, da naj bi imel predujem za stroške izvršitelja podobno pravno naravo kot taksna obveznost. Po določilih 2. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik založiti predujem za stroške za opravo izvršbe, ki ga nakaže na izvršiteljev račun. Med stroške za opravo izvršbe, ki jih mora pred začetkom opravljanja izvršbe založiti upnik, spadajo tudi stroški dela izvršiteljev, to je plačilo izvršiteljskih storitev (prim. 1. in 2. člen Pravilnika), ki je po svoji pravni naravi najbližje nagradi za delo odvetnikov oz. sodnih izvedencev, cenilcev ali tolmačev. Glede na povedano je jasno, da so vse pritožbene primerjave s taksno obveznostjo in iz tega izvedeni zaključki pravno zmotni in neupoštevni. V zvezi s pritožbo zoper višino določenega predujma se drugostopno sodišče strinja s pritožnikom, da pripadki (obresti in stroški) ne sodijo v vrednost spornega predmeta, od katere se odmerja višina predujma za delo izvršiteljev, vendar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje višino predujma določilo pravilno, upoštevaje kot vrednost spornega predmeta samo glavnico brez stranskih terjatev. Ob upoštevanju vrednosti glavnice 57.204,00 SIT ter vrednosti izvršiteljske točke 40,00 SIT (3. odst. 3. čl. Pravilnika) znaša vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi 1430,1 točke in spada v šesti tarifni razred tar. št. 1 Pravilnika (do 2500 točk). Po 11. čl. Pravilnika sodišče določi višino predujma za plačilo izvršiteljskih storitev najmanj v višini 150 % cene storitev po tar. št. 1. Glede na ceno storitve v šestem tarifnem razredu tar. št. 1 500 točk znaša minimalni predujem po 11. čl. Pravilnika 500 točk x 150 % x 40,00 SIT = 30.000,00 SIT. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju zneska 5.000,00 SIT, ki ga je upnik že založil, z naloženim doplačilom predujma v znesku 25.000,00 SIT določilo minimalni znesek predujma, kot ga določa 11. čl. Pravilnika, torej je višino predujma, ki ga mora upnik še plačati, določilo pravilno. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, upnikova pritožba pa neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).