Jedro

Določba 180. člena ZPP, ki se nanaša na dolžnost plačila takse ob vložitvi tožbe in na posledice, kadar tožbi ni priloženo potrdilo o plačilu dolžne sodne takse, predpostavlja sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Zato ni mogoče pritrditi revizijski tezi, po kateri bi moralo "sodišče prve stopnje ob prejemu pritožbe v funkciji razjasnjevalne oblasti opraviti poizvedbe in odpraviti dvom o plačilu takse".

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo pravdni postopek, ker je štelo, da je nasprotna tožba umaknjena. Odločitev temelji na domnevi umika tožbe po 4. odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Tožeča stranka namreč tudi po opominu ni plačala predpisane takse za nasprotno tožbo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je upoštevala opomin za plačilo sodne takse, ki ga je prejela dne 12.12.2001, saj je plačilo dolžne takse nakazala na vplačilni račun sodnih taks RS že dne 18.12.2001. S tem je bila njena obveznost izpolnjena, zaradi česar tudi niso podani pogoji za uporabo določbe četrtega odstavka 180. člena ZPP. Sicer pa bi sodišče prve stopnje ob prejemu pritožbe v skladu z določbo 344. člena ZPP lahko opravilo poizvedbo o plačilu takse in tako odpravilo vse dvome.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ker tega ni storilo tudi sodišče druge stopnje. Domnevni umik tožbe zaradi neplačila sodne takse se more nanašati le na primere, ko predpisana sodna taksa ni plačana, ne pa na obravnavani primer, ko je tožeča stranka ravnala v skladu s pozivom sodišča. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na prikazani problem, so v nasprotju s podatki spisa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Končno je kršena tudi ustavna pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic, ker naj bi po zahtevi sodišča tožeča stranka dokazovala dejstva, ki so sodišču znana.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Če tožeča stranka ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, se šteje, da je tožbo umaknila (četrti odstavek 180. člena ZPP/1999). Navedeno procesnopravno določbo je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo ob dejanskih ugotovitvah, "da je tožeča stranka dopustila zaključek, da taksa ni bila plačana, ker ni dostavila potrdila o plačilu".

Ugotovitev, da taksa ni bila plačana, spada namreč med ugotovitve dejanske narave. Kljub trditvi, da je sodna taksa bila plačana na vplačilni račun sodnih taks v RS, za to ni bilo predloženo nobeno dokazilo. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, ko je zapisalo, da tožeča stranka "dejanski zaključek, da taksa ni bila plačana, neuspešno izpodbija". Določba 180. člena ZPP, ki se nanaša na dolžnost plačila takse ob vložitvi tožbe in na posledice, kadar tožbi ni priloženo potrdilo o plačilu dolžne sodne takse, predpostavlja sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Zato ni mogoče pritrditi revizijski tezi, po kateri bi moralo "sodišče prve stopnje ob prejemu pritožbe v funkciji razjasnjevalne oblasti opraviti poizvedbe in odpraviti dvom o plačilu takse".

Po povedanem so razlogi izpodbijanega sklepa jasni in v skladu s podatki v spisu, zaradi česar jim ni mogoče očitati neobrazloženosti ali morebitnega medsebojnega nasprotja ali nasprotja z listinami (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izpodbijana odločitev je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).