Jedro

Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna.

Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način (kot v konkretnem primeru, ko je bila pooblaščenka s sodnim pisanjem seznanjena z vpogledom v spis in fotokopiranjem določenih listin), je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL I 2005/12822 z dne 9. 12. 2015, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 3.302,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v I. točki izreka, in v 4. odstavku izreka za znesek 148,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 339,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki kot pritožbeni razlog uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 338. člena in 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1. Opozarja na dejstvo, da ima pred sodišči Republike Slovenije v teku več različnih postopkov, v katerih se razpisanih narokov, če je o njih obveščen, udeležuje. V primeru zadržanosti svojo odsotnost opraviči in predlaga preložitev naroka. Veliko je v tujini. To je razlog za predlagane preložitve narokov. V konkretni zadevi vabila na narok dne 18. 10. 2017, kot tudi kakršnegakoli vabila na zaslišanje ni prejel. Če bi bilo vabilo puščeno v poštnem predalčniku, bi toženec sodno pisanje dobil. Ker z narokom ni bil seznanjen, nanj ni pristopil. Pooblaščenka toženca je bila po mnenju sodišča pravočasno obveščena o naroku, ker je 16 dni pred narokom opravila vpogled v spis in takrat tudi predložila pooblastilo, ter imela tako dovolj časa, da se na narok pripravi in nanj pristopi. Sodišče pri tem ne pojasni, na kateri določbi ZPP temelji zaključek, da pregled spisa pomeni tudi izkazano vročitev vabila za narok. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso, po kateri je potrebno, če ima stranka pooblaščenca, sodna pisanja vročati njemu. V sklepu II Cp 3912/2009 je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo celo, da bi bila načeloma stranka res dolžna sama obvestiti pooblaščenko o razpisanem naroku, vendar le, če bi si jo izbrala sama. To ne velja v primeru, ko je bila ta določena v okviru brezplačne pravne pomoči. Ob ugotovitvi, da sta bila dopolnitev tožbe in vabilo na narok tožencu vročena s fikcijo, da je bila odločba Bpp izdana le dva tedna pred narokom, ter ob upoštevanju dejstva, da vabila na narok sodišče ni posredovalo pooblaščenki toženca, bi moralo že zaradi varovanja enakosti pravic strank narok preložiti. Zlasti zato, ker je toženec izrecno predlagal podaljšanje roka za pripravo pripravljalne vloge. Iz samega predloga pa je mogoče razbrati, da z razpisanim narokom ni bil seznanjen in zato ni predlagal njegove preložitve. Sodišču očita, da je z načinom vodenja postopka in opravo obravnave v odsotnosti toženca kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Toženec je v postopku izvršbe zahteval vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložil ugovor po izteku roka. O njegovi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje sodišče ni odločilo. Sklep o dovolitvi izvršbe je razveljavilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče odgovorilo le na ugovorna razloga kontradiktornosti in dogovorjenega odloga plačila, ne pa na trditev, da toženec tožnici ne dolguje ničesar. Sodišče ne pove, na katere listine, ki jih je v dokazne namene vpogledalo, je oprlo svoj zaključek. Odločitve sodišča zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Listine, na katere se tožnica sklicuje v dopolnitvi tožbe, utemeljenosti tožbenega zahtevka ne dokazujejo. Iz notarskega zapisa ne izhaja trditev tožnice, da je bila morebitna terjatev prenesena nanjo. Tožnica ni pojasnila, katera dejstva in okoliščine dokazuje s predloženo kontno kartico oziroma je njena trditvena podlaga neustrezna. Sodišče ni pojasnilo, katera zatrjevana dejstva je z izvedenim vpogledom v kontne kartice ugotovilo. Z ravnanjem sodišča je bila prekršena ustavna pravica toženca iz 22. člena URS, ker ga ni obravnavalo enako kot tožnico. V celoti ji je sledilo in pri tem spregledalo nesubstanciranost njenih dokaznih predlogov in neustreznost trditvene podlage. Ni pojasnilo, katera dejstva in zakaj jih šteje kot dokazana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje prvenstveno očita kršitev postopkovnih določil, saj naj bi z nezakonitim postopanjem (opustitvijo vročitve in opravo glavne obravnave v odsotnosti toženca in njegove pooblaščenke) tožencu odvzelo možnost obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku in kršilo njegovo pravico do izjave. Navaja, da na narok ni pristopil zato, ker vabila nanj ni prejel, prav tako ne njegova pooblaščenka.

6. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP. Če osebna (neposredna) vročitev naslovniku ni mogoča, se pri vročanju po pošti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in da ga mora naslovnik v 15 dneh dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik tega v 15 dneh ne stori, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar se naslovnika v prej puščenem obvestilu opozori. Po preteku roka vročevalec pisanje pusti v predalčniku ali pa ga vrne sodišču, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben, na kar je treba naslovnika v obvestilu prav tako opozoriti (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku, in pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno.

7. Ker osebna vročitev dne 5. 7. 2017 ni bila mogoča, je bilo tožencu v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o tem, kje se pisanje nahaja, s pozivom, naj ga v 15 dneh prevzame. Ker tega ni storil, se je s potekom tega roka vročitev štela za opravljeno. Pisanje je bilo 21. 7. 2017 puščeno v njegovem hišnem predalčniku (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Iz vročilnice v spisu torej izhaja, da je bil vabilo tožencu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo vročeno skladno z določbami ZPP. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, torej resničnost vročitve in dan prejema (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 149. členom ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP). Na tožencu je bilo breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Tega po oceni pritožbenega sodišča ni zmogel. Ker v zvezi s svojimi trditvami, da mu vloga ni bila vročena, pri čemer le pavšalno navaja, da se veliko nahaja v tujini, ni predlagal nobenega dokaza, dejstva, da mu je bilo vabilo vročeno, ni uspel izpodbiti.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pooblaščenka toženca na narok dne 18. 10. 2017 ni bila pravilno vabljena oziroma o njem obveščena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila odvetnica, ki je bila tožencu dodeljena z odločbo Bpp (z dne 18. 9. 2017, po tem, ko je bilo vabilo tožencu na glavno obravnavo že pravilno vročeno - s fikcijo), o naroku pravočasno obveščena, saj je 16 pred narokom opravila vpogled v spis. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način (kot v konkretnem primeru, ko je bila pooblaščenka s sodnim pisanjem seznanjena z vpogledom v spis in fotokopiranjem določenih listin), je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. Ob profesionalni skrbnosti, ki zavezuje odvetnika kot pooblaščenca svoje stranke, upoštevaje v sodbi ugotovljeno in neizpodbijano dejstvo, da je odvetnica ob vpogledu v spis predložila tudi pooblastilo z datumom 14. 9. 2017, je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko seznanjena z razpisanim narokom. Za pripravo nanj (oziroma za vložitev pripravljalne vloge), kar je bistveno, pa je imela tudi dovolj časa. Neutemeljeno je sklicevanje na drugačno sodno prakso v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3912/2009. Iz navedene odločbe izhaja, da stranki odločba Bpp do naroka ni bila vročena in tako niti ni vedela, katera oseba jo bo zastopala. Zato je bilo dolžno sodišče na narok vabiti tudi pooblaščenko. V obravnavani zadevi pa toženec takih okoliščin ne zatrjuje, niti ne izhajajo iz dokumentacije v spisu. Ravno nasprotno, iz datuma predloženega pooblastila (14. 9. 2017) in navedb toženca v njegovem predlogu za podaljšanje roka za pripravljalno vlogo, ki ga je sodišče prejelo dne 4. 10. 2017, je razvidno, da je toženec ne samo vedel, katero osebo mu je sodišče določilo za nudenje brezplačne pravne pomoči, temveč je z njo takrat tudi že komuniciral. Zato bi odvetnico lahko sam obvestil o že razpisanem naroku (poleg tega, da se je ob pregledu spisa lahko oziroma bi se morala z datumom obravnave seznaniti že sama), na katerega je bil, kot že obrazloženo, sam predhodno pravilno vabljen.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da kljub izkazanemu vabilu toženec in njegova pooblaščenka na narok nista pristopila in svojega izostanka nista opravičila, s tem pa tudi niso bili podani pogoji za preložitev naroka, je zato pravilen, smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

10. Na očitek o kršitvi načela kontradiktornosti je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje,2 zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Kar zadeva toženčevo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, podano v izvršilnem postopku, pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se postopek, ki se prične na podlagi ZIZ3 kot izvršilni, po ugovoru in razveljavitvi sklepa o izvršbi nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Postopek po vložitvi ugovora izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek. Predmet razpravljanja po vloženem ugovoru ni nujno samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom oziroma sklepom o izvršbi. Z razveljavitvijo sklepa o izvršbi so tako že odpravljene posledice procesnih dejanj, v zvezi s katerimi stranka (oziroma dolžnik) predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

11. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je povsem sklepčna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, na katere (listinske) dokaze je sodišče oprlo svoj zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Trditvena podlaga tožnice je bila zadostna in ustrezno substancirana. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani. Pritožnik se dejansko ne strinja z zaključki, da so bili njegovi ugovori spoznani kot pavšalni. Ker so se dejstva, ki jih je zatrjevala tožnica, zaradi toženčeve neaktivnosti štela za priznana, teh dejstev pred sodiščem ni bilo treba (še dodatno) dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato tudi ni podana zatrjevana kršitev 22. člena URS4. 12. Pritožba toženca glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 4 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, s kasnejšimi spremembami.