Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker se je na poti do svojega delovnega mesta spotaknila ob računalniški kabel, tožena stranka ne odgovarja objektivno (računalniški kabel sam po sebi ni nevarna stvar), ampak krivdno, ker tožnici ni zagotovila varnega prehoda oziroma ker ni poskrbela, da bi bila kabel postavljen, tako da ne bi prišlo do spotikanja.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne upošteva, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice, ki niso posledica padca. Opisane predhodne degenerativne spremembe bi predstavljale pravno relevanten vzrok za škodo, le če bi zaradi njih tožnica že pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 16.153,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 14.301,94 EUR od 7. 1. 2006 dalje do plačila, zneska 1.260,60 EUR od 23. 2. 2007 dalje do plačila in od zneska 590,83 EUR od 24. 8. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za znesek 24.746,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 6.259,50 EUR za čas od 7. 1. 2006 do 2. 2. 2007, v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške tega postopka v višini 548,47 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo”.

V preostalem se pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 29,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila; svoje stroške pritožbenega postopka pa toženi stranki krijeta sami. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da sta dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino v višini 14.611,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 14.301,94 EUR od 7. 1. 2006 dalje do plačila in od zneska 309,78 EUR od 23. 2. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo; višji tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici odškodnino v višini 26.288,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 23.698,06 EUR od 7. 1. 2006 dalje do plačila, od zneska 1.895,18 EUR od dne 23. 2. 2007 dalje do plačila in od zneska 695,09 EUR od 24. 8. 2007 dalje do plačila, je zavrnilo (1. točka izreka). Nadalje je toženkama naložilo, da sta dolžni tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 6.259,50 EUR za čas od 7. 1. 2006 do 2. 2. 2007, v roku 15 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženki dolžni tožnici solidarno povrniti znesek 322,62 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnica in obe toženki, slednji s skupno pritožbo.

Tožnica se zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev navedene sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje, napačno odločilo, da je tožnica v 15 % deležu sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bilo delo, kljub dani pomanjkljivosti, mogoče opraviti varno. Delavci so se ob kable večkrat spotikali. Stanje kablov je bilo dalj časa kritično, na kar so delavci toženo stranko opozarjali. Tožena stranka na opozorila, do tožničinega poškodovanja, ni odreagirala. Šlo je za izključno protipravno ravnanje tožene stranke, ki ni zagotovila varnega delovnega mesta. Tožnica je bila v prostorih šele od leta 2002 in je bila vseskozi pazljiva in je storila vse, kar bi, v okviru zahtevane skrbnosti, morala storiti. Natančne lege nevarnostnega vira ni bilo mogoče vseskozi pričakovati. Meni, da je za škodni dogodek izključno odgovorna tožena stranka. Pri tem izpostavlja dejanske okoliščine, da delovni proces ni bil organiziran varno, da je bil prehod med mizo in steno zelo ozek, da natančna lega kablov ni bila znana ter da je tožnica morala delati hitro. Ocenjuje, da je v obravnavani zadevi, glede na navedene okoliščine, podana tudi objektivna odgovornost prve toženke. Navaja, da toženki z ničemer nista dokazali, da je bilo njuno ravnanje pravilno. Prvotna sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena, ker ni bilo zadostne obrazložitve o ravnanju tožnice, ni pa pritožbeno sodišče štelo, da je soprispevek dejansko podan. Glede nematerialne škode tožnica navaja, da prisojeni znesek iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti ne predstavlja pravične denarne odškodnine v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na pravilno ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisojena odškodnina prenizka. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu je znatno prenizka. Prav tako pa je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ko se je tožnica poškodovala je bila v najboljših letih, brez zdravstvenih težav in zelo aktivna. Po poškodbi pa ima vrsto težav in omejitev, ki jo bodo spremljale tudi v prihodnje. Zaradi poškodbe se je morala invalidsko upokojiti. Ugotovljeno je bilo, da so njene delovne zmožnosti za poklic zmanjšane za več kot 50 %, pri čemer je bila pred nezgodo povsem brez težav. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tožnici iz obeh navedenih postavk prisoditi celoten zahtevani znesek. Glede premoženjske škode je tožnica navedla, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njeno zahtevo za povračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja. V spisu se nahajajo tudi napotnice. Doplačilo za zdravljenje v ... je bilo potrebno, ker standard zdravilišča ... presega standard, ki ga za namestitev v zdravilišču predpisuje 110. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadalj.). Če bi držala obrazložitev sodišča prve stopnje, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) plačal vso zdravljenje in terapije, pa je treba upoštevati dejstvo, da se oškodovanec ne more vsakodnevno voziti v zdravilišče in na terapije. Medicinski pripomoček je bil nedvomno predpisan s strani zdravnika, kar izhaja iz medicinske dokumentacije, datum nakupa pa na to ne vpliva. Stroški zdraviliškega zdravljenja so utemeljeni, saj iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica potrebuje stalno zdravljenje in rehabilitacijo. Vsi ti tretmaji so bili medicinsko indicirani. Glede na politiko ZZZS tožnici ni bilo priznano celotno nadomestilo stroškov. Stroški prevoza so nedvomno upravičeni v višini, kot to izhaja iz specifikacije. Sodišče ni pojasnilo zakaj šteje, da ni verjetno, da so ti stroški povezani z zdravljenjem in sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov. V tem delu bi bilo mogoče uporabiti 216. člen ZPP. Sicer pa v tem delu dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Podana je relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 216. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede stroškovne odločitve je tožnica navedla, da ne nasprotuje sami odmeri stroškov sodišča prve stopnje, ne strinja pa se z njegovo ugotovitvijo glede uspeha v pravdi. V skladu s splošno prakso je treba uspeh v pravdah, kjer je sporen tudi temelj zahtevka, določiti tako, da se oba odstotka seštejeta in tako dobi skupni odstotek uspeha v pravdi. Tožnica je po temelju uspela s 85 %, po višini pa z 31 %, tako da njen uspeh v tej pravdi znaša 58 %. Priglaša pritožbene stroške.

Toženki se zoper ugodilni del navedene sodbe pritožujeta iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrne, podrejeno, razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja odškodninske odgovornosti toženk navajata, da je sodišča prve stopnje nepravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost prve toženke, ker naj ne bi poskrbela za varen prehod delavcev, da se ti ne bi mogli spotakniti ob kable. Vsi delavci so vedeli kje potekajo kabli. S stanjem v pisarni je bila tudi tožnica dobro seznanjena in je tako vedela, da po tleh potekajo računalniški kabli, zato je sama izključno odgovorna za nastali škodni dogodek. Delodajalec ne more preprečiti vsakršne možnosti padcev v pisarni. V ravnanju prve toženke ni moč najti nobenih znakov protipravnosti, zato ni podana odgovornost toženk. Nobenega razloga ni bilo, da bi tožnica morala tako hiteti, da ne bi gledala pod noge. Tudi sicer je sodišče prve stopnje tožničin prispevek k škodnem dogodku ocenilo v prenizkem deležu. Podana je vsaj 50 % soodgovornost tožnice za padec. Delodajalec ni kršil ukrepov iz varstva pri delu ter je do škodnega dogodka prišlo predvsem zaradi ravnanja tožnice same. Glede višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo sta toženki navedli, da je previsoko odmerjena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice v rami, kar pa ni posledica padca z dne 17. 9. 2003. Pri tem sta navedli, da vztrajata pri vseh že podanih navedbah in ugovorih iz svoje pritožbe z dne 16. 9. 2008. Iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti in strahu prisojena odškodnina bistveno presega pravično odmerjeno odškodnino. V zvezi z dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bile tetive vsaj v letu 2006 že degenerativno spremenjene in po mnenju toženk del težav tožnice izvira iz tega dejstva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izvedenec na zaslišanju navedel, da pri poškodovancih, ki so stari toliko kot tožnica, ob operaciji praviloma najdejo degenerativno spremenjene tetive. Odškodnino iz te postavke je sodišče prve stopnje tožnici previsoko odmerilo. V primeru, da bi bil podan temelj odškodninske odgovornosti toženk, slednji menita, da bi bila primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode tožnici odmerjena v znesku 12.684,00 EUR. Glede prisojenih obresti sta navedli, da je bil odškodninski zahtevek tožnice drugi toženki poslan v času, ko tožničino zdravljenje še ni bilo zaključeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je bilo to 2. 2. 2007, zato je zmoten zaključek, da je bila 23. 12. 2005 vsem pravdnim strankam znana celotna nepremoženjska škoda. Obseg nepremoženjske škode je mogoče določiti po zaključku zdravljenja. Nenazadnje je bila tudi diagnoza delno natrganje tetive zgornje desne lopatične mišice postavljena šele v oktobru 2006. Razlogi izpodbijane sodbe so tako sami s seboj v nasprotju, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V konkretnem primeru gre za čisto odškodninsko terjatev, ne pa za pogodbeno obveznost, s plačilom katere bi tožena stranka bila v zamudi po preteku 14 dni po vložitvi zahtevka. V vsakem posameznem primeru, tudi obravnavanem, je treba presoditi kdaj je tožena stranka z izplačilom odškodninske terjatve dejansko prišla v zamudo. Toženki glede na podane ugovore o utemeljenosti tožbenega zahtevka predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne tudi del priznane materialne škode v višini 309,78 EUR. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo toženk odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njuno pritožbo zavrne, s stroškovno posledico. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Tožničina pritožba je delno utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta pravdni stranki v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je bila tožnici dne 17. 9. 2003 povzročena škoda pri delu. Do nezgode je prišlo tako, da se je tožnica na poti od svojega delovnega stola do tiskalnika spotaknila ob računalniški kabel, ki je bil na tleh ob steni. Utrpela je poškodbe, zato v obravnavani zadevi od toženek vtožuje odškodnino. Okoliščine nezgode med pravdnima strankama niso sporne in jih pravdni stranki v pritožbi niti ne izpodbijata.

Tožba torej izvira iz zatrjevanega odškodninskega razmerja med tožnico in prvo toženko kot njeno delodajalko. V razmerju do druge toženke pa gre za neposredno, na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovorne zavarovanke, zaradi katere ima tožnica kot oškodovanka lastno pravico zahtevati odškodnino tudi od zavarovalnice (druge toženke). Odškodninska odgovornost prve toženke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti OZ predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje temelji, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgvornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). ZDR delodajalcu med drugim nalaga dolžnost, da delavcu zagotovi varne pogoje dela (43. člen ZDR). Res je, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb kot to določa 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora namreč delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen ZVZD).

Tožnica je navedla, da prva toženka odgovarja tudi po načelu vzročnosti, ker računalniški kabel predstavlja nevarno stvar. Pritožbeno sodišča se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da odgovornosti prve toženke v obravnavani zadevi ni mogoče presojati po objektivnem načelu, temveč samo po krivdnem. Računalniški kabel namreč sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi se delo dalo, kljub dani pomanjkljivosti (nepravilno položeni kabli), vendarle opraviti varno. Vzrok za tožničin padec tako ni bila potencialno povečana nevarnost stvari same (kabla), ampak opustitev skrbi za varnost, o čemer več v nadaljevanju. V določenih okoliščinah sicer res lahko stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti zopet krivdna. Tožničine pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za objektivno odgovornost so torej neutemeljene. Glede na navedeno je prva toženka lahko odgovorna za tožnici nastalo škodo le, če je ta posledica njenega krivdnega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ta dejanska ugotovitev ni predmet pritožbene graje, da so delavci prve toženke slednjo obveščali o tem, kako potekajo kabli v tožničini pisarni ter, da jo je o tem obvestila tudi tožnica. Takšna dejanska podlaga pa utemelji materialnopravni zaključek, da je navedena predpostavka civilnega delikta podana. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi morala prva toženka poskrbeti za varnost svojih delavcev. V ta namen bi morala kable položiti tako, da bi omogočila varen prehod, da ne bi prišlo do spotikanja delavcev ob te kable. Prva toženka tega ni storila, kljub temu torej, da so jo njeni delavci o tem obveščali. S tem je kršila navedene določbe. Škoda pa je bila tudi objektivno predvidljiva posledica takšne njene opustitve. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe toženk, da prva toženka ni kršila nobenih ukrepov iz varstva pri delu.

Sodišče prve stopnje je poleg navedene predpostavke pravilno ugotovilo tudi obstoj vseh ostalih navedenih predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. V tem delu se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje (stran 5 in 6 obrazložitve).

Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica v obravnavani zadevi delno tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se tako strinja, da tožnica kljub naglici, ni ravnala dovolj skrbno (9. člen ZVZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da na tleh v pisarni potekajo kabli. Tega dejstva tožnica v pritožbi ne prereka, vendar pa neutemeljeno navaja, da je za škodni dogodek izključno odgovorna zgolj tožena stranka. Tudi, če upoštevamo vse okoliščine, ki jih tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja (da se je lega kablov spreminjala, ker so se vanje zatikali delavci, da je bil prehod med steno in mizo zelo ozek, da je morala delati hitro ipd.), namreč ni mogoče priti do drugačnega zaključka. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča v deležu 15 % soprispevala k nastanku škode. Prizadevanja pritožbe za spremembo tako ocenjenega deleža (tožničina za zvišanje in toženk za znižanje), zato ne morejo biti uspešna. Odločitev o temelju tožbenega zahtevka sodišča prve stopnje je tako v celoti pravilna.

V celoti pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v zvezi s prisojo zahtevane odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. V izpodbijani sodbi so namreč v zvezi s prisojeno odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti, iz naslova prestanega strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relevantne dejanske okoliščine, katerih pritožbi tudi sicer ne izpodbijata. Odškodnina v višini 9.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR za strah in v višini 14.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ustrezno upošteva obseg nastale škode. Odškodnina iz navedenih treh naslovov v tako določeni višini predstavlja za tožnico pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. Pri prisoji višine zahtevane odškodnine pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo zmanjšanje zaradi 15 % soodgovornosti tožnice ter že izplačani znesek s strani druge toženke, ki ga je varoliziralo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti pravilno prisodilo še znesek 5.102,55 EUR, za prestani strah 811,57 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.397,32 EUR. Tožničin odškodninski zahtevek je tako iz naslova nepremoženjske škode utemeljen v višini 14.301,94 EUR. V presežku (do zahtevanega zneska 38.000,00 EUR) pa je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 6 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Toženki v pritožbah zmotno navajata, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, da je pri tožnici prišlo do take poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice v rami, ki niso posledice padca ter nadalje, da je treba pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice upoštevati da naj bi bile tetive vsaj v letu 2006 že degenerativno spremenjene. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok, le ko je ugotovljeno, da je oškodovanec zaradi njih že pred škodnim dogodkom trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nasprotnem primeru degenerativnih sprememb ni mogoče upoštevati (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 948/2006, II Ips 594/2008 in II Ips 597/2008; II Ips 636/2005). Degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, zato ne predstavljajo škodo, za katero bi bilo potrebno odškodnino zmanjšati. Tožena stranka pa v obravnavani zadevi ni trdila, da je tožnica imela težave z desno ramo že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Sicer pa tudi iz dokaznega postopka to ne izhaja. Tožnica je na zaslišanju izpovedala, da težav pred poškodbo ni imela. Izvedenec prof. dr. V.S. pa je na zaslišanju pojasnil, da v medicinski dokumentaciji tožnice izpred kritičnega poškodvanja obstoji samo en podatek, da je dne 20. 9. 2002 tožnica navajala bolečine v obeh ramah, da pa tožnica takrat ni imela nobenega zdravljenja in ni prejela nobenih zdravil. Glede na navedeno pravno stališče, ob odstonosti trditev in ugotovitev v navedeni smeri, sam obstoj degenerativnih sprememb v času škodnega dogodka, pri presoji višine odškodnine, zato ni pravno odločilen. Zaradi navedenega so nasprotne pritožbene navedbe pravdnih strank, tožničine za zvišanje in toženk za znižanje tako prisojene odškodnine iz naslova tožničine nematerialne škode, neutemeljene.

Toženki nadalje v pritožbi neutemeljeno grajata odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih obresti za nematerialno škodo. V zvezi s tekom zamudnih obresti

pri nepremoženjski škodi se sodišče prve stopnje sicer nepravilno sklicuje na določbo 943. člena OZ in v tem členu določen 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti s strani zavarovalnice. V tem sporu namreč (v razmerju do druge toženke) ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovorne zavarovanke, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 112/2003 z dne 18. 3. 2004). Vendar pa tudi nimata prav toženki, ki v pritožbi trdita, da gredo tožnici, tj. oškodovanki, zamudne obresti

šele od dne 2. 2. 2007, ko je bilo njeno zdravljenje zaključeno, ker jima višina odškodnine pred tem naj ne bi bila znana. V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode

(t.j. od škodnega dogodka), vendar pa te določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ). V drugem odstavku 299. člena je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pride dolžnik, t.j. tožena stranka, v zamudo, ko upnik, t.j. tožnica, od nje zahteva izpolnitev obveznosti. Tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih obresti. Tožnica je vložila odškodninski zahtevek že konec leta 2005, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je štelo, da tečejo zakonske zamudne obresti, od prisojenega zneska za nepremožnjekso škodo, od 7. 1. 2006 dalje (kot je tožnica zahtevala), pravilna. Pritožbene navedbe toženk, da jima takrat obseg škode še ni bil znan, niso utemeljne. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je druga toženka, ko je nakazala nesporni del odškodnine, navedla, da je to celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo in izrecno zatrdila, da ne dolguje ničesar več, ne pa, da ji celotna višina škode ni znana. Pritožbeno sodišča pa se je po vpogledu v priloženo listino, v katero je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in glede katere sta tako pravdni stranki imeli možnost, da se izjavita, prepričalo, da je druga toženka tudi plačilo tožničinega odškodninskega zahtevka odklonila iz razloga, ker naj ne bi bila podana odškodninska odgovornost tožničinega delodajalca in torej ne iz razloga, ker ji obseg škode še naj ne bi bil znan (dopis z dne 16. 2. 2006 – priloga A10). Tudi sicer pa je treba upoštevati, da mora toženka, ki je zavarovalnica, kot strokovnjak poskrbeti za oceno škode, tudi z angažiranjem lastnih izvedencev, če je to potrebno. Dejstvo, da je samo zdravljenje tožnice trajalo do 2. 2. 2007, navedenemu zaključku ne nasprotuje. Zavarovalnica je dolžna izplačati nesporni del odškodnine takoj, ko se do njega lahko opredeli. To pa po oceni pritožbenega sodišča lahko stori čim se pri oškodovancu manifestirajo posledice v takšnem obsegu, da že predstavljajo pravno priznano škodo. Tožnica je svoj odškodninski zahtevek določno opredelila in ga naslovila na drugo toženko že leta 2005, le-ta pa je izplačilo odškodnine odklonila v celoti. Navajanja toženk, da nista razpolagali s celotno dokumentacijo so pavšalna in zato že iz tega razloga ne morejo biti uspešna. Tudi sicer pa je bila toženka, dolžna izplačati odškodnino vsaj za tisto škodo, ki je iz razpoložljive dokumentacije izhajala in je bila določljiva. S tem v zvezi pa sta toženki tudi šele v pritožbi prvič navajata, da naj bi bila diagnoza delno natrganje tetive zgornje desne lopatične mišice postavljena šele v oktobru 2006, pri čemer pa ne navajata niti razlogov za odstop od prekluzije, tako, da gre v tem delu tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Utemeljena pa je tožničina pritožba v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojo višine odškodnine iz naslova premoženjske škode. Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica v obravnavani zadevi od tožene stranke neutemeljeno zahteva povračilo zneska, ki predstavlja doplačilo za zdraviliško zdravljenje v ... V tem delu se zato, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, na razloge sodišča prve stopnje, v tem delu, le sklicuje (stran 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožničina pritožba v tem delu tako ni utemeljena. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov zdraviliškega zdravljenja v zdravilišču ... in ... Stroške zdraviliškega zdravljenja lahko krije zdravstvena zavarovalnica, če tega ne stori pa to še ne pomeni, da oškodovanec ni upravičen do teh stroškov, če te stroške krije sam. V skladu z navedeno določbo OZ je treba namreč presoditi, ali gre v takšnem primeru za stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine primera. Odgovor na vprašanje, kdaj so potrebni stroški, ki so v zvezi z zdravljenjem, je treba iskati v zdravstvenem stanju oškodovanca, upoštevaje njegove okoliščine. Iz zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja v spisu (npr. priloge A18/1,2,4,5) in iz izvedenskega mnenja, torej iz dokazov v katere je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in glede katerih sta pravdni stranki tako imeli možnost, da se izjavita, izhaja, da je bilo tožničino zdraviliško zdravljenje medicinsko utemeljeno, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica upravičena do povrnitve teh stroškov. Samo višino posameznih zahtevanih zneskov tožena stranka ni izrecno prerekala. Tožnica pa je v tem delu svoj zahtevek utemeljila tudi s predloženimi računi (prilogi A12 in A20). Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povračilo stroškov rehabilitacije v zdravilišču ... v višini 838,96 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2007 dalje do plačila ter strošek zdravljenja v ... v višini 695,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 dalje do plačila je tako utemeljen, in sicer v 85 % deležu, ker je treba upoštevati, da je tožnica s 15 % deležem sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je iz tega naslova tako upravičena do povrnitve zneska 1.303,95 EUR (713,12 EUR in 590,83 EUR) s pripadajočimi obrestmi. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega zahtevka v delu, kjer je slednja zahtevala povrnitev stroška za medicinsko tehnični pripomoček. Ob neizpodbijani trditvi tožnice, da je ta trak kupila po nasvetu travmatologinje, je namreč tožnica, po stališču pritožbenega sodišča, v skladu z navedeno določbo OZ upravičena do povračila tega stroška in dejstvo, da je bil pripomoček kupljen šele mesec dni kasneje ne igra odločilne vloge. Glede na navedeno tožnica iz tega naslova utemeljeno zahteva povrnitev stroška v višini 5,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2007, pri čemer je treba tudi v tem delu upoštevati, da toženki nosita odškodninsko odgovornost za obravnavani škodni dogodek zgolj v 85 % deležu, tako da je tožničin zahtevek v tem delu utemeljen v višini 4,95 EUR, s pripadajočimi obrestmi. Tožničinemu zahtevku za povračilo prevoznih stroškov na preglede, v zdravilišča, na fizioterapijo ter za analgetike v višini 625,93 EUR je sodišče prve stopnje ugodilo zgolj v višini 299,29 EUR. Po pozivu sodišča prve stopnje je tožnica v tem delu svoj zahtevek utemeljila in v spis vložila specifikacijo vtoževanega zneska (priloga A28). Sodišče prve stopnje je toženkama poslalo vlogo z dne 9. 5. 2008 s prilogo A28 in ju pozvalo, da nanjo podata morebitne pripombe. Toženki pripomb nista podali. Tega pa nista storila niti kasneje na naroku. Zaradi navedenega in ob upoštevanju okoliščin primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in katerih toženki v pritožbi tudi sicer ne izpodbijata, da je bila tožnica 39 krat na kontrolnih pregledih, da je opravila številne fizioterapije ter ob dejstvu, da je celotno zdravljenje potekalo kar štiri leta ter ob upoštevanju že navedenih razlogov v zvezi s povračilom stroškov za zdraviliško zdravljenje zaradi katerih tožnica utemeljeno zahteva tudi povračilo potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi z zdraviliškim zdravljenjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica iz tega naslova upravičena do celotno vtoževanega zneska, zmanjšanega zgolj za 15 % zaradi njene soodgovornosti, torej v višini 232,76 EUR (poleg že prisojenega zneska 299,29 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2007 dalje do plačila. Tožnica tako v obravnavani zadevi od toženk iz naslova povračila materialne škode utemeljeno zahteva, poleg zneska, ki ji ga je prisodilo sodišča prve stopnje (tj. 309,78 EUR), še znesek 1.541,65 EUR, kar skupaj znese 1.851,43 EUR, s pripadajočimi obrestmi od posameznih zneskov. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožničini pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev.

Toženki v pritožbah zgolj pavšalno navajata, da glede na njune podane ugovore o utemeljenosti tožbenega zahtevka predlagata, da pritožbeno sodišča zavrne tudi del priznane materialne škode v višini 309,78 EUR. V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevanem plačilu zakonskih zamudnih obresti od že izplačanega zneska 6.259,50 EUR od 7. 1. 2006 do dne plačila 2. 2. 2007, toženki ne navajata pritožbenih razlogov. Prav tako pa tudi tožnica v preostalem zavrnjenem delu glede materialne škode ne navaja pritožbenih razlogov. Zato je izpodbijano sodbo v navedenih delih pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o teh delih tožbenega zahtevka (stran 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na navedeno tožnica od toženk na račun obravnavanega škodnega dogodka v predmetnem postopku utemeljeno zahteva povrnitev zneska v višini 14.301,94 EUR iz naslova nematerialne škode in zneska v višini 1.851,43 EUR iz naslova materialne škode, skupaj torej znesek 16.153,37 EUR in ne 14.611,72 EUR, kolikor ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek s pripadajočimi obrestmi zvišalo na znesek 16.153,37 EUR. Višji tožbeni zahtevek (24.746,63 EUR) z zahtevanimi pripadajočimi obrestmi pa je zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. V preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo in v celoti pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnica je v pravdi zmagala samo deloma. V takem primeru je stranka praviloma upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in v tožbenem zahtevku zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožnici prisojenega 34 % od zahtevanega. Ta uspeh je odločilen za odmero njenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožničino stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njen uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage.

Celotne stroške tožnice do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v znesku 5.517,16 EUR, tožene stranke pa v znesku 2.011,17 EUR (prve toženke 410,86 EUR, druge toženke pa 1.600,31 EUR). Sama odmera teh stroškov ni predmet pritožbene graje.

Upoštevajoč delen uspeh sta toženki dolžni tožnici povrniti znesek 1.875,84 EUR (34 % od 5.517,16 EUR); tožnica pa je iz tega naslova toženkama dolžna povrniti znesek 1.327,37 EUR (66 % od 2.011,17 EUR). Po opravljenem pobotanju sta tako toženki tožnici, na račun povrnitve pravdnih stroškov, dolžni solidarno povrniti znesek 548,47 EUR. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnica delno uspela, in sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen uspeh v razmerju do tožene stranke 6 %, zato sta ji toženki dolžni povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 491,59 EUR in sicer za sestavo pritožbe 875 točk namesto priglašenih 2000 točk (pritožbeno sodišče je upoštevalo, da znaša vrednost izpodbijanega dela odločitve 26.288,33 EUR, od tega je bila tožnica uspešna v višini 1.541,65 EUR; Tar. št. 15/4 Odvetniške tarife1 (OT), Ur. l. RS, št. 67/2003; ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 15. 9. 2006), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka.), 17,5 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV. Pritožbeno sodišče tožnici kot nepotrebnega ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki. Tožnica je bila oproščena plačila stroškov postopka (sklep opr. št. P 2812/2006-III z dne 25. 10. 2006), zato ji taksna obveznost v zvezi z vloženo pritožbo ni nastala. Ob upoštevanju 6 % uspeha sta tako toženi stranki dolžni tožnici solidarno povrniti pritožbene stroške v višini 29,50 EUR. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zakonskih zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo krije tožnica sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Toženki s pritožbo nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).