Jedro

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer tožnica zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2014 ter da ji sodišče prizna pokojnino iz dodatnega pokojninskega zavarovanja od 27. 5. 2014 dalje, ki naj se ji izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz razloga, ker sodišče ni izdalo sodbe, prav tako ni odločilo o tožbi v zvezi z molkom organa in tudi ni odločilo v skladu s postavljenim zahtevkom na glavni obravnavi. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka izdati sklep po tretjem odstavku 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(1) , torej izdati sklep o razširitvi zahtevka, glede uveljavljanja dodatne pokojnine pri A. Tožena stranka tega ni storila, kar pomeni, da gre za molk organa, zaradi česar je tožnica tudi vložila tožbo. Tožena stranka kot tudi sodišče tožnici jemljeta ustavno pravico do pritožbe. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, kaj je za tožnico sporno. Toženec se je namreč skliceval na to, da nikjer ne piše, da se mora vloga odstopiti. Spregledal pa je tretji odstavek 133. člena ZUP. Tožnica od tožene stranke še ni prejela nobenega obvestila, kako bo ravnala z njenim zahtevkom za dodatno pokojnino. Tudi A. ne odgovarja na njene dopise. Razen pavšalnega odgovora tako tožena stranka ostaja povsem pasivna, zato je tožnica tudi predlagala odločitev v zvezi z molkom organa. Ne strinja se tudi z izrekom o stroških postopka, saj tožnici stroški nastajajo izključno po krivdi tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da primarno izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Za pritožbo pa naj se tožnici priznajo stroški po odvetniški tarifi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(2) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice z dne 8. 8. 2014 zaradi molka organa Območne enote B. v zvezi z zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sodišče je tožbo zavrglo ob ugotovitvi, da ni sporen izrek odločbe z dne 2. 10. 2014, saj tožnica presoje odločbe v tem delu niti ni zahtevala, niti ni podan njen pravni interes. O pravici do starostne pokojnine je namreč tožena stranka odločila z odločbo z dne 29. 7. 2014, ki je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 3. 10. 2014. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bila tožba v delu, ki se nanaša na omenjeno dokončno odločbo z dne 3. 10. 2014 pravnomočno zavržena s sklepom sodišča št. V Ps 2202/2014 z dne 24. 4. 2015. 6. Glede na vloženo pritožbo je torej v zadevi sporno zgolj vprašanje, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavo tožbenega zahtevka glede priznanja pravice do dodatne pokojnine, torej pravice, ki je vezana na dodatno zavarovanje.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa z dne 2. 10. 2014, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem izhaja, da je tožena stranka odločala zgolj o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), v tem primeru niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za sodno varstvo. Tudi če gre za molk organa, zakon določa pogoje, kdaj je v takih primerih možno vložiti tožbo. V drugem odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(3) je določeno, da če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ker v predmetni zadevi ni izkazano, da bi tožnica pri toženi stranki postopala po omenjeni določbi, to pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke, ki morajo biti podane, da je sojenje sploh dopustno.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnica zahtevka za povrnitev stroškov ni specificirala (tožnica ni odvetnica), sodišče o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka ni odločalo (drugi odstavek 163. člena ZPP).

(1) ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami

(2) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

(3) ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004