Jedro

Čeprav tožnik izkaže pravni interes za vložitev tožbe, mora ta interes in pravovarstveno potrebo izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Z zavrnitvijo njegove pritožbe proti sodbi, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo o odvzemu orožja, je postala prvostopna odločba pravnomočna in odložitev izvršbe, ki je bila predmet obravnavanega spora, po ZUS ni več možna in se zato njegov pravni položaj ne more spremeniti, zgolj ugotavljanje zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijane sodbe pa bi bilo zanj brez učinka.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.10.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L. z dne 13.7.1998, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odložitev izvršbe dokončne odločbe Upravne enote L., Sektorja za notranje zadeve, z dne 19.1.1996 o odvzemu orožja.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke ter pravni in dejanski podlagi za to odločitev. Tudi po njegovem mnenju tožnik ni izkazal pogojev, ki jih je ob vložitvi zahteve za odložitev izvršbe določal 17. člen prej veljavnega Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). Po določbi 2. odstavka navedenega člena odloži organ, katerega akt se izvršuje, na tožnikovo zahtevo, izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda. Podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni 30. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS/99).

Dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje podlago za nastanek nepopravljive škode, je članstvo v lovski družini, z odvzemom orožja pa mu bo onemogočeno aktivno članstvo. To dejstvo po presoji sodišča prve stopnje ne more biti razlog za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa odvzema orožja in ne podlaga, s katero bi izkazoval nastanek težko popravljive škode. Člen 31 Zakona o orožju navaja primere, v katerih se odvzame orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo tudi zaradi razlogov, ki jih narekujejo koristi javnega reda in miru. V obravnavanem primeru, ko je bilo orožje tožniku odvzeto prav zaradi teh razlogov, je to nujni ukrep v javnem interesu in je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da bi odložitev izvršbe navedenega ukrepa bila v nasprotju z javnimi koristmi.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni presojalo, ali bi bil odlog izvršitve navedenega ukrepa v nasprotju z javnimi koristmi v konkretnem primeru, ter se je sklicevalo zgolj na to, da je bilo orožje odvzeto iz zgoraj navedenih razlogov. Vse pogoje za odlog izvršbe, je potrebno presojati konkretno v vsakem posameznem primeru, torej tudi morebitno nasprotovanje javni koristi. Po njegovem mnenju je potrebno jasno razlikovati med samim odvzemom orožja in odlogom izvršbe, kar se tudi z vidika javne koristi ne more presojati po enakih kriterijih. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo konkreten primer, bi prav gotovo prišlo do zaključka, da odlog izvršbe v tej zadevi ne more nasprotovati javni koristi, saj poseduje orožje kot član lovske družine in ga ima izključno z namenom izvajanja lovskih aktivnosti. Ozadje ukrepa odvzema orožja pa ni varovanje javne koristi, ampak izhaja iz zasebnih prepirov in konfliktov z bivšo ženo ter je zgolj posledica njenih šikaniranj. Tožniku bi z odvzemom orožja nastala težko popravljiva škoda že z samim odvzemom orožja, ker bi mu bilo do odločitve v upravnem sporu onemogočeno aktivno članstvo v lovski družini. Tožnik orožja ne potrebuje samo za odstrel živali, saj aktivno članstvo obsega vrsto aktivnosti, ki jih je tožnik opisal v postopku. Nastanek težko popravljive škode, ki bi mu nastala z odvzemom orožja, je izkazan tudi s potrdilom lovske družine. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo pomembnih okoliščin, ampak je v celoti oprlo svojo odločitev na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku ter napravilo pavšalne zaključke s sklicevanjem na razloge iz Zakona o orožju, brez ustrezne konkretne obrazložitve. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo glavne obravnave, kar je po določbi 50. člena ZUP le subsidiarno in to le v primeru, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. V obravnavanem primeru pa to ni bilo in zato je podana tudi kršitev 2. odstavka 72. člena ZUS, ker je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi z odložitvijo izvršbe upravne odločbe o odvzemu orožja.Zoper odločbo druge stopnje je tožnik sprožil upravni spor. Predlagal je odložitev izvršbe na podlagi tedaj veljavnega 2. odstavka 17. člena ZUS/77, ki je predvidel možnost odložitve izvršbe upravnega akta do dokončne sodne odločbe. Bistveno enako to vprašanje ureja sedaj 2. odstavek 30. člena ZUS/97, ki dopušča možnost odložitve izvršitve izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila v upravnem sporu opr. št. I Up 421/01 dne 30.8.2001 zavrnjena tožnikova pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 934/96-9 z dne 21.2.2001, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 14.5.1996. S tem je postala pravnomočna odločba upravne enote z dne 19.1.1996 o odvzemu orožja. Čeprav je ob vložitvi tožbe in pritožbe tožnik izkazoval pravni interes v tem sporu, je zaradi pravnomočne odločitve v upravnem sporu, v zvezi z odločbo o odvzemu orožja, ta pravni interes prenehal, saj se njegov pravni položaj ne more več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane sodbe bi bilo za tožnika brez učinka, ker predlagana odložitev izvršitve upravnega akta po ZUS ni več možna.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP, ki se po 1. odstavku 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.