Jedro

Tožnica ni upravičenka za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ker sta 31. in 9. člen ZDen podlaga za uvedbo postopka denacionalizacije le tedaj, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, ZDen pa ni uvedel lastninjenja stavbnih zemljišč, ki niso več v uporabi prejšnjih lastnikov teh podržavljenih zemljišč, temveč v uporabi njihovih pravnih naslednikov zaradi dedovanja ali kakšnega drugega pravnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 01.06. 1993, s katero je zavrnil njeno zahtevo za denacionalizacijo z vzpostavitvijo lastninske pravice na stavbnih zemljiščih parc. št. 286/41 stavbišče, dvorišče 204 m2 in parc. št. 286/8 sadovnjak 395 m2 pod vl. št. 2152, na katerih ima tožnica pravico uporabe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 31. člena zakona o denacionalizaciji, ko ima pravico uporabe denacionalizacijski upravičenec. Zemljišča niso bila podržavljena tožnici, temveč V.Z. in M.Z. z odločbo z dne 16. 06. 1959 na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58). Zakon o denacionalizaciji ne ureja lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih je zaradi dedovanja ali na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova prišlo do prenosa pravice uporabe. Zato tožnice ni mogoče šteti za upravičenko po 9. členu zakona o denacionalizaciji.

V tožbi tožnica navaja, da je bilo stavbno zemljišče podržavljeno brez vsakega postopka in brez akta solastnikoma M.Z., ki je umrla leta 1965, in V.Z., ki je umrl leta 1984. Edini dedič, njen mož V.Z., ki še živi, pa je na sodišču svoje pravice prenesel nanjo z izročilno pogodbo. Prosi le za vračilo zemljišča parc. št. 286/8 okrog stavbe. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, na katerem ima tožnica pravico uporabe na podlagi izročilne pogodbe s svojim možem kot dedičem po pokojnima bivšima lastnikoma Z.V. in M. Teh dejanskih okoliščin tožnica ne izpodbija.

Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US in 13-603/93 - odločba US, v nadaljevanju: ZDen) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. To pomeni, da se lastninska pravica vzpostavi le na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima pravico uporabe upravičenec, ki mu je bilo to zemljišče podržavljeno. Po 9. členu ZDen, ki opredeljuje pojem upravičenca, so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani. Torej sta podlaga za uvedbo postopka denacionalizacije stavbnih zemljišč 31. in 9. člen ZDen, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, kot sta pravilno obrazložila oba upravna organa. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se po 1. odstavku 67. člena ZDen glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Tožnica ni upravičenka, ker njej predmetno stavbno zemljišče (niti njenemu možu kot dediču) ni bilo podržavljeno, temveč je pridobila pravico uporabe na podlagi izročilne pogodbe z dedičem, kot sta pravilno ugotovila oba upravna organa in tudi tožnica sama priznava. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tudi pravilno pojasnila, da ZDen ni uredil lastninjenja stavbnih zemljišč, ki niso več v uporabi prejšnjih lastnikov teh podržavljenih zemljišč, temveč so v uporabi njihovih pravnih naslednikov zaradi dedovanja ali kakšnega drugega pravnega naslova. Torej tožnica na podlagi izročilne pogodbe ni upravičenka po ZDen, zato je tožena stranka njeno pritožbo utemeljeno zavrnila.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.