Jedro

Tudi vložena obtožnica za enako kaznivo dejanje, skupaj z ostalimi okoliščinami, lahko utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega L.B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer od 25.2.2009 od 13.15 ure dalje, pripor pa sme trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena ter da izpodbijana sklepa vsebujeta vse potrebne sestavine, zaradi česar je Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da nasprotuje odgovoru in da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik je v zahtevi, v kateri je večji meri le ponovil pritožbene navedbe, navedel, da so policisti od oseb, ki so zoper obdolženca vložile predloge za pregon, dobili izjave z izsiljevanjem in grožnjami, prav tako so od njih izsilili izročitev prepovedane droge, zaradi česar so njihove izjave nedopustne in jih sodišče ne sme uporabiti kot dokazno gradivo. Skrajno neverjetno je, da bi oškodovanci ravnali prostovoljno. Do obdolženčevih staršev sta prišla dva njegova prijatelja in jima tudi povedala, da so policisti njuni izjavi izsilili ter da sama nista povedala tega, kar je zapisano v njunih ustnih kazenskih ovadbah. Policija po zatrjevanju vložnika ob zgornjih navedbah ter ob dejstvu, da je od družbe E.d.d. pridobila podatke o domnevno presežni porabi električne energije brez ustrezne odredbe sodišča, tudi ni imela zakonite podlage za opravo hišne preiskave. Vložnik zahteve je glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navedel, da argumenti za odreditev pripora po njegovi oceni ne zadoščajo za sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Poleg tega bi sodišče lahko uporabilo tudi milejši ukrep, saj nobeden od domnevnih oškodovancev ne bi mogel priti v stik z obdolžencem, ker so bili tako slednjemu kot njegovim staršem zaseženi mobilni telefoni. Četudi bi obdolženec hotel opravljati promet s prepovedanimi drogami, nima ničesar, s čimer bi to sploh lahko počel. Glede zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj je vložnik zahteve navedel, da bi morala biti konoplja v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (v nadaljevanju Uredba) opredeljena tudi s kemijskim imenom, empirično formulo in molekulsko težo, ker pa Uredba teh podatkov ne vsebuje, proizvodnja, promet in prodaja konoplje ne morejo predstavljati kaznivega dejanja. Nadalje je vložnik zahteve očital sklepu zunajobravnavnega senata, da se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb, in sicer glede zatrjevane nezakonitosti pridobljenih izjav in hišne preiskave, sklep pa tudi naj ne bi imel razlogov o tem, da konoplja ni ustrezno definirana kot mamilo. Končno vložnik nasprotuje argumentaciji sodišča o pripornih razlogih, saj način in teža storitve očitanega kaznivega dejanja kažeta na malotno ravnanje obdolženca, kar pa ne more predstavljati ponovitvene nevarnosti. Tudi sklicevanje na dosedanje obsodbe in obtožbe ter nezaposlenost obdolženca ne more biti podlaga za ta priporni razlog.

6. Po pregledu izpodbijanih sklepov Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebujeta obširne razloge o utemeljenosti suma, pri čemer sta se tako dežurni preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat oprla: na enajst zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oškodovancev, ki so vsi izjavili, da jim je obdolženec prodal prepovedano drogo; na uradne zaznamke policije; na poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah Policijske uprave Celje, iz katerih izhaja, da gre pri zaseženi drogi za konopljo; na zapisnik o hišni preiskavi, pri kateri so policisti v obdolženčevem stanovanju našli dva mobilna telefona, denar, tehtnico, aluminijasto folijo, dva aluminijasta zavitka in tri PVC zavitke z delci snovi rjave barve, pri čemer je dežurni preiskovalni sodnik kljub še neopravljeni analizi zaseženega materiala utemeljeno sklepal, da je v zavitkih prepovedana droga konoplja, in na zapisnik o zasegu teh predmetov. V sodnem spisu pa ni najti podatkov o tem, da bi policisti pridobili izjave oškodovancev na nedovoljen način. Zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu res ni izrecno obrazložil, zakaj zavrača zagovornikove navedbe o nezakonitosti izjav oškodovancev in odredbe o hišni preiskavi, vendar pa je zavrnitev teh pritožbenih navedb razvidna že iz dejstva, da je pritrdil razlogom dežurnega preiskovalnega sodnika o utemeljenosti suma, ki se med drugim opirajo tudi na izjave oškodovancev ter na zapisnik o zasegu predmetov, najdenih pri hišni preiskavi. V preiskavi pa bo moč preveriti utemeljenost zagovornikov navedb, da so bile izjave oškodovancev izsiljene s strani policije. Vrhovno sodišče namreč presoja zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede na stanje stvari v trenutku njegove izdaje. Tako zagovornikova navajanja, da gre pri izjavah oškodovancev za nedovoljene dokaze, pomenijo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Za pridobitev podatkov o porabi električne energije od družbe E.d.d. je policija imela podlago v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, po kateri sme policija ob podanih razlogih za sum, da je storilec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, v postopku preiskovanja določene zadeve zahtevati vsa potrebna obvestila od oseb. Pri pridobitvi podatkov o porabi električne energije ni šlo za nobenega od ukrepov iz 149.a, 149.b, 150., 151., 155., 155.a ali 156. člena ZKP, zato za pridobitev omenjenih podatkov ni bila potrebna odredba preiskovalnega sodnika.

7. Utemeljitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sta dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat oprla na obdolženčevo predkaznovanost, saj je bil že trikrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, poleg tega pa je zoper njega vložena še obtožnica za enako kaznivo dejanje kot v tem postopku. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je ob utemeljevanju ponovitvene nevarnosti upoštevan način storitve očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), in sicer da naj bi obdolženec s prepovedano drogo oskrboval kar enajst oseb ter da naj bi dejanje izvrševal v daljšem časovnem obdobju. Sodišče je obdolženčevo predkaznovanost uporabilo kot argument za oceno, da naj bi obdolženec nadaljeval s kaznivimi dejanji kljub temu, da je bil že večkrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Tudi vložena obtožnica za enako kaznivo dejanje, skupaj z ostalimi okoliščinami, lahko utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti. Zagovornik z zatrjevanjem, da teža in način storitve kaznivega dejanje ter da sodišče ob odreditvi pripora ni dovolj upoštevalo dejstev, da se obdolženec izobražuje ter da opravlja priložnostna dela, podaja svojo oceno ugotovljenih dejstev, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Izpodbijana sklepa vsebujeta tudi razloge o tem, da uporaba milejšega ukrepa namesto pripora ne pride v poštev.

8. Vložnik je v zahtevi še navedel, da konoplja v Uredbi ni ustrezno definirana, ker v ne navaja kemijskega imena konoplje, njene empirične formule in molekulske teže. Zaradi tega je po zatrjevanju zahteve kršeno načelo zakonitosti. Ustavno sodišče je v odločbi Up-332/98 z dne 18.4.2002 obrazložilo, da v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Navedena ustavna določba ima več vidikov. Iz nje izhaja zahteva, da so kazniva dejanja določena z zakonom, kar pomeni, da je določanje kaznivih dejanj v pristojnosti zakonodajalca. Pri oblikovanju norm, s katerimi se določajo kazniva dejanja, mora biti spoštovano načelo lex certa - predpis, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, mora biti vnaprej določen, jasen in predvidljiv. Smisel te zahteve je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja.

9. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu z nedovoljenimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) so prepovedane droge rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v seznamu iz tretjega odstavka tega člena. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZPPPD mora seznam prepovedanih drog vsebovati za vse substance mednarodno nezaščiteno ime v latinski verziji ali drugo priznano ime ter kemijsko ime, empirično formulo in molekulsko težo. Po 32. točki Skupine I Uredbe je konoplja opredeljena kot prepovedana droga, podano pa je tudi njeno kemijsko ime in oblike, v katerih se prepovedana droga nahaja. Na enak način sta opredeljeni kot prepovedani drogi tudi rastlini, navedeni v Skupini I Uredbe: khat in koka (ter koncentrat opijevega maka). Ker gre v primeru konoplje za rastlino in torej za zmes večih kemijskih spojin, po oceni Vrhovnega sodišča niti ni mogoče podati ene same kemijske formule rastline, pač pa je to mogoče storiti glede posameznih spojin, do slednjih je mogoče priti s postopkom izolacije. Ena od substanc, ki se nahaja v konoplji, je tudi psihoaktivna substanca tetrahidrokanabinol (kar je razvidno tudi s spletne strani, ki jo vložnik navaja v zahtevi), pridobljen s postopkom izolacije iz konoplje, ki pa je v točki 56 Skupine I Uredbe opredeljen s kemijskim imenom, kemijsko formulo in molekulsko težo. Glede na to, da je konoplja v točki 32 Skupine I Uredbe dovolj natančno opredeljena kot prepovedana droga, da jo je mogoče razlikovati od drugih prepovedanih drog, in glede na to, da sta proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami po določbah prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 10. člena ZPPPD dovoljeni le na podlagi dovoljenja (pristojnega) ministra (da je imel obdolženec ustrezno dovoljenje, vložnik zahteve niti ne zatrjuje), po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni moč govoriti o kršitvi načela zakonitosti v kazenskem pravu. Vložnik zahteve ima sicer prav, ko zatrjuje, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbene navedbe, da konoplja v Uredbi ni ustrezno definirana, vendar takšna opustitev zunajobravnavnega senata ne more pomeniti uveljavljane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj gre za očitno neutemeljene navedbe, ki so zunaj presoje, ali je konoplja (cannabis sativa L) razglašena za mamilo.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.