Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil določilo iz pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan vedno, ne glede na to, ali nastopa kot predstavnik družbe ali ne, varovati ugled družbe in glede katerega sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da predstavlja hujšo kršitev pogodbe. Tožena stranka je bila mnenja, da je tožnik ogrozil njen ugled s tem, ko je bil na televiziji objavljen prispevek, da je bil tožnik priveden pred preiskovalnega sodnika na podlagi tiralice srbskih organov. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj tožniku ni mogoče očitati, da je kriv za medijske objave, tudi če so po svoji objavi odmevne. Trditve tožene stranke, da je tožnik že ob sklenitvi pogodbe vedel, da je osumljen trojnega umora v Republiki Srbiji, pa so nedokazane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo z dnem 1. 10. 2011, temveč še traja (II. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko po prenehanju delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011 pozvati nazaj na delo in ji omogočiti delo na delovnem mestu serviser dvigal II, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 12. 2003 (IV. točka izreka) ter, da je dolžna tožeči stranki od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračunati nadomestila bruto plače mesečno v višini ... EUR, za delovno mesto serviser dvigal II, IV. tarifni razred, vključno z dodatkom za delovno dobo in drugimi dodatki ter plačati prispevke in davke in tožeči stranki izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače, to je od 10. dne v posameznem mesecu od nadomestila za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo (V. točka izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v višini 107,50 EUR, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek VI. točke izreka), kar pa je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 2.000,00 EUR, je za razliko zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.013,28 EUR, v 8 dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (VII. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej razen zoper odločitev v drugem odstavku VI. točke izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, da se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot kršitev navaja objava člankov 15. 9. in 16. 9. 2011 v različnih časopisih. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot kršitev, zaradi katere je pogodbo odpovedala, navedla kršitev določbe V. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta tožeči stranki kot delavcu nalaga stalno dolžnost varovanja ugleda tožene stranke kot delodajalca, kršitev te določbe pa je opredeljena kot hujša kršitev pogodbe. Da je tožena (pravilno: tožeča) stranka v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja trojnega umora v Srbiji, je bilo med postopkom ugotovljeno kot nesporno dejstvo. V izredni odpovedi je tožena stranka navedla, da je delavec svojo obveznost kršil z opustitvijo potrebnega obveščanja delodajalca (v pritožbi se je sklicevala na zadnji odstavek obrazložitve izredne odpovedi z dne 29. 9. 2011). S povzemanjem navedb v medijskih člankih je tožena stranka v odpovedi le pojasnila, kako se je preko medijev seznanila z dejstvom, da zoper toženo (pravilno: tožečo) stranko teče kazenski postopek in da se jo zaradi suma storitve izjemno hudega kaznivega dejanja kvalificirane oblike umora išče z mednarodno tiralico. Tožena stranka je torej kot kršitev navajala opustitev obveščanja o dejstvih, da je tožeča stranka v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja trojnega umora in da je bila zoper njo izdana mednarodna tiralica. Ni pa kot kršitev navajala medijskih objav, kot je to napačno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka je za navedena dejstva izvedela 10. 9. 2011, ko je bila aretirana in privedena pred pristojnega preiskovalnega sodnika ter zaslišana. Tožena stranka torej ni zatrjevala, da je tožeča stranka delovne obveznosti huje kršila z medijskimi objavami, ampak s tem, ko tožene stranke ni obvestila o prej navedenih dejstvih. Sodišče je dejansko stanje glede tega vprašanja zmotno ugotovilo. Navaja, da je bila prva medijska objava glede osumljenca kaznivega dejanja trojnega umora objavljena 14. 9. 2011, tožena (pravilno tožeča) stranka pa je bila že 10. 9. 2011 aretirana in zaslišana pred preiskovalnim sodnikom in torej zagotovo ne more biti res, da je za očitano kaznivo dejanje izvedela šele iz medijev, ki so o tem prvič poročali šele štiri dni kasneje. Verodostojnost izpovedbe tožeče stranke omaja tudi dejstvo, da njen oče živi v Srbiji. V enem od člankov, ki jih je v okviru dokaznega postopka prebralo sodišče (priloga B8 ) pa je navedeno, da so plen ukradli žrtvam kaznivega dejanja, katerega je osumljena tožena stranka našli pri očetu tožene (pravilno: tožeče) stranke A.A. V zvezi s tem je zoper očeta tudi tekel sodni postopek, leta 1995 je bil oče med aretiranimi osumljenci istega zločina, katerega storitve je osumljen tudi njegov sin (primerjaj članek v prilogi B4). Če sta oče in sin osumljena storitve hudih kaznivih dejanj v zvezi z istim dogodkom in je oče na podlagi tega suma aretiran, kasneje pa obsojen na zaporno kazen, je po prepričanju tožene stranke nemogoče, da sin za ta kazenski postopek sploh ne bi vedel. Dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožeča stranka izvedela, da je osumljena storitve kaznivega dejanja, je sodišče po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo, posledično pa napačno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da tožeči stranki to dejstvo ni bilo znano že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Glede na nesporno ugotovljena dejstva je jasno, da je tožeča stranka za dejstvo, da je osumljena hudega kaznivega dejanja in da je zoper njo izdana mednarodna tiralica, izvedela najkasneje 10. 9. 2011, ko je bila zaslišana. Po zaslišanju je bila izpuščena na prostost in je bila tudi dolžna o tem dejstvu nemudoma obvestiti tožečo stranko (pravilno toženo stranko) oziroma svojega delodajalca. Tega ni storila. Tožena stranka je zato, da je njen delavec osumljen hudega kaznivega dejanja in se išče z mednarodno tiralico, izvedela iz medijev, takrat kot javnost. Dejstvo, da je delavec, ki vsakodnevno prihaja v stik s sodelavci in strankami, osumljen izjemno hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, je okoliščina, ki je bistvenega pomena za ugled njegovega delodajalca. Zato je opustitev delavca, da v taki okoliščini nemudoma obvesti svojega delodajalca, takšna da ogroža ugled delodajalca. Dejanje je bilo storjeno vsaj iz hude malomarnosti, če ne že naklepno, z namenom, da se to dejstvo delodajalcu prikrije oziroma zamolči. Če bi toženo stranko (delodajalca) o tem obvestil, bi lahko le-ta še pred medijskimi objavami poskrbela za seznanitev nadrejenih v korporaciji in sodelavcev v Sloveniji in preprečila njihov šok, strah in vznemirjenje ob objavi. Tožnik bi dal s pravočasnim obveščanjem tožene stranke tej možnost, da se seznani z dejstvi o kazenskem postopku. Ker pa je za zadevo izvedela iz medijev, je bila hkrati z informacijami o kazenskem postopku in tiralici soočena tudi s številnimi podrobnostmi zločina. Če bi bila z dejstvi prej seznanjena, bi imela možnost najti ustrezno rešitev glede opravljanja dela tožnika pri strankah. Ker jo tožeča stranka o tem ni obvestila, je bila seznanjena iz objav, kar je predstavljalo popoln šok, potrebno je bilo nujno krizno ukrepanje, kot je ob zaslišanju izpovedal prokurist tožene stranke. Celo njega, ki je oseba na vodstveni poziciji z izkušnjami, je zadeva tako šokirala, da se je od vznemirjenja po lastni izpovedi tresel. Sodelavci so bili prestrašeni, vznemirjeni in zgroženi, stranke pa so se nemudoma odzvale z razburjanjem in zahtevo, da se tožeča stranka odstrani iz njihovih objektov. Pri tem ni šlo za želje strank, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak za ultimativne zahteve strank o tem, da s tožečo stranko kot osebo, osumljeno trojnega umora, ne pridejo več v nikakršen stik. Tem zahtevam je tožena stranka morala ugoditi, če ne bi izgubila poslovne stranke. V zadevi ni relevantno, da je sodišče pri odločanju tehtalo pravico do varovanju ogleda družbe in domnevo nedolžnosti. Tožena stranka ni ogrožala te domneve, saj pogodbe ni odpovedala iz razloga, ker bi tožečo stranko štela za krivo kaznivih dejanj, temveč je zapisala, da izid kazenskega postopka zanjo ni relevanten. Opozarja, da medijskih objav ne bi bilo, če tožeča stranka ne bi bila osumljena kaznivega dejanja trojnega umora in subjekt iskanja z mednarodno tiralico. Mediji so poročali o resničnih dejstvih v zvezi s tožečo stranko, da so ta nesporna in resnična dejstva je bilo ugotovljeno tudi v tem postopku. Očitati medijem linč, kadar poročajo o objektivno resničnih dejstvih, je neutemeljeno. Ugledu tožene stranke je škodovala tožeča stranka s tem, da potem, ko je vedela, da je v kazenskem postopku osumljena storitve kaznivega dejanja in se jo išče z mednarodno tiralico, o tem ni obvestila svojega delodajalca. Ravnala je malomarno, saj ni imela razumnega utemeljenega razloga misliti, da je to dejstvo za njenega delodajalca nepomembno in da ne more imeti nobenega vpliva na delodajalčev ugled.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 2. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 27. 12. 2003 v prvem odstavku točke V. določa, da je delavec dolžan vedno, ne glede na to, ali nastopa kot predstavnik družbe ali ne, varovati ugled družbe. Kršitev te obveznosti pa po drugem odstavku točke V. pogodbe o zaposlitvi predstavlja hujšo kršitev pogodbe.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti s tem, ko tožene stranke ni takoj po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku dne 10. 9. 2011 obvestil o tem, da je zoper njega razpisana tiralica zaradi suma sodelovanja pri trojnem umoru, ki je bil storjen v Republiki Srbiji. S tem naj bi opustil dolžno obveščanje tožene stranke, ki bi lahko, kot je to mogoče povzeti iz nadaljnjih navedb v pritožbi, delovni proces v obdobju, ko bi se s tem seznanila do takrat, ko bi to dejstvo prišlo v javnost, tako organizirala, da to ne bi povzročilo šoka in vznemirjenja pri delavcih. Drugače bi lahko tudi odreagirala na zahteve strank, da tožnik pri njih ne opravlja servisa dvigal. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz odgovora na tožbo, pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2012 in zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 6. 2012 ne izhaja, da bi tožena stranka v sodnem postopku utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 29. 9. 2011 s tem, da je tožnik ni nemudoma obvestil o tem, da je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. V sojenju pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka navajala, da je javnim objavam, ki so bile objavljene v medijih zaradi osumljenca, pripisovala takšno težo, ki je krnila njen ugled v poslovnem okolju. Tožena stranka se v navedbah v spisu ni sklicevala na dolžnost, da bi jo moral tožnik o zaslišanju nemudoma obvestiti, torej že dne 10. 9. 2011, oziroma vsaj pred 14. 9. 2011, da bi se lahko pred medijskimi objavami dne 14. 9. 2011 in 15. 9. 2011 pripravila tako, da bi sodelavce seznanila z dejstvom, da je tožnik osumljen kaznivega dejanja. Tožena stranka je v sodni spis kot dokaz sicer priložila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere je mogoče povzeti, da je neobvestitev tožene stranke tudi eden izmed očitkov v odpovedi. Vendar pa priložitev tega dokaza, brez ustrezne trditvene podlage, ne more nadomestiti navedb tožene stranke. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je tožnik storil kršitev s tem, ko naj ne bi tožene stranke nemudoma obvestil o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Tudi sicer je mogoče navedbo o odpovedi oziroma v obdolžitvi razumeti le kot posredno kršitev, saj je pogodba odpovedana iz razloga po točki V. pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan vedno, ne glede na to, ali nastopa kot predstavnik družbe ali ne, varovati ugled družbe. Kot že rečeno, tožena stranka tega ni navajala pred sodiščem prve stopnje, zato gre v tem smislu tudi za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi 286. člena v zvezi s 31. odstavkom 337. člena ZPP, ne sme upoštevati.

Sodišče prve stopnje je torej zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotavljalo oziroma presojalo le na podlagi tega, da tožeči stranki ni mogoče očitati krivde, torej naklepa ali hude malomarnosti za kršitev točke V. pogodbe o zaposlitvi. Tožnik po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni kriv za medijske objave, tudi če so po svoji vsebini odmevne. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v letu 2003, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni vedel, da je zoper njega izdana tiralica. Zato tožniku tudi za čas ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča so v tem delu ostale trditve tožene stranke, da naj bi tožnik že ob sklenitvi pogodbe vedel, da je osumljen trojnega umora v Republiki Srbiji, nedokazane, dokazno breme pa je bilo na toženi stranki (prvi odstavek 82. člena ZDR). Ker torej tožena stranka ni dokazala dejstva, da je tožnik že ob sklenitvi pogodbe vedel za sum storitve kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje, glede na vse zgoraj navedeno, na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita. Posledično je ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo, saj višina plače za delovno mesto serviser dvigal II, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni bila sporna, utemeljeno pa je tožniku prisodilo tudi del predsodnih stroškov.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in 155. člena ZPP.