Jedro

V predmetni zadevi je bistveno, da tožnica v upravnem postopku, na zaslišanju dne 9. 2. 2015 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt ni navajala, da bi bila Slovenijo primorana zapustiti s starši zaradi posledic izbrisa in da se potem zaradi administrativnih ovir ali vojne ni mogla vrniti v Slovenijo. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica po odhodu iz Slovenije dne 28. 6. 1991 ni bivala v Sloveniji več kot zgolj eno leto. V upravnem postopku torej ni navajala okoliščin odhoda iz Slovenije iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Sevnica na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010 - uradno prečiščeno besedilo) v upravni zadevi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, na prošnjo A.A. (prej A.B.), roj. ... 12. 1983, državljanke Srbije, odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje A.A., roj. ... 12. 1983. državljanke Srbije, s stalnim prebivališčem na naslovu C., Srbija, zavrne.

2. Upravni organ je iz arhiva ugotovil, da je A.A. dne 6. 11. 1985 prenehalo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to je na naslovu Č. Od tega dne dalje v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega nobenega prebivališča, kot stalno prebivališče pa je razviden naslov D., Bosna in Hercegovina. Zaradi navedenega prenehanja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji tako ne bi bil izpolnjen eden od treh pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po zgoraj navedenih določilih 1. odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1, to je prijava stalnega prebivališča tujca na dan 23. 12. 1990. 3. Kljub temu oziroma zaradi morebiti nepravilnega evidentiranja prenehanja strankinega stalnega prebivališča z dne 6. 11. 1985 je upravni organ nadaljeval postopek v smislu preverjanja izpolnjevanja vseh treh pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ter ugotavljanja morebitnega obstoja razlogov za zavrnitev prošnje.

4. Opravljen je bil vpogled v uradno evidenco Registra tujcev, kjer je razvidno, da v Republiki Sloveniji za A.A. ni bilo izdano nobeno dovoljenje za prebivanje tujca. Nadalje je iz evidence registra tujcev razvidno, da je bila v letu 1999 podana za tujko vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je bil postopek s strani Ministrstva za notranje zadeve ustavljen. Iz pridobljenega pojasnila ministrstva izhaja, da postopka ni bilo mogoče končati brez sodelovanja stranke in se je njen molk štel za umik prošnje, saj kljub opozorilu Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v postavljenem roku ni opravila dejanj, potrebnih za nadaljevanje ali dokončanje postopka. Upravni organ je pri vpogledu v arhiv upravnih postopkov tudi ugotovil, da je bila v letu 1992 za A.A. vložena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, in sicer na podlagi redne naturalizacije, ki pa je bila s strani Ministrstva za notranje zadeve zavrnjena. Iz odločbe št. 0011/17-XVII-198.788 z dne 27. 7. 1995 je razvidno, da je Upravna enota Sevnica skušala stranko opozoriti na dopolnitev vloge, vendar se je pošta vedno vrnila z oznako, da je naslovnik odpotoval. 5. Nadalje je upravni organ v postopku pridobil podatek Osnovne šole E., da je bila A.A. vpisana na navedeni šoli v šolskem letu 1990/91 in je pouk tudi obiskovala. Prav tako je bila v šolo vpisana tudi v naslednjem šolskem letu 1991/92 (v drugi razred), vendar pa šole v tem šolskem letu ni več obiskovala oziroma je bila 12. 10. 1991 izpisana. Navedeno odsotnost izkazuje Dnevnik prisotnosti ali odsotnosti.

6. Upravna enota Sevnica je glede na navedena določila dne 27. 12. 2013 z dopisom št. 214-484/2013/42 stranko v postopku pozvala k dopolnitvi njene prošnje. Tako bi morala predvsem natančno izkazati in predložiti listine, ki dokazujejo natančen datum in razlog odhoda iz Republike Slovenije z njenimi starši v času njene mladoletnosti; natančna obdobja od 23. 12. 1990 do 18. 7. 2013, ko je v Republiki Sloveniji dejansko živela in razloge za življenje v RS z njenimi starši v času njene mladoletnosti oziroma po njeni polnoletnosti; natančna obdobja od 23. 12. 1990 do 18. 7. 2013, ko v Republiki Sloveniji ni živela in razloge, zakaj v RS ni živela z njenimi starši v času njene mladoletnosti oziroma sama po njeni polnoletnosti; natančen čas oziroma obdobja ter način morebitnih poskusov vračanja in nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji z njenimi starši v času njene mladoletnosti oziroma sama po njeni polnoletnosti.

7. V postavljenem roku za dopolnitev prošnje, to je do 6. 2. 2014, je A.A. upravnemu organu od vseh zahtevanih dokazil posredovala potrdilo o nekaznovanju iz Srbije, poročni list in fotokopijo celotnega potnega lista izdanega 11. 7. 2005 v F., Srbija, v katerem je poleg nekaj žigov mejnih prehodov tudi štampiljka Veleposlaništva Republike Slovenije v Beogradu o sprejemu vloge za vizum z dne 21. 12. 2005. 8. V skladu z navedenimi določili ZUP-UPB2 je tukajšnji upravni organ 10. 2. 2014 zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu za zaslišanje A.A. kot stranko v upravnem postopku. Uvodoma je tujka na zaslišanju povedala, da ima vso dokumentacijo, s katero družina razpolaga, njen oče, saj je bila v času prebivanja v Sloveniji mladoletna. Nekaj je bilo že poslano na upravno enoto v Sevnico, določena dokazila pa bodo še poslana. Pojasnila je, da so šli iz Slovenije 28. 6. 1991, to je k babici v Bosno za dva meseca, potem pa v Srbijo, kjer je nadaljevala šolo; tam je potem živela vseskozi oziroma živi še sedaj. Od G.G. mož jih je odpeljal na postajo. Po tem datumu v Sloveniji niso živeli. Niso se mogli vrniti zaradi dogodkov, imeli so status beguncev in niso mogli dobiti dokumentov. Odjava prebivališča v Sloveniji po mnenju A.A. ne obstaja. V zvezi s poskušanjem ponovne vrnitve v Slovenijo je povedala, da so poskušali v letu 2005, ko so zaprosili za vizo, vendar so bili zavrnjeni samo ustno. Ves čas je živela s starši, to je H.H. in I.I. Je poročena, ima moža in dve hčerki, zaposlena pa ni. Ob koncu zaslišanja je A.A. povedala še, da bi si želela živeti tam, kjer so živeli, ko bi se vrnili, ter da želi, da se jim vrne njihova pravica do stalnega bivanja.

9. V zvezi z opisanim zaslišanjem upravni organ ugotavlja, da je bil upoštevan predlog stranke za zaslišanje priče G.G. in J.J.; njuni izjavi sta povzeti v nadaljevanju tega dopisa pri opisu ostalih izjav prič.

10. V zvezi z izjavo stranke na zapisnik upravni organ ugotavlja, da se ujema z navedbami njenega očeta I.I. in tudi matere H.H., to je v zvezi z odhodom iz Slovenije, prebivanjem v Bosni in Hercegovini ter nato v Srbiji. Po zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu je A.A. tukajšnjemu upravnemu organu posredovala fotokopijo njenega potnega lista, izdanega v Šabcu dne 27. 1. 2015 na ime A.A., rojstni list njene hčerke K.K., potrdilo Komisariata za begunce v Beogradu z dne 25. 5. 1992 o priznanju statusa begunca za njo oziroma celo njeno družino (I.I., H.H. in L.L.), ter potrdilo istega komisariata z dne 20. 2. 2004 o ukinitvi njenega statusa begunca, prav tako za njeno mamo H.H. z dne 25. 8. 2008 in njenega očeta I.I. z dne 13. 2. 2013. 11. Na podlagi predloženega navedenega potnega lista je bila v računalniški evidenci Register tujcev tukajšnjega upravnega organa vnesena sprememba strankinega priimka v priimek A. ter sprememba njenega prebivališča v Srbiji na naslov M. 12. V zvezi z ureditvijo njenega statusa begunca v Srbiji upravni organ meni, da je bila ureditev le-tega logična, saj so se z družino v Srbijo priselili in so ji starši status nekako morali urediti, ker so v tej državi z njimi živeli.

13. Iz upravne zadeve izhaja, da je Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991, kar je nedvoumno povedala sama na zaslišanju v Beogradu oziroma so pojasnili njeni starši, s katerimi je živela, saj je bila mladoletna. Po odhodu iz Slovenije je kratek čas (dva meseca) živela v Bosni in Hercegovini, potem pa v Srbiji, kjer je živela v času podane prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (19.7.2013) ter živi še sedaj. Njena odsotnost iz Republike Slovenije je torej trajala več kot leto dni oziroma več kot pet let. 14. V zvezi s prenehanjem stalnega prebivališča za A.A. z dne 6. 11. 1985, ki izhaja iz registra stalnega prebivalstva in centralnega registra prebivalstva, Upravna enota Sevnica meni, da je pravilna oziroma jo je potrebno upoštevati; čeprav iz ročnih evidenc upravnega organa ni razvidna. V postopkih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za očeta I.I., mamo H.H. in brata L.L. je prav tako ugotovljena odjava njihovega stalnega prebivališča na isti dan. Glede na njeno takratno mladoletnost, življenje s starši ter skupni odhod iz Slovenije upravni organ meni, da je logična enaka ureditev prebivališča, kot je bila za njeno celotno družino.

15. Glede na ugotovljeno odpoved stanovanjskega razmerja njeni materi v E., prekinitev njenega delovnega razmerja v N. d.d. in pridobljen telegram iz Bosne in Hercegovine iz leta 1985 upravni organ meni, da obstaja tudi možnost odselitve družine iz Slovenije v tem letu in zato tudi odjave stalnega prebivališča; v nadaljevanju, to je po vstopu L.L. in A.A. v Osnovno šolo E., pa ponovno prebivanje v E. do junija 1991, ko je celotna družina nesporno zapustila Republiko Slovenijo.

16. Upravni organ meni, da obstaja možnost, da odjava v računalniški evidenci na dan 6. 11. 1985 (ki jo je takrat še vodilo Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi predloženih tako imenovanih SEL obrazcev s strani upravnih enot) v ročni evidenci, to je na osebnem kartonu, pomotoma ni bila vpisana.

17. Zaradi prenehanja stalnega prebivališča na dan 6. 11. 1985 se tako ugotavlja neizpolnjevanje pogoja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, ki je določen v prvem odstavku 1. člena ZUSDDD-UPB1. 18. V zvezi z datumom odhoda A.A. oziroma njene družine iz Republike Slovenije je bilo od N. d.d., ki je bila lastnik stanovanja št. 13 v E., v katerem je družina prebivala, pridobljen sklep z dne 23. 3. 1981 o sprejemu H.H., mame A.A., na delo konfekcionarke (za nastop dela 1. 4. 1981), odločba o oddaji stanovanja H.H. z dne 12. 11. 1981, sklep o prenehanju njenega dela v TOZD-u Šivalnica E. z dne 30. 7.1985 (za prenehanje delovnega razmerja dne 10. 7.1985), fotokopija njene odjave iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja pri zavezancu za prispevek N. d.d. z dne 9. 8. 1985, fotokopija dohodnega telegrama (pošta E.) z dne 23. 7. 1985, ki ga je H.H. poslala iz Loznice (Bosna in Hercegovina) O.O. v N. d.d.; v njem navaja, »da ne more več delati zaradi otrok, ker jih nima kdo čuvati«.

19. Upravni organ je od zdravstvenega doma Sevnica pridobil podatke o cepljenjih A.A. proti raznim boleznim, in sicer: 18. 4., 30. 5. in 23. 7. 1985. Iz zdravstvene knjižice, katere fotokopijo je posredovala upravnemu organu 20. 9. 2013, so razvidni še drugi datumi cepljenj ( 8. 2. in 6. 6. 1991. ter en nejasen datum s podpisom). Teh treh datumov zdravstveni dom zaradi nerazpolaganja z zdravstvenim kartonom ni mogel niti potrditi niti ovreči. Tekom postopka je upravni organ opravil zaslišanje sedmih oseb s prebivališčem na naslovu E., katerih izpovedbe povzema v nadaljevanju.

20. J.J. je povedala, da živi na tem naslovu od 1986, ko je bil blok zgrajen in da so A.A. in njena družina živeli v istem vhodu v podstrešnem stanovanju. Blok ima dva vhoda, na začetku se ni vedelo za hišne številke, kasneje pa sta bila ta vhoda označena s hišno številko 86 in drugi s 86 A. Po njenem vedenju je družina A.A. živela v E. do začetka osamosvojitvene vojne v Sloveniji.

21. P.P. se ne spominja, da bi živeli na naslovu št. 86 A. Prav tako se ne spominja vseh ljudi, ki so živeli na št. 86. Dopušča možnost, da so A. živeli na naslovu št. 86, veliko je bilo selitev, veliko je v službi oziroma se niti ne zanima za to, kdo se priseli ali odseli iz kakšnega stanovanja.

22. G.G. je na zaslišanju pojasnila, da v E. št. 86 živi od izgradnje novega bloka, spominja se A.A. in njene družine ter vseh njihovih imen, saj so bili neposredni sosedje v istem nadstropju, živeli so v garsonjeri. Po njenem spominu je družina A. živela v tem stanovanju do takrat, ko se je začela osamosvojitvena vojna v Sloveniji, njen mož je celo takrat peljal H.H. z obema otrokoma na vlak v Sevnico, I.I. pa takrat ni bilo zraven. R.R. je povedala, da pozna družino A. in da je bivala na naslovu št. 86, spominja se gospe H.H., ki je pred blokom zunaj štrikala in pazila na oba otroka, ki sta bila takrat še majhna. Družina se je s tega naslova odselila v času, ko se je pri nas v Sloveniji začela osamosvojitvena vojna, misli, da spomladi 1991. Po odselitvi se družina ni več vrnila v E. 23. S.S. je na zaslišanju povedal, da na tem naslovu živi že od same izgradnje. A.A. oziroma njene družine se ne spominja, dopušča pa možnost, da so bili A. družina, ki je živela v podstrešnem stanovanju v njihovem vhodu, torej št. 86. 24. Š.Š., kjer živi od izgradnje novih blokov, je povedala, da se družine A. spominja. Živeli so v podstrešnem stanovanju (garsonjeri) njihovega vhoda. Na tem naslovu so živeli do takrat, ko se je v Sloveniji začela osamosvojitvena vojna. Po odselitvi je I.I., oče A.A., še nekajkrat prišel nazaj in odnašal iz stanovanja pakete, verjetno stvari, ki jih niso odpeljali ob odselitvi. Po odselitvi je bilo stanovanje, ki je bilo last N. d.d., nekaj časa prazno, misli, da dve leti, potem pa so stanovanje spraznili.

25. T.T. je povedal, da je bil na začetku agresije na Slovenijo oziroma vojne v Sloveniji, to je v letu 1991, naprošen s strani tožničine mame, da bi jo odpeljal z otroki na vlak, saj je odšla iz E. Misli, da je odšla v Bosno, kasneje pa v Srbijo.

26. V zvezi z odhodom A.A. oziroma njene družine iz Republike Slovenije upravni organ ugotavlja, da je v postopku nesporno ugotovljeno, da so zapustili državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo, ki je trajala od 27. 6. do 7. 7. 1991, oziroma po izjavi A.A. je bilo to 28. 6. 1991. 27. Iz izjave tujke na zaslišanju je razbrati, da so z družino odšli iz Slovenije 28. 6. 1991. Razlog njihovega odhoda je bil začetek vojne za osamosvojitev Slovenije oziroma po izjavi L.L., brata A.A., pa tudi napad soseda na njunega očeta I.I. Brat A.A. je povedal tudi, da se po odhodu njegova družina ni vrnila v Slovenijo niti tega ni poskušala. V letu 2005 je A.A. zaprosila za vizum, kar pa naj bi bilo samo ustno zavrnjeno. V Srbiji je imela družina status beguncev, drugih dokumentov pa niso imeli. Razlog, da se niso mogli vrniti je bil po izjavi staršev A.A., da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, saj niso imeli tukaj najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil. 28. Upravni organ v zvezi z razlogom odhoda A.A. in njene družine iz Slovenije meni, da so starši z obema otrokoma državo zapustili sami. Zato ugotavlja, da ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD-UPB1. Niso zapustili Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil narejen 26. 2. 1992. Sami priznavajo odhod za 28. 6. 1991, torej pred izbrisom, prav tako je njihov odhod v času vojne za osamosvojitev Slovenije potrdilo pet zaslišanih prič v upravnem postopku. Niso bile razlog, da se niso mogli vrniti v Republiko Slovenijo, vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali njihovi zdravstveni razlogi. Vojna v Bosni in Hercegovini, kamor so po lastni izjavi in navedbah prič odšli z družino iz Slovenije, se je začela leta 1992, to je po koncu vojne v Sloveniji (7. 7. 1991). Iz dokumentov v zadevi je razvidno, da se niti niso imeli namena vrniti v Slovenijo, saj sta bila otroka izpisana iz Osnovne šole E. in sta šolanje nadaljevala v Srbiji, kot navajajo v svoji izjavi na zaslišanju.

29. Neutemeljen je razlog, da se v Slovenijo niso mogli vrniti, ker niso imeli garanta, saj niti niso vložili vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki so jo vložili šele v letu 1999. Niti niso vložili vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za izredno naturalizacijo po zakonu, ker se je rok iztekel 26. 12. 1991. 30. Glede na to, da tukajšnji upravni organ pri A.A. oziroma njeni družini ne ugotavlja oziroma ni izkazana upravičena odsotnost iz Republike Slovenije iz razlogov navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD-UPB1, se v nadaljevanju ne preverja izpolnjevanja pogojev dejanskega življenja v tej državi skladno s četrtim odstavkom istega člena zakona; to je, ali njena ravnanja oziroma ravnanja strankinih staršev kažejo na to, da so se v času odsotnosti poskušali vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

31. Glede na to je bilo dne 4. 5. 2015 stranki v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku posredovano pisno obvestilo v zvezi z vsemi ugotovitvami. Stranka je bila seznanjena, da namerava Upravna enota Sevnica njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji z odločbo zavrniti. Istočasno je bila pozvana, da se v roku 8 dni od prejema obvestila pisno izjasni oziroma izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, oziroma navede morebitna nova dejstva, ki bi bila lahko pomembna za izdajo odločbe.

32. Upravni organ je po prejemu izjave A.A. z dne 18. 5. 2015 kot odziv na seznanitev z ugotovitvami upravnega organa ponovno proučil vso predloženo in pridobljeno dokumentacijo v okviru upravnega postopka. Ugotavlja, da se z izjavo stranka opredeljuje zgolj v zvezi z odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije, ne pa tudi v zvezi ostalimi ugotovitvami upravnega organa, ki so ji bile podrobno obrazložene. Upravni organ meni, da stranka ni navedla novih dejstev, ki bi bila lahko pomembna za izdajo odločbe. Na podlagi vseh dejstev in okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku organ meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku prvega člena ZUSDDD-UPB1, za kar je A.A. podala prošnjo 19. 7. 2013. Izkazano je zgolj njeno državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, to je državljanstvo Srbije. Zaradi prenehanja njenega stalnega prebivališča iz Republike Slovenije na dan 6. 11. 1985 je neizpolnjen pogoj prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Prav tako je neizpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 po določilih 1.č člena ZUSDDD-UPB1, saj v postopku ni izkazana njena upravičena odsotnost iz določenih razlogov po tretjem odstavku tega člena.

33. V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnica sprašuje, kako je mogoče, da ji je dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo veljati. Pravi, da je bil oče z ostalimi člani družine, ko so dne 28. 6. 1991 zapustili Slovenijo. Slovenijo pa so zapustili zaradi vojne, ker so otroke zmerjali z izrazom „četniki“. Pravi, da so bili izbrisani leta 1992, za to pa so izvedeli leta 1999. Stalnega prebivališča pa ni odjavila.

34. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Organ prve stopnje je tako v postopku ugotovil na podlagi izpiska iz rojstne matične knjige z dne 31. 3. 1992, da je bila pritožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka SR Srbije, na podlagi predloženih dokazov, pritožničine izjave, izjav prič, to je pritožničine mame ter pritožničinega očeta, pa ugotovil, da je pritožnica Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991, ko je bila mladoletna. Skupaj z mamo, očetom in bratom je odšla v Bosno in Hercegovino in nato v Republiko Srbijo, kjer živi še danes. Republiko Slovenijo je zapustila, zaradi pričetka šolanja. Pritožnico in njenega brata so starši izpisali iz Osnovne šole E. in vpisali v šolo v Republiki Srbiji zaradi domnevnih groženj družini, zaradi česar so se počutili ogrožene. Ker je bila pritožnica do 29. 12. 2001 mladoletna, so za pravno relevantna šteta samo dejanja, ki so jih starši do takrat naredili za in v njenem imenu. Za nadaljnje obdobje odsotnosti, pa je dokazovanje na njeni strani. Po zapustitvi Republike Slovenije 28. 6. 1991, razen prihoda leta 2013, ko je pritožnica oddala prstne odtise, skupaj s prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, se tudi sama v Republiko Slovenijo ni skušala vrniti in v Republiki Sloveniji nadaljevati z dejanskim življenjem. V Republiki Srbiji, kjer je zaključila šolanje živi še danes. Tudi po zaključku šolanja in svoji polnoletnosti se pritožnica ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, temveč si je v Republiki Srbiji ustvarila svojo družino. Na podlagi navedenega je organ prve stopnje ugotovil, da pritožničini zakoniti zastopniki do njene polnoletnosti, to je do 29. 12. 2001, prav tako pa tudi sama pritožnica po tem, ko je že bila polnoletna, to je od 29. 12 .2001 dalje, niso aktivno ravnali v formalnem pomenu, kar pomeni, da so njeni starši sicer leta 1999 v njenem imenu vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi takrat veljavnega ZUSDDD, vendar pa se je navedeni postopek s sklepom ustavil zaradi nesodelovanja, tako da si pritožnica (njeni zakoniti zastopniki do polnoletnosti oziroma ona po polnoletnosti) v aktivnem smislu ni poskušala urejati statusa tujca vse do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD z dne 19. 7. 2013, kar je razvidno iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno in stalno prebivanje, vodene na podlagi prvega odstavka 110. člena Zakona o tujcih (Ur. 1. RS, št. 50/11 in 57/11-popr.) ter iz uradne evidence o izdanih dovoljenjih za stalno prebivanje, odločbah in sklepih, vodene na podlagi 7. člena ZUSDDD. Ker pa se za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določbe prvega odstavka 1. člena ZUSDDD za drugo kategorijo tujcev, kamor spada tudi pritožnica, zahteva kumulativno izpolnjevanje vseh treh pogojev, to je pogoja državljanstva druge republike nekdanje SFRJ na dan 25.6.1991, nadalje pogoja prebivanja v Republiki Sloveniji na dan 25. 6. 1991 in pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, je po mnenju ministrstva odločitev organa prve stopnje, da pritožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne, ker pritožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, pravilna.

35. Ministrstvo poudarja, da se dopustne odsotnosti, ki so navedene v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD ne uporabljajo za drugo kategorijo tujcev po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, zaradi česar jih organu prve stopnje v postopku ne bi bilo potrebno ugotavljati. Iz dokumentacije spisa zadeve je namreč razvidno, da je organu prve stopnje iz previdnosti v postopku ugotavljal tudi razlog pritožničine zapustitve Republike Slovenije, da bi ugotovil ali gre pri pritožnici, skladno z določbo 1.č člena ZUSDDD za eno od dopustnih odsotnosti, saj je pritožnica vseskozi v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po ZUSDDD zatrjevala, da nikoli ni odjavila svojega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ter da gre v njenem primeru za pomoto pri podatkih iz uradne evidence registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo glede na pritožničine navedbe v pritožbi odgovarja, da glede na dokumentacijo spisa zadeve tudi če bi organ prve stopnje v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po ZUSDDD upošteval njene navedbe, da je na dan 23. 12. 1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in bi ugotavljal razlog odhoda pritožnice iz Republike Slovenije in dopustne odsotnosti na podlagi 1.č člena ZUSDDD pritožnica ne bi izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

36. V zvezi s pritožničinim dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje je organ prve stopnje v postopku, na podlagi pritožničinih izjav danih na zapisnik pri Diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v Beogradu dne 9. 2. 2015, na podlagi izjav njenih staršev I.I. in H.H., saj je bila pritožnica v času odhoda iz Republike Slovenije mladoletna, zaradi česar se pri ugotavljanju pogoja dejanskega prebivanja za čas njene mladoletnosti upošteva ravnanja njenih staršev, izjav predlaganih in naključno izbranih prič v postopku, ugotovil, da je pritožnica Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991, torej pred izbrisom (večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ je bila iz registra stalnega prebivalstva izbrisana dne 26. 2. 1992), zaradi pričetka šolanja v Republiki Srbiji ter zaradi domnevnih groženj družini zaradi česar so se počutili ogrožene in so tako odšli najprej v Bosno in Hercegovino in kasneje v Srbijo v Šabac, kjer so se prijavili kot begunci iz Republike Slovenije, pritožnica in njen mladoletni brat pa sta v Srbiji tudi nadaljevala šolanje. Pritožnico sta starša pred odhodom iz Republike Slovenije izpisala iz Osnovne šole E. in jo vpisala v šolo v Srbiji, kar nakazuje na željo po trajni odselitvi iz Republike Slovenije oziroma dokazuje, da pritožničina starša nista imela namena vrnitve v Republiko Slovenijo, kjer bi otroka septembra 1991 nadaljevala šolanje. Pritožnica v postopku tudi navaja, da se v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti, saj ni imela veljavnih dokumentov, ker ji jih Republika Srbija kot begunki ni izdala. Vendar pa se pritožnica tudi po polnoletnosti, torej po 29. 12. 2001 ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo temveč si je v Republiki Srbiji ustvarila svojo družino, kjer živi še danes. Organ prve stopnje kot tudi ministrstvo menita, da navedeni razlogi ne predstavljajo enega od upravičenih razlogov, ki jih kot opravičene določa tretji odstavek 1. č člena ZUSDDD. Zaradi navedenega ministrstvo pojasnjuje, da tudi v kolikor bi pritožnica imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, ne bi izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, ki se s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 1. člena ZUSDDD določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kdaj je navedeni pogoj izpolnjen oziroma katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinejo dejanskega življenja, ZUSDDD določa v 1.č členu. Po mnenju ministrstva pritožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica razloga oziroma razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tudi ne bi bila upravičena, v kolikor bi pritožnica imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, saj so njeni starši in ona z njimi kot mladoletna oseba Republiko Slovenijo zapustili prostovoljno 8 mesecev pred izbrisom, ki se je za večino državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izvršil dne 26. 2. 1992, navedeno je izjavila tudi sama, prav tako njeni starši na zapisnik pri Diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v Beogradu dne 9.2.2015 oziroma 5.2.2015, iz česar izhaja, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pritožnica je Republiko Slovenijo zapustila že pred izbrisom junija 1991. 37. Ministrstvo glede na navedeno ugotavlja, da pritožnica od leta 1991 ne živi v Republiki Sloveniji, njene temeljne življenjske aktivnosti so v tem obdobju potekale v Republiki Srbiji, kjer živi. Iz Republike Slovenije je odšla leta 1991 z namenom trajne odselitve.

38. V tožbi tožnica med drugim pravi, da upravni organ ni upošteval vseh dejstev. predlaga, da sodišče tožbo njenega brata mame, očeta in njeno tožbo obravnava združeno. V E. je hodila v šlo v šolskem letu 1990/1991. Njenega brata so žalili z izrazom „četnik“, doma so jim trkali po polnoči po vratih, tako da so se morali potuhniti; iz tega razloga dostikrat zvečer niso prižigali luči. Nekega dne je bil oče pred očmi otrok tudi pretepen. V Ž. so tudi poizvedovali za družino A. S strani lokalnega prebivalstva jim je bilo rečeno, da morajo iz Slovenije v roku 24 ur. Dne 28 junija 1991 jih je gospod T.T. peljal na železniško postajo. prišli so v Bosno in prepričani so bili, da se bodo vrnili v E., vendar čez hrvaško zaradi vojne niso mogli. Dobili so izkaznice za begunce in na tej podlagi se je vpisala v šolo, vendar le začasno, dokler se ne bi razmere v Sloveniji spremenile. Ne razume, zakaj so bili izbrisani iz evidence v Sloveniji, če pa jih ni nihče odjavil. Na podlagi stalnega prebivališča je mama 11. 6. 1991 odprla podjetje in se je ukvarjala s pletilstvom. Oče I.I. je delal v družbi Z. Na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje je na zavodu za zaposlovanje dobil odločbo z nadomestilom kot brezposeln za obdobje od 11. 1. 1992 do 11. 1. 1994. Oče je imel od 1974 do 1. 6. 1992 neprekinjeno dovoljenje za stalno prebivanje. Predlaga odpravo odločbe in da se ji izda dovoljenje za stalno prebivanje. Kot dokaz prilaga priloge, ki so navedene na zadnji strani tožbe. V dopolnitvi tožbe je tožnica predlagala začasno mirovanje postopka zaradi finančne stiske in da bi si morda kasneje lahko pridobila odvetniško pomoč pri zastopanju.

39. V odgovoru na tožbo se tožena stranka očitno ne strinja s predlogom za mirovanje postopka, kajti predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru tožena stranka na kratko pojasnjuje, da je organ prve stopnje, upoštevajoč dejstvo, da je tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imela prijavljeno stalno prebivališče in bi skladno s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD v postopku morala izkazati, da od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, torej enega od treh kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po ZUSDDD, določenih v prvem odstavku 1. člena ZUSDDD.

40. Tožba ni utemeljena.

41. V predmetni zadevi je bistveno, da tožnica v upravnem postopku, na zaslišanju dne 9. 2. 2015 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt ni navajala, da bi Slovenijo bila primorana zapustiti s starši zaradi posledic izbrisa, ki se je na splošno zgodil dne 26. 2. 1992 in da se potem zaradi administrativnih ovir ali vojne ni mogla vrniti v Slovenijo in tudi ni sporno med strankama, da tožnica po odhodu iz Slovenije dne 28. 6. 1991 ni bivala v Sloveniji več kot zgolj eno leto (7. odstavek 1. člena ZUSDDD). Nesporno je tožnica s starši zapustila Slovenijo že 28. 6. 1991, ker takrat očitno niso več želeli živeti v Sloveniji. V upravnem postopku torej ni navajala okoliščin odhoda iz Slovenije iz 1. alineje (posledica izbrisa), 2. (napotitev na delo, študij, zdravljenje), 3. (dejanska nezmožnost pridobitve dovoljenja za bivanje), 4. (vojne razmere), 5. (prisilna odstranitev), 6 alineje (zavrnitev vstopa v Slovenijo) 3. odstavka 1. člena ZUSDDD. Njen namen odhoda iz Slovenije in spremembe bivanja, ki nima podlage v 1. členu ZUSDDD, se odraža tudi v tem, da so starši za tožnico šele leta 1999, torej 8 let po njihovem odhodu iz Slovenije, podali vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, na podlagi česar je mogoče šteti, da je šele takrat spremenila voljo glede stalnega bivanja v Sloveniji. Vendar pa zakonodajalec takšne okoliščine ni priznal kot podlago za izdajo odločbe, ki jo tožnica uveljavlja. To pomeni, da je izpodbijana odločba utemeljena na podlagi pravilne uporabe 3. odstavka 1. člena ZUSDDD.

42. Zgornje okoliščine so z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta v luči sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia pomembne, kajti Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je v sodbi v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, sicer načeloma določil obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa.(1) Vendar pa iz te sodbe ne izhaja, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil izbrisan, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Iz odstavka 292. obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić tako na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji.

43. V tožbi tožnica navaja določena nova dejstva glede pritiskov ali izsiljevanj, ki naj bi jih njena družina doživela ob osamosvojitveni vojni, in da naj bi tožnica zaradi teh pritiskov zapustila Slovenijo. Na zaslišanju je namreč samo navedla, da je Slovenijo zapustila zaradi „dogodkov“. Navedla je še: „Imeli smo status beguncev in nismo mogli dobiti dokumentov.“ Že v upravnem postopku so bila ta dejstva navedena zelo oziroma preveč pavšalno. V zvezi z izsiljevanji ali maltretiranji pa gre za nova in pavšalno navedena dejstva tudi v upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost to navajati v postopku pred izdajo akta, glede na to, da je upravni spor namenjen presoji zakonitosti upravne odločbe (157. člen ustave 1. člena ZUS-1). Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (1. odstavek 52. člena ZUS-1). Tožnica je bila obširno informirana o stanju stvari na zaslišanju; dobila je več konkretnih vprašanj in s tem možnost, da bi učinkovito branila svoje interese, vendar pa ni navedla okoliščin, ki bi bile relevantne z vidika 8. odstavka 1. člena ZUSDDD.

44. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ni potrebno v celoti ponavljati razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

45. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012, 9. točka izreka sodbe.