Jedro

Čeprav se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, je pri presoji, ali gre za že razsojeno stvar, treba upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz nepremičnine na naslovu Š. 24, V. ter izprazniti enosobno stanovanje v izmeri 41,90 m2 ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožniku v roku 15-ih dni pod izvršbo. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 482,23 EUR s pripadajočimi obrestmi ter že zapadle zneske uporabnine za navedeno stanovanje v zneskih 86,01 EUR za leto 2002, 76,27 EUR za leto 2003 ter do pravnomočnosti sodbe nastale obveznosti v znesku 113,83 EUR uporabnine, vse v roku 15-ih dni, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo izpraznitev garaže in dela podstrešja stavbe Š. 24, V. kot tudi prostor za živali v izmeri 54 m2, vrt v izmeri 40 m2, pasjo hišo v izmeri 5 m2, atrij v izmeri 13 m2 in dvorišče, vse stoječe na parc. št. 2342/1 k.o. D.. Za uporabo navedenih nepremičnin je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi mesečno uporabnino v znesku 240,66 EUR s pripadajočimi obrestmi ter bodoče še nezapadle obroke uporabnine po 26,74 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v znesku 4.234,66 EUR kot tudi v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke v višini 6.177,75 EUR. Ob tem je odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče nepravilno ocenilo dejansko stanje, pri čemer pa se praktično ni opredelilo do ugovora o aktivni legitimaciji tožnika. Ob ugotovitvi, da je bilo o veljavnosti kupne pogodbe v zvezi s spornim stanovanjem že pravnomočno odločeno, je sodišče spregledalo, da zadeva zaradi vložene revizije toženke nikakor ni zaključena. Glede na vsebino tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva izselitev toženke in plačilo visokih denarnih zneskov, pa je to vprašanje za odločanje v tej zadevi temeljnega pomena. Vprašanje lastništva stanovanja je v tej zadevi predhodno vprašanje, ki pa glede na vloženo revizijo ni dokončno rešeno. Toženka zatrjuje, da se je pri odprodaji spornih nepremičnin grobo kršilo veljavno zakonodajo in njene ustavne pravice in bo reviziji zagotovo ugodeno. V primeru izvršitve napadene sodbe lahko pride do nedopustnih pravnih posledic, vse te argumente pa je sodišče spregledalo. Sodišče celo zaključi, da tožena stranka ni z nobenim lastnikom sklenila najemne pogodbe, čeprav so to pogodbene stranke zapisale v pogodbi o nakupu spornih nepremičnin. Tako stranke ne zanikajo, da je toženka najemnica, nedopustno pa to zanika samo sodišče. Glede na spor o lastništvu pa bi bilo sicer nenavadno, da bi tožena stranka pristala na sklenitev najemne pogodbe s tožnikom. Iz navedenega je očitno, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe materialnih predpisov in je v celoti sledilo navedbam tožnika, ki zmotno zatrjuje lastništvo nad spornimi nepremičninami in iz neobstoječega temelja tudi uveljavlja denarne terjatve. Nadalje pa toženka očita sodišču prve stopnje, da je tako pomanjkljivo argumentiralo svojo odločitev, da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni navedlo, katera dejstva oziroma dokaze je štelo za odločilne, med njimi obstajajo tudi nasprotja, do s strani toženke predloženih dokazov pa se sodišče sploh ni opredelilo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik temelji svoje zahtevke na izpraznitev stanovanja in drugih delov nepremičnine kot tudi denarne terjatve iz naslova neupravičene uporabe na trditvi, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23.4.2002 postal lastnik teh nepremičnin, vpisanih v vl. št. 4583 k.o. D.. Bistvo obrazloženih pritožbenih trditev pa je usmerjeno v izpodbijanje tožnikove trditve o lastništvu obravnavanih nepremičnin in s tem v osporavanje aktivne legitimacije tožnika v tej pravdi. Toženka je namreč v drugem pravdnem postopku uveljavljala neveljavnost oziroma razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 23.4.2002, vendar je po ugotovitvi sodišča prve stopnje njen zahtevek pravnomočno zavrnjen in sicer v pravdni zadevi, opr. št. P 2148/2002 pred istim sodiščem. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je v pravnem in dejanskem pogledu pravilna, navedeno dejstvo pa izhaja tudi iz priložene sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 464/2006 z dne 27.9.2006. Ključna pritožbena trditev, da o neveljavnosti navedene pogodbe še ni pravnomočno oziroma dokončno odločeno je v tem, da je toženka zoper citirano sodbo višjega sodišča vložila revizijo, vendar pa je takšno njeno pravno naziranje zgrešeno. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna (1. odstavek 319. člena ZPP), nenazadnje pa je tudi revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 367. člena ZPP). Pravnomočen postane res le izrek sodbe in se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, a je pri presoji, če gre za že razsojeno stvar, potrebno upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago. Dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnja sodba, je namreč s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoti (glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 596/2005 in VII Ips 95/2005). Zato pritožbenih navedb o kršitvi veljavne zakonodaje in ustavnih pravic tožene stranke v zvezi s postopkom za odprodajo spornih nepremičnin tožniku v tem postopku ni možno niti dopustno upoštevati. Pravnomočnost namreč zajema vsa dejstva, ki predstavljajo določen dejanski kompleks oziroma historični dogodek, zato se s tovrstnimi ugovori toženka ne more uspešno upirati zahtevkom tožnika. Tako se ključne pritožbene navedbe, s katerimi toženka osporava lastništvo tožnika na spornih nepremičninah in s tem njegovo aktivno legitimacijo, izkažejo za neutemeljene in je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti. Enako velja glede trditve, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da toženka z nobenim lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, saj naj bi bilo to dejstvo v že omenjeni kupoprodajni pogodbi izrecno navedeno. V tem delu pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema obširne in jasne zaključke sodišča prve stopnje (glej stran 5. sodbe), s katerimi je tovrsten ugovor toženke zavrnilo in pri tem sprejelo pravilen materialnopravni zaključek. Pritožbeno sodišče ob tem le ponovno poudarja, da mora biti najemna pogodba za stanovanje sklenjena v pisni obliki, sicer je nična (člen 39. SZ oziroma člen 84. SZ-1), česar pa toženka niti ne zatrjuje, še manj pa dokazuje.

V preostalem delu pritožbe pa toženka povsem pavšalno izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti v smislu določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar naj bi onemogočalo njen preizkus. Pri tem ne navede, do katerih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma v čem se kažejo nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu. Zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo, ampak nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za odločitev v tem primeru pravilno in popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in v sodbi jasno navedlo vse tiste razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo obširno in popolno, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. V sodbi navedeni razlogi tako glede zahtevka na izpraznitev stanovanja in drugih delov nepremičnine kot glede denarne terjatve iz naslova uporabnine in tudi pobotnega ugovora toženke (oboje pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija) so jasni in logični ter vsekakor omogočajo preizkus izpodbijane sodbe in potrjujejo njeno pravilnost. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker niso podane ne v pritožbi očitane ne tiste procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (člen 353. ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, glede stroškov tožnika v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedbe v tem odgovoru niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).