Jedro

Zakonodajalec je kot pogoj za dopustnost začetka postopka razlastitve predpisal, da sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev, če je pred tem lastniku nepremičnine ponudil, da jo odkupi, pa mu to v 30 dneh po vročitvi ponudbe ni uspelo. Ker besednega pomena določbe ni mogoče širiti preko meja jezikovne razlage, je po mnenju sodišča določbo mogoče razlagati le v pomenu, da sta v ponudbi za odkup nujni sestavini le nepremičnina in kupnina.

Ker se javni interes za razlastitev po določbah ZUreP-1 ugotavlja po določbah 92. člena tako, da se ugotovi, ali je za razlastitev podana abstraktna javna korist (93. člen tega zakona) ter ali je podana konkretna javna korist (ali je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino - drugi odstavek 92. člena ZUreP-1), obstoj tako abstraktne kot konkretne javne koristi pa je organ v postopku ugotovil, tožnik brez podlage ugovarja, da pogoji za začetek razlastitvenega postopka niso (bili) izpolnjeni, ker gre zgolj za zasebni interes trgovskega podjetja, ki naj bi domnevno tudi podalo predlog za spremembo prostorskega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se začne postopek razlastitve delov nepremičnin s parcelnimi številkami 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o...., pri katerih je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica za tožnika, zaradi izkazane javne koristi na podlagi Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok o OPN Novo mesto) (v 1. točki izreka), da se Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju MO Novo mesto) dovoli izvedba postopka parcelacije zemljišč s parcelnimi številkami 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o. ..., ki se pri parceli št. 358/1 izvede v izmeri 789 m2, pri parceli št. 358/2 v izmeri 279 m2 in pri parceli št. 358/3 v izmeri 6 m2, kot je razvidno iz razlastitvenega elaborata in priloženega načrta parcelacije zemljišč (v 2. točki izreka), da se Mestni občini Novo mesto dovoli izvedba geoloških vrtin za potrebe geotehniških raziskav terena, ki so potrebne za določitev izvedbe temeljev mostne konstrukcije (v 3. točki izreka), da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, se tožniku kot razlastitvenemu zavezancu ne dovoljuje pravnega prometa z nepremičninami ali njihovega bistvenega spreminjanja (v 4. točki izreka), da se v zemljiški knjigi po pravnomočnosti odločbe pri navedenih nepremičninah zaznamuje začetek postopka razlastitve v javno korist (v 5. točki izreka), da se zahtevi tožnika za povrnitev odvetniških stroškov delno ugodi in se mu priznajo ter odmerijo v skupni višini 111,99 EUR, v presežku pa se zahtevek za povrnitev stroškov zavrne (v 6. točki izreka), da mora stroške plačati razlastitvena upravičenka MO ... (v 7. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da upravni organ ugotavlja, da je javna korist izkazana, saj se del zemljišč s parcelnimi številkami 358/1, 358/2 in 358/3, ki je predviden za razlastitev, nahaja v območju Odloka o OPN Novo mesto, v ureditveni enoti prostora EUP NM/13-b - območje centralnih dejavnosti ob Topliški cesti. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o OPN Novo mesto (v nadaljevanju SD OPN1) je bilo v 5. členu določeno, da se v poglavju 3.7 PIP OPN za prostorske ureditve, ki so določeni v vsebini, obliki in natančnosti, predpisani za OPPN, za 135. členom doda nov 135.a člen. V 135.a členu je za EUP NM/13-b med drugim opredeljeno tudi ureditveno območje UE7 kot širše območje peš in kolesarske poti ter mostne konstrukcije na levem bregu reke Krke. V b točki tretjega odstavka 135.a člena SD OPN1 so v seznamu parcel, po katerih bo potekala predvidena gradnja pešpoti in kolesarske steze ter mostne konstrukcije, navedene tudi parcele št. 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o. Bršljin, ki so v celoti v lasti tožnika kot razlastitvenega zavezanca. V d točki četrtega odstavka so opisno in grafično prikazana merila in pogoji za parcelacijo zemljišč, in sicer načrt parcelacije iz grafične priloge, list št. 7 Načrt gradbenih parcel in ostalih površin v območju urejanja prikazuje potek katastrskih meja zemljišč po parcelaciji ter obseg gradbenih parcel za gradnjo javne infrastrukture, gradbenih parcel za gradnjo objektov s spremljajočimi ureditvami ter ostale površine v območju urejanja, znotraj katerih poteka obstoječa parcelna struktura. Upravni organ dalje ugotavlja, da je razlastitvena upravičenka MO Novo mesto v predlogu za razlastitev izkazala vročitev ponudbe tožniku za odkup predmetnih nepremičnin, in sicer je bila tožniku ponudba vročena 23. 11. 2015, glede na njegove ugovore pa mu je bila vročena 16. 2. 2016 nova ponudba za odkup večje površine zemljišč, po katerih delu bo potekal predvideni gradbeni poseg. Tožnik se tudi z zadnjo ponudbo ni strinjal in pogodbe ni podpisal, zato je razlastitvena upravičenka v zakonsko določenem roku iz 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), to je po preteku 30 dni od vročitve zadnje ponudbe, dne 11. 4. 2016 vložila predlog za razlastitev. Predlagana razlastitev dela predmetnih nepremičnin je po ugotovitvah organa v skladu z 92. členom ZUreP-1 nujno potrebna za dosego javne koristi, kot to razlastitvena upravičenka navaja v predlogu, saj bo lahko le s pridobitvijo teh nepremičnin izvedena potrebna pešpot, kolesarska steza in mostna konstrukcija preko reke Krke. Navedena večnamenska pot bo predstavljala objekt javne gospodarske infrastrukture, ki se po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC - SI) 2012, ki je bila sprejeta z Uredbo Vlade Republike Slovenije, objavljena v Uradnem listu št. 109/2011, uvršča med objekte prometne infrastrukture. Iz navedenih razlogov šteje organ javno korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino tožnika. Razlastitvena upravičenka pa tudi ne razpolaga z drugo nepremičnino, s katero bi bilo mogoče doseči isti namen. Glede na to je upravni organ zaključil, da so pogoji 92. člena ZUreP-1 za razlastitev nepremičnin izpolnjeni ter je izdal odločbo po določbi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1. Na podlagi prvega odstavka 101. člena ZUreP-1 pa je upravni organ na predlog razlastitvene upravičenke z odločbo dovolil izvedbo postopka parcelacije zemljišč, predvidenih za razlastitev. Odločitev o omejitvi lastninske pravice v 4. točki izreka ter o zaznambi uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi v 5. točki izreka temelji na določbah 100. člena ZUreP-1. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 9. 2016 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu je MO ... poslala ponudbo za odkup delov njegovih nepremičnin v skupni predvideni izmeri 1081 m2. Na ponudbo je odgovoril 9. 12. 2015, da meni, da bi morala MO ... odkupiti bistveno večji obseg njegovih zemljišč, predvsem pa da bi se bilo potrebno dogovoriti za ureditev dostopa do tožnikovih preostalih nepremičnin. MO ... je tožnika nato povabila na sestanek, na katerem mu je vročila novo ponudbo za odkup zemljišč, v kateri je bila sicer višja cena za tisti del nepremičnin, po katerih bi potekala večnamenska pot in kolesarska steza, in sicer je znašala za 1074 m2 10.740 EUR, odkupilo pa bi se še dodatno zemljišče v izmeri 7737 m2 po ponudbeni ceni zgolj 1,834 EUR za m2. Toda tudi nova ponudba ni vsebovala nobene določbe o ureditvi dostopa oziroma poti do preostalih tožnikovih nepremičnin, zato je tožnik ni mogel sprejeti. Pričakoval je, da se bodo pogajanja nadaljevala, vendar je MO ... vložila zahtevo za razlastitev. V postopku je nato prvostopenjski organ izdal odločbo o začetku postopka razlastitve, s katero pa se tožnik ne strinja. Tožbo vlaga, ker meni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da je bil napačno uporabljen materialni predpis ter da so bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik se sklicuje na 97. člen ZUreP-1 ter navaja, da zakon sicer ne določa, kakšna mora biti ponudba, vendar pa po oceni tožnika ponudba, ki mu je bila s strani razlastitvene upravičenke predložena, ni vsebovala vseh potrebnih sestavin, zaradi česar bi po njegovem mnenju upravni organ moral zahtevo za razlastitev zavrniti. Dalje se sklicuje na 22. člen Obligacijskega zakonika ter ponavlja, da predloženi ponudbi nista vsebovali vseh bistvenih sestavin pogodbe, zaradi česar ju tožnik ni sprejel. V okoliščinah, kot je obravnavana, bi namreč po mnenju tožnika ponudba oziroma pogodba morala vsebovati tudi dogovor o ureditvi dostopa oziroma poti do preostalih tožnikovih nepremičnin. Predvidena večnamenska pešpot in kolesarska steza bi namreč potekali ravno po sedaj obstoječi gozdni poti, ki jo uporablja tožnik za dostop do vseh svojih nepremičnin na tem območju, in sicer parcel št. 358/1, 358/3, 354/4 in 360/2; delno gre za gozdna, delno oziroma večinoma pa za kmetijska zemljišča. V primeru razlastitve, kot je predlagana, bi bilo namreč kršeno načelo sorazmernosti, saj bi tožnik izgubil edini dostop do svojih nepremičnin, zaradi česar jih ne bi mogel več uporabljati. Na teh parcelah ima gozd, v katerem ne bi mogel več sekati drv za potrebe lastnega ogrevanja, ter njivo in travnik, ki ju ne bi mogel več obdelovati, prišlo bi torej do izpada pridelkov in dohodkov. Tožnik še opozarja, da njegova preostala zemljišča predstavljajo dokaj veliko površino, za odkup katere ni zainteresiran nihče, zato bi bilo potrebno skleniti še dogovor o ureditvi poti za dostop do preostalih nepremičnin; ta dogovor bi moral biti sestavni del prodajne pogodbe. Glavni razlog, da tožnik ni podpisal pogodbe o odkupu zemljišč, torej ni bila ponujena cena, ampak nepripravljenost razlastitvene upravičenke, da se v pogodbo vnese tudi dogovor o ureditvi poti za zavezanca ter o odkupu dejansko potrebne površine zemljišč za večnamensko pot. Ponudba, kakršna je bila s strani razlastitvene upravičenke predložena, ne predstavlja popolne ponudbe v smislu vsebovanosti vseh obveznih sestavin iz 98. člena ZUreP-1; drugačno stališče upravnih organov je materialnopravno napačno. Tožnik še dodaja, da je MO ... svoji prvi ponudbi priložila tudi strokovno mnenje - oceno vrednosti tožnikovih nepremičnin, ki jo je izdelal cenilec A.A. Tožnik meni, da je cenilec uporabil popolnoma neprimerne primerjave. Cenitev A.A. sploh ni bila uporabna, v posledici tega pa nista bili ustrezni niti ponudbi MO ... Zahteva za razlastitev je bila torej preuranjena oziroma nepopolna, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz členov 97 in 98 ZUreP-1. Tožnik meni, v nasprotju z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da javna korist za razlastitev njegovih nepremičnin ni podana. Javni interes ne obstaja, temveč gre zgolj za zasebni interes trgovskega podjetja, ki želi zgraditi trgovski center. Take trditve je tožnik podal že v prvostopenjskem postopku, pa se organ do njih ni opredelil, zaradi česar izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti. Teh kršitev tudi ni mogel sanirati drugostopenjski organ ob nepravilnem razlogovanju, da časopisni članki ne predstavljajo dokaza. Poleg tega pa teh tožnikovih trditev MO ... ni nikoli zanikala, kar pomeni, da gre za trditev, ki ni sporna. Tožnik tako vztraja, da je upravni organ nepravilno ugotovil obstoj javne koristi v abstraktnem in konkretnem pogledu, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako odločba nima ustreznih razlogov o sorazmernosti, ki jo določa drugi odstavek 92. člena ZUreP-1. Glede na to je ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev pravil postopka). Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču poslala dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom razlastitveni upravičenki MO ... Ta v odgovoru prereka navedbe tožnika ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o uvedbi postopka razlastitve delov nepremičnin s parc. št. 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o. ..., ki so v lasti tožnika, ter dovolitev razlastitveni upravičenki izvedbe postopka parcelacije navedenih zemljišč v skladu z načrtom parcelacije v razlastitvenem elaboratu. Tožnik meni, da bi organ moral zahtevo za razlastitev zavrniti že iz razloga, ker mu ni bila vročena ponudba za odkup zemljišč, ki bi vsebovala vse potrebne sestavine in ker je bila cena v ponudbi oblikovana na podlagi neustrezne cenitve vrednosti cenilca A.A. Meni pa tudi, da je ugotovitev organa, da je za razlastitev navedenih nepremičnin izkazana javna korist, nepravilna.

8. Po 97. členu ZUreP-1 sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev nepremičnine, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup te nepremičnine ni uspel pridobiti s sklenitvijo pogodbe. Iz navedene določbe izhaja, da je zakonodajalec kot pogoj za dopustnost začetka postopka razlastitve predpisal, da sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev, če je pred tem lastniku nepremičnine ponudil, da jo odkupi, pa mu to v 30 dneh po vročitvi ponudbe ni uspelo. Ker besednega pomena določbe ni mogoče širiti preko meja jezikovne razlage, je po mnenju sodišča določbo mogoče razlagati le v pomenu, da sta v ponudbi za odkup nujni sestavini le nepremičnina in kupnina. Tudi logična in namenska razlaga temu pritrjujeta, upoštevaje določbe ZUreP-1 o razlastitvi; nobena določba ne govori o dostopu do preostalih nepremičnin, v zvezi z ostalimi nepremičninami je urejena le možnost razlastitvenega zavezanca, da zahteva njihov prevzem s strani razlastitvenega upravičenca, če ugotovi, da so zanj izgubile gospodarski pomen; vendar je odločanje o taki zahtevi šele predmet druge faze odločanja o razlastitvi (99. člen ZUreP-1), torej ne odločanja o uvedbi razlastitvenega postopka. Razlaga v pomenu, kot to zagovarja tožnik, torej da bi morala ponudba vsebovati (vsaj še) dogovor o ureditvi dostopa do njegovih preostalih nepremičnin in o odkupu dodatne površine zemljišč, bi pomenila, da se razlastitvenemu upravičencu v nasprotju z zakonom otežuje dostop do razlastitvenega postopka, glede na to, da določba 97. člena ZUreP-1 predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o zahtevi za razlastitev.

9. Sodišče tudi ne pritrjuje tožnikovim očitkom o neustreznosti ponudb, ker naj bi bila ponujena cena oblikovana glede na strokovno mnenje - oceno vrednosti, ki jo je izdelal cenilec A.A. Ne le da tožnik ni ponudil strokovnih argumentov za svoje trditve o neustrezni cenitvi in tudi ni izkazal strokovnih kvalifikacij za podajo tako ocene, bistveno je, da v ponudbi za odkup nepremičnin, ki so predmet razlastitve, cena iz cenitve cenilca A.A. sploh ni bila uporabljena. V zadnji ponudbi (z dne 5. 2. 2016, ki je bila tožniku vročena 16. 2. 2016) ponujena cena za nepremičnine, ki so predmet razlastitve (parc. št. 358/1, 358/2 in 358/3), ni bila oblikovana na podlagi cenitve cenilca A.A. (to je v višini 1,834 EUR/m2), pač pa v višini 10,00 EUR/m2. Odkup po ceni 1,834 EUR/m2, ki jo je ugotovil kot tržno v cenitvi cenilec A.A., pa je bil ponujen tožniku za preostala zemljišča, za katera zatrjuje, da zanj nimajo več gospodarskega pomena, vendar pa za ta zemljišča obveznost vročitve ponudbe v smislu 97. člena ZUreP-1 ne velja.

10. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da organ pred izdajo odločbe ni pravilno ugotovil obstoja javne koristi.

11. Po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 je razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Na navedeno zakonsko določbo se sklicuje tudi izpodbijana odločba, organ pa v njej ugotavlja, da je za razlastitev dela tožnikovih nepremičnin s parc. št. 358/1, 358/2 in 358/3 izkazana tako abstraktna javna korist (da gre za razlastitev za zakonsko določen namen) kot tudi konkretna javna korist (da je razlastitev nujno potrebna za dosego razlastitvenega pomena in da med javno koristjo konkretnega razlastitvenega namena in težo posega v lastnino obstaja sorazmernost).

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je javna korist izkazana, ker so zemljišča s parc. št. 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o. ..., katerih del je v zahtevi razlastitvene upravičenke predviden za razlastitev, določena v Odloku o OPN Novo mesto (z uveljavitvijo SD OPN1) v ureditveni enoti prostora EUP NM/13-b - območje centralnih dejavnost ob Topliški cesti, UE7 - širše območje peš in kolesarske poti in ter mostne konstrukcije na levem bregu reke Krke. Sodišče ugotavlja, da iz SD OPN1, ki ga je razlastitvena upravičenka priložila zahtevi za razlastitev (in se nahaja v spisni dokumentaciji upravnega spisa) tako res izhaja, in sicer iz njegovega 5. člena, s katerim je dopolnjen Odlok o OPN Novo mesto s 135.a členom (PIP za območje centralnih dejavnosti ob Topliški cesti - EUP NM/13-b), v katerem so nadalje, kot tudi izhaja iz izpodbijane odločbe, v (4) odstavku po d) določena merila in pogoji za pacelacijo ter je navedeno, da je načrt parcelacije razviden iz grafične priloge, list št. 7 Načrt gradbenih parcel in ostalih površin v območju urejanja; navedena grafična priloga, list št. 7 pa se sicer, kot sestavni del razlastitvenega elaborata, nahaja v spisni dokumentaciji upravnega spisa. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je večnamenska pot (peš pot in kolesarska pot, ki bo skupaj z mostom preko reke Krke povezovala naselja na levi in desni strani Krke) objekt javne gospodarske infrastrukture, saj je po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) 2012, ki je bila sprejeta z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena, tovrstna pot uvrščena med objekte prometne infrastrukture.

13. Po 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture šteje med razlastitvene namene, iz katerih je razlastitev, ob izpolnitvi vseh pogojev iz 92. člena tega zakona, dopustna. Po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Po 109. členu ZPNačrt pa se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Z ugotovitvami, ki jih je sodišče povzelo in preizkusilo v 12. točki obrazložitve te sodbe, pa je po presoji sodišča prvostopenjski organ v celoti zadostil povzetim predpisanim zakonskim zahtevam ugotavljanja (abstraktne) javne koristi za razlastitev delov tožnikovih nepremičnin s parc. št. 358/1, 358/2 in 358/3, vse k.o...

14. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ dalje zaključil tudi, da je poleg tega, da gre za enega od zakonsko določenih razlastitvenih namenov, razlastitev za dosego tega namena tudi nujno potrebna. Organ je sledil navedbam razlastitvene upravičenke, da brez razlastitve ni mogoča načrtovana izvedba pešpoti, kolesarske poti in mostne konstrukcije, saj razlastitvena upravičenka na navedenem območju s svojimi nepremičninami ne razpolaga, z odkupom nepremičnin ni uspela, drugačna omejitev lastninske pravice pa v tem primeru ne pride v poštev in prav tako ne razlastitev manjše površine. Pri izvedbi navedene večnamenske poti pa tudi gre za navezavo na obstoječe poti in celovito urejanje območja UE7, kar je sicer razlastitvena upravičenka v razlastitvenem elaboratu pod točko 4. s podatki iz SD OPN1 podrobno utemeljila. Po presoji sodišča tako upravni organ ni imel razloga, da bi utemeljitvam razlastitvene upravičenke ne sledil. 15. Upravni organ je dalje ugotavljal tudi, ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Ob utemeljitvah razlastitvene upravičenke v razlastitvenem elaboratu, da gre pri načrtovani ureditvi za zagotavljanje javne prometne infrastrukture, ki bo prispevalo k razvoju MO ... in varstvu okolja, da se z izgradnjo večnamenske poti sledi načelom trajne mobilnosti, da je navedena večnamenska pot predvidena tudi kot del projekta "S kolesom ob Savi in Krki", ki je skupni projekt štirinajstih občin posavske in dolenjske regije ter Direkcije RS za infrastrukturo, je tudi po presoji sodišča mogel zaključiti, da to, ob izpolnjenih tudi drugih predpisanih pogojih za razlastitev, opravičuje predvideni poseg v zasebno lastnino.

16. Kolikor tožnik ugovarja, da zaključka o obstoju sorazmerja med dosego javne koristi in posegom v zasebno lastnino, upravni organ ni ustrezno obrazložil, v tožbi pa v zvezi s tem predvsem izpostavlja problem dostopa do preostalih svojih nepremičnin, saj naj bi z razlastitvijo izgubil edini dostop do svojih nepremičnin, zaradi česar naj bi bil z razlastitvijo nesorazmerno prizadet, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta obravnava in reševanje v postopku problema dostopa tožnika do preostalih nepremičnin obširno povzeta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, kako je tožnik sodeloval že v postopku sprejemanja prostorskega akta (SD OPN1) in da so bile njegove pripombe upoštevane; da določila načrtovanih ureditev določajo, da se dostop do njegovih nepremičnin uredi z lokalne krajevne ceste (LK 299231) naprej delno po načrtovani večnamenski poti in z nje na parcelo št. 358/3, na katero mejijo tudi še ostale njegove nepremičnine, tako da je s tem omogočen neposreden dostop do vseh tožnikovih nepremičnin (in kar je bilo v postopku tožniku prikazano tudi grafično). Poleg tega ima tožnik v postopku za izdajo odločbe o razlastitvi možnost zahtevati prevzem preostalih nepremičnin, za katere bi z razlastitvijo izgubil gospodarski interes (99. člen ZUreP-1). Da so o tem že potekali razgovori med njim in razlastitveno upravičenko, glede odkupa 7.759 m2, pa izhaja iz spisne dokumentacije in tudi ni sporno. Zato po presoji sodišča navedenih okoliščin ni mogoče upoštevati kot takih, glede na katere bi bilo mogoče zaključevati, da bi bil tožnik s predvidenim posegom v zasebno lastnino nesorazmerno prizadet. 17. Ker se javni interes za razlastitev po določbah ZUreP-1 ugotavlja po določbah 92. člena tako, da se ugotovi, ali je za razlastitev podana abstraktna javna korist (93. člen tega zakona) ter ali je podana konkretna javna korist (ali je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino - drugi odstavek 92. člena ZUreP-1), obstoj tako abstraktne kot konkretne javne koristi pa je organ v postopku ugotovil, tožnik brez podlage ugovarja, da pogoji za začetek razlastitvenega postopka niso (bili) izpolnjeni, ker gre zgolj za zasebni interes trgovskega podjetja, ki naj bi domnevno tudi podalo predlog za spremembo prostorskega akta. Neutemeljen je tudi očitek, da se upravni organ do takega ugovora tožnika v izpodbijani odločbi ni opredelil; tudi če se ni opredelil izrecno, se je namreč opredelil do njega implicitno, s tem ko je pogoje za začetek razlastitvenega postopka ugotavljal po določbah ZUreP-1, tožnikove navedbe pa v pozitivno pravni ureditvi razlastitve nimajo podlage.

18. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.