18. 1. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil dr. Boris Šuštar, Ilirska Bistrica, ki ga zastopata Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. n. o., Grosuplje, in Ivan Stošič, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. januarja 2008

sklenil:

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 97/2005 in I Ips 124/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 544/2004 z dne 2. 11. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 9. 12. 2003 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika je prvostopenjsko sodišče spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po drugem in tretjem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je enotno kazen dveh let in štirih mesecev zapora, stransko denarno kazen v višini 7.000.000 SIT in varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica v obliki vodstvenih dolžnosti pri organih, organizacijah in ustanovah, ki so uporabniki sredstev državnega proračuna in kjer bi bil pooblaščen odločati o uporabi teh sredstev, za dobo dveh let. Zoper sodbo Okrajnega sodišča so se pritožili pritožnik in njegovi zagovorniki. Višje sodišče je pritožbam ugodilo tako, da je pritožnika oprostilo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ; za kaznivo dejanje po drugem odstavku 267. člena KZ je Višje sodišče potrdilo obsodilno sodbo Okrajnega sodišča in pritožniku določilo kazen dveh let zapora in stransko denarno kazen v višini 5.000.000 SIT. Zoper obe sodbi so pritožnik in njegovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik je po Odvetniški družbi Čeferin vložil ustavno pritožbo, v kateri uveljavlja kršitev načela zakonitosti, ki ga zagotavlja 28. člen Ustave. Navaja, da je bil spoznan za krivega, ker naj bi kot uradna oseba na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti sprejel obljubo darila za dejanje, ki bi ga tudi sicer smel opraviti. Pri razlagi pojma uradna oseba se izpodbijane sodbe opirajo na opredelitev tega pojma v 2. točki drugega odstavka 126. člena KZ. Nasprotno pritožnik meni, da pri očitanem kaznivem dejanju ni deloval v svojstvu uradne osebe, saj je sporno odločbo o dodelitvi sredstev izdal kolegijski organ in ne pritožnik sam. Pri tem opozarja na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), ki je bil temelj za odločanje pri sporni dodelitvi sredstev in ki opredeljuje pojem uradne osebe. Ker pritožnik meni, da v konkretni zadevi ni deloval kot uradna oseba, temveč le kot predsednik komisije, opozarja, da pri kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 267. člena KZ.

3.V isti ustavni pritožbi pritožnik še navaja, da ni bil podan znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 267. člena KZ, ki govori o sprejemu obljube darila. Pritožniku sta sodbi Okrajnega in Višjega sodišča očitali sprejem obljube darila, ki pa v dokaznem postopku ni bil izkazan.

4.Pritožnik je v zakonitem 60-dnevnem roku zoper izpodbijane odločbe vložil ustavno pritožbo še prek odvetnika Ivana Stošiča. V njej ponavlja očitek o napačni razlagi pojma uradna oseba v izpodbijanih sodbah. Poleg tega še navaja, da izpodbijani sodbi Okrajnega in Višjega sodišča v glavnem temeljita na dokazih, zbranih s pomočjo tajnega policijskega sodelavca, ki je bil angažiran na temelju tedaj veljavnega 49. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol). Določbe 49. člena ZPol je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 42), zato so bili zbrani dokazi v nasprotju z Ustavo in jih sodišče v kazenskem postopku ne bi smelo uporabiti. Pritožnik navaja, da so izpodbijane sodbe s tem kršile načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter določbe 153. člena Ustave, ki se nanašajo na usklajenost pravnih aktov.

B.

5.Prvi pritožnikov očitek je v tem, da so izpodbijane sodbe napačno razlagale pojem uradne osebe iz drugega odstavka 267. člena KZ. Pri razlagi tega pojma se ne bi smele opreti na 2. točko drugega odstavka 126. člena KZ, temveč na določbe ZUP, ter posledično presoditi, da pritožnik pri očitanem kaznivem dejanju ni ravnal kot uradna oseba, in ga zato oprostiti.

6.Ustavno sodišče ni inštančno sodišče rednim sodiščem in ne presoja pravilnosti uporabe materialnega prava samega po sebi. Ta je lahko predmet presoje Ustavnega sodišča le tedaj, kadar krši katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.V zvezi s pritožnikovim očitkom, da je takšna razlaga pojma uradna oseba pomenila kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, Ustavno sodišče opozarja na dosedanjo ustavnosodno presojo (glej npr. sklep št. Up-356/04 in U-I-455/06 z dne 7. 12. 2006 – OdlUS XV, 107), po kateri je vsebina načela zakonitosti iz 28. člena Ustave naslednja:

– prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);

– prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);

– prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);

– prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).

8.Pritožnik ne zatrjuje, da bi bil obsojen na podlagi podzakonskega predpisa ali običajnega prava, z uporabo analogije ali pozneje sprejetega zakona ali pa takšnega predpisa, ki bi uporabljal prazne, nedoločljive ali nejasne pojme. Zato v njegovi zadevi ne gre za kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. To pa še ne pomeni, da morebitna napačna uporaba materialnega prava, ki ne sodi v polje varstva 28. člena Ustave, ne more pomeniti kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če je ta uporaba samovoljna oziroma arbitrarna ali če je brez razumne pravne obrazložitve, po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9.Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, so vse tri obrazložile, zakaj so štele, da je pritožnik pri kaznivem dejanju, za katero je bil obsojen, ravnal v svojstvu uradne osebe (str. 10 – 11 sodbe Vrhovnega sodišča, str. 9 – 10 sodbe Višjega sodišča ter str. 61 – 63 in predvsem 85 – 86 sodbe Okrajnega sodišča). Pri tem so se vse tri sodbe oprle predvsem na določbo 2. točke drugega odstavka 126. člena KZ, ki opredeljuje pojem uradne osebe za potrebe kazenskega prava, svoj sklep o tem, da je pritožnik ravnal kot uradna oseba, pa so utemeljile z ustaljenimi pravnimi argumenti. Zato pri tem sklepu očitno niso kršile pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

10.Glede na navedeno v točkah 7 – 9 obrazložitve tega sklepa je mogoče ugotoviti, da stališče izpodbijanih sodb, da je pritožnik ravnal kot uradna oseba, ni kršilo njegovih pravic iz 22. in 28. člena Ustave, prav tako pa pritožnikov očitek v tej smeri ni odprl nobenega novega pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen te zadeve. Zato, upoštevaje določbo drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), navedeni pritožnikov očitek ne utemeljuje sprejema ustavne pritožbe.

11.Pritožnik vidi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave tudi v tem, da naj v dokaznem postopku ne bi bil izkazan sprejem obljube darila kot eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 267. člena KZ. S tem pritožnik po vsebini uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, čemur postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.

12.V drugi ustavni pritožbi je pritožnik izpodbijal tudi uporabo dokazov, zbranih z ukrepi, odrejenimi na temelju 49. člena ZPol. Ker je Ustavno sodišče ta predpis pozneje razveljavilo, naj bi bila tudi uporaba teh dokazov v neskladju z Ustavo.

13.Kot izhaja iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-272/98, je to z odložnim rokom enega leta razveljavilo prvi, drugi in tretji odstavek do tedaj veljavnega 49. člena ZPol iz naslednjih razlogov:

– pojma "tajno policijsko delovanje" in "tajno policijsko sodelovanje" v izpodbijanem predpisu nista bila dovolj določno opredeljena, zato je ta v neskladju z zahtevo po določnosti, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen Ustave);

– ker ukrepi iz izpodbijanega predpisa niso bili dovolj določno opredeljeni, Ustavno sodišče ni moglo presojati, ali je stopnja suma, ki je pogoj za odreditev teh ukrepov (tedaj razlogi za sum), prenizka;

– izpodbijani predpis je bil tudi v neskladju z načelom sorazmernosti, saj so se ukrepi mogli odrejati za vsa kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, brez razvrstitve oziroma omejitve glede na zagroženo kazen, način storitve in zavarovane pravne dobrine;

– v neskladju z načelom sorazmernosti je bil izpodbijani predpis tudi zato, ker je omogočal odreditev ukrepov za tri mesece z možnostjo večkratnega podaljšanja vsakič za tri mesece, pri čemer bi bilo mogoče cilj, ki se zasleduje s temi ukrepi, doseči tudi z blažjim posegom.

Pri presoji se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je z vidika Ustave za odreditev spornih ukrepov potrebna sodna odločba.

14.Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo 49. člen ZPol, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa, v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Razveljavljeni predpis je namreč omogočal odreditev in izvajanje konkretnih ukrepov, ki so si bili lahko vsebinsko bistveno različni, npr. glede načina njihovega izvajanja, trajanja, vrste kaznivega dejanja, zaradi katerega so se izvajali, stopnje verjetnosti, da je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje, obstoja milejših alternativ ipd.

15.S podobnim položajem, kot ga izpostavlja pritožnik z zatrjevanjem neustavnosti ukrepov, odrejenih na podlagi 49. člena ZPol, se je Ustavno sodišče srečalo po razveljavitvi ali ugotovitvi neustavnosti zakonske ureditve posameznih ukrepov, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine v kazenskem postopku, npr. pripor (odločba št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), posebne operativne metode in sredstva (odločba št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1998, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi (odločba št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41). Po sprejemu navedenih odločb je Ustavno sodišče odločalo o številnih ustavnih pritožbah, ki so izpodbijale ustavnost odreditve ukrepov, ki so temeljili na neustavni zakonski ureditvi. To pa ni pomenilo, da je bilo treba razveljaviti vse priporne sklepe, sklepe o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi ipd. Ustavno sodišče je na temelju zatrjevanj v posamezni ustavni pritožbi presojalo, ali je bil konkreten omejevalni ukrep v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

16.Glede na povedano v 14. in 15. točki obrazložitve pritožnik nosi breme, da zatrjuje in izkaže, da so bili konkretni omejevalni ukrepi, ki so sicer temeljili na pozneje razveljavljenem predpisu, v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, v njej uvodoma splošno zatrjuje, da sta mu bili kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ne da bi v obrazložitvi ustavne pritožbe specifično pojasnil, iz katerih dejstev izhaja kršitev teh pravic. V zvezi s konkretnimi ukrepi zoper pritožnika ta poleg splošnih poudarjanj, da ni mogoče uporabiti dokazov, zbranih na podlagi razveljavljenega predpisa, ponudi le še trditvi, da pri odrejenih ukrepih ni bil izpolnjen pogoj subsidiarnosti, prav tako pa niso bili izpolnjeni utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje. S tem pritožnik zatrjuje neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami, vendar tega z ničimer ne izkaže.

17.Ker pritožnik ni izkazal kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z uporabo ukrepov, odrejenih na temelju 49. člena ZPol, in ker s splošnimi zatrjevanji o neustavnosti konkretnih ukrepov ni odprl nobenega pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen te zadeve, tudi ta očitek ne utemeljuje sprejema ustavne pritožbe.

18.Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, niso podani pogoji za sprejem ustavne pritožbe, kot jih določa drugi odstavek 55.b člena ZUstS, zato senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

19.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Zvonko Fišer Predsednik senata

[1]Ustavnosodna presoja je skladna s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice – s tem v zvezi glej judikaturo tega sodišča, navedeno v zgoraj citiranem sklepu št. Up-356/04 in U-I-455/06.