Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje razvidno, da v izvorni državi ni bil preganjan in je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je menila, da jim v matični državi ne grozi preganjanje in da so za azil zaprosili izključno iz ekonomskih razlogov; ter jim odredila, da Slovenijo zapustijo v 24 urah po pravnomočno končanem azilnem postopku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo stališču tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi samo je menilo, da tožniki, v prošnji za azil niso dokazali okoliščin, ki bi pomenile preganjanje v smislu ZAzil in pravnega standarda, ki se je glede tega uveljavil v upravno-sodni praksi, in tudi ne iz Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, ki jo je tudi tožena stranka uporabila kot interpretativni pripomoček. Prosilec mora namreč izkazati, da je bil preganjan zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, to je razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji. To preganjanje po upravno-sodni praksi zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, ki pa mora biti izkazano nepretrgoma in mora izkazovati sistematično tveganje, pa ga izvorna država ni sposobna preprečiti oziroma sama izvaja to preganjanje. Glede na tožničine izjave, da so Belorusijo, kamor so se zatekli iz Armenije, kjer naj bi bili politično preganjani, zapustili zaradi ekonomske situacije, pa je tožena stranka pravilno utemeljila svojo odločitev tudi s tem, da so tožniki v Slovenijo prišli iz ekonomskih razlogov (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Prvostopno sodišče je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožnica v tožbi sicer izrecno zahtevala. Ni pa navedla oziroma predstavila, v čem naj bi se njeno zaslišanje razlikovalo od njenih dosedanjih izjav v prošnjah za azil. Prav tako ni navedla ničesar dodatnega oziroma nobenih podrobnosti v zvezi z razlogom, zakaj so zapustili Armenijo oziroma Belorusijo. Ker predloga, da se opravi glavna obravnava, ni obrazložila, prav tako pa pri tem ni utemeljila in še manj predložila pravno relevantnih dokazov, je prvostopno sodišče odločilo na seji (2. odstavek 50. člena ZUS) in pri tem sledilo tudi stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/03 in Up 1055/05. Zoper prvostopno sodbo se tožniki pritožujejo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V prošnji za azil so navedli, da so morali zapustiti izvorno državo Armenijo, ker so bili izpostavljeni stalnemu maltretiranju in preganjanju, bili so življenjsko ogroženi, pred tem so namreč tožničinemu možu v letu 2000 Turki odrezali obe roki, ker ni upošteval njihove zahteve in ni hotel zapustiti rojstnega kraja v Armeniji, kjer je večinsko prebivalstvo turško. Zatem so res začasno živeli v Belorusiji, vendar to ni bila njihova izvorna država, zato jim ni mogoče očitati, da jih v Belorusiji ni nihče preganjal. Dejstvo, da so bili v Armeniji preganjani in da se domov niso mogli vrniti, v Belorusiji pa tudi niso mogli stalno ostati, dokazuje njihovo potrebo po azilu. Ker tožnica na glavni obravnavi ni bila zaslišana, je bilo kršeno načelo zaslišanja in je sodba že zaradi tega izpodbojna. Zato predlagajo, da se pritožbi ugodi in se odločba tožene stranke tako spremeni, da se prošnji tožnikov za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi tožena stranka pravilno in popolno ugotovila ter na podlagi tega tudi sprejela utemeljen sklep, da so podani pogoji za odločanje o tej prošnji v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, je pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem primeru nedopusten, saj se ga glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS v upravnem sporu lahko uveljavlja le tedaj, kadar dejansko stanje ugotavlja prvostopno sodišče samo. Tega pa v obravnavanem primeru ni.

Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pravilno prvostopno sodišče pritrdilo sklepu tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko je iz prošnje iz azil, ki jo je vložila tožnica, njena mladoletna otroka pa njeno usodo delita, izhaja, da iz države, iz katere je prišla, torej v Belorusiji, ne grozi preganjanje in da je Belorusijo zapustila iz ekonomskih razlogov. Tožnica je namreč v Slovenijo po lastnih navedbah prišla po petletnem bivanju v Belorusiji, kjer je prebivala skupaj s svojo družino, možem in dvema otrokoma in da so Belorusijo zapustili iz ekonomskih razlogov. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v tožničine navedbe, da je družina pribežala v Belorusijo iz Armenije, ki naj bi bila njena izvorna država. Ne strinja pa se z njenim zatrjevanjem, da ji je v Armeniji grozilo preganjanje. To naj bi po njenih navedbah grozilo le njenemu možu, česar pa z ničemer ni dokazala. Njen mož je po njenih navedbah tudi zapustil Belorusijo, vendar v drugem tovornjaku, in v Slovenijo ni prispel. Glede na to je treba po presoji pritožbenega sodišča razloge, zaradi katerih je tožnica zapustila izvorno državo, presojati po njej. Glede na takšne okoliščine tudi pritožbeno sodišče presoja, da polnoletni tožnici, vlagateljici prošnje za azil, v izvorni državi Armeniji ni grozilo preganjanje, prav tako ji to ni grozilo v Belorusiji, kjer je živela pet let, temveč je v Slovenijo prišla predvsem iz ekonomskih razlogov, pri čemer pa je tudi sama navedla, da je bila njena ciljna država Nemčija, ne pa Slovenija. Glede na to pritožbeno sodišče tudi meni, da so bile določbe materialnega prava v obravnavanem primeru uporabljene pravilno.

Kot neutemeljen pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog bistvenih kršitev pravil postopka, ki naj bi bila storjena s tem, ker je sodišče odločalo brez oprave glavne obravnave. Že prvostopno sodišče je utemeljeno navedlo, da tožnica ni navedla niti dejstev niti okoliščin in tudi ni obrazložila, s katerimi dejstvi oziroma dokazi bi lahko vplivala na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, saj niti ni navedla nobenih drugih dejstev in dokazov, kot lastnega zaslišanja. V takem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča ni storjena bistvena kršitev pravil postopka, če sodišče ne opravi glavne obravnave. Ta bi bila glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS podana le, če bi opustitev oprave glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru glede na neobrazloženo zahtevo tožnice po opravi glavne obravnave, ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito.