Jedro

Kadar je življenjski primer v tožbi sicer opisan popolno, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti ni mogoče odpraviti, zato se tožbe ne vrača v popravo (4. odst. 318. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta prvo in drugotožeči stranki po nasprotni tožbi vsak do 1/2 solastnika nepremičnine s parc. št. 103/4, vpisane v vl. št. 300 k.o. ... in vsak do 1/26 solastnika nepremičnine št. 103/6, vpisane v vl. št. 300 k.o. ..., tretje tožeča stranka pa je lastnik nepremičnine s parc. št. 103/3, vpisane v vl. št. 300 k.o. ... in do 1/13 solastnik nepremičnine s parc. št. 103/6, vpisane v vl. št. 300 k.o. ..., vknjižba lastninske pravice pa se bo opravila po uradni dolžnosti.

Pritožbo zoper sodbo vlaga nasprotno tožeča stranka, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da se sodišče ne bi smelo spuščati v vprašanje dobrovernosti, saj bi ga moralo zaradi odsotnosti odgovora na nasprotno tožbo šteti za neprerekanega. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka prav z vložitvijo tožbe, ki meri na plačilo prometne vrednosti nepremičnine, priznala lastninsko pravico nasprotno tožeči stranki po pravilih o gradnji na tujem zemljišču. Pritožniki so poleg tega v postopku svojo dobrovernost dokazali, prav tako pa tudi niso bili prava vešče stranke in so mislili, da izdano gradbeno dovoljenje glede izpolnjenosti pogoja lastništva nepremičnine zadošča. Tudi če je sodišče štelo, da so bili nasprotni tožniki nedobroverni, pa bi moralo tožbenemu zahtevku vseeno ugoditi in sicer po določbi 25. člena Zakona o lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki pogoja dobrovernosti ne postavlja. Podrejeno pa pritožniki še navajajo, da v kolikor je sodišče štelo, da nesklepčnosti nasprotne tožbe ni mogoče odpraviti z vračanjem v popravo, bi o tem moralo podati tudi ustrezne razloge, česar pa ni storilo. Sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti, saj je štelo, da že trditve (nasprotno) tožeče stranke glede dobrovernosti niso omogočale zaključka, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču (24. in 25. člena ZTLR). Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje sicer pritrjuje, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožbeni zahtevek po (nasprotni) tožbi je namreč stvarnopravne narave in kot tak terja ugotovitev, da je nasprotno tožeča stranka postala lastnik oziroma solastnik nepremičnine na podlagi zakona, pritožnik pa v (nasprotni) tožbi navaja, da je pridobil sporne nepremičnine na pravnoposlovni način od svojega pravnega prednika. Ob taki trditveni podlagi zaključka, ki ga je (nasprotno) tožeča stranka postavila v tožbenem zahtevku, ni mogoče izpeljati, ne glede na to, da bi tak zahtevek lahko postavil njen pravni prednik. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da (nasprotne) tožbe ne vroča v popravo. Izpodbijana sodba je bila izdana v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki v tretjem odstavku 318. člena odpravo sklepčnosti sicer omogoča, vendar pa je potrebno upoštevati, da so oblike nesklepčnosti različne, prav tako tudi vzroki zanje. Tako je mogoče, da je življenjski primer opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost vzrok za nesklepčnost, mogoče pa je tudi, da je življenjski primer sicer opisan popolno, vendar pa iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica. Za prve primere nesklepčne tožbe je tako mogoče uporabiti pravilo tretjega odstavka 318. člena ZPP, medtem ko za slednje primere (to je tudi za obravnavano zadevo), to ni mogoče, zato se tožba na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP v odpravo nesklepčnosti ne vrača (1).

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

(1) ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 127-128.