Jedro

Prvostopenjski organ je s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil, da je postal plačilni nalog izvršljiv ter tudi določil način izvršbe. S sklepom torej glede na določbe 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno v plačilnem nalogu, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov. Sklep o dovolitvi izvršbe tako predstavlja sklep procesne narave, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1 ne more biti predmet v izpodbijanem upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklepi niso tisti sklepi, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), zato jih tudi iz tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Sežana na podlagi določbe 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zoper tožnika začel davčno izvršbo na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru zaradi plačila sodne takse v zadevi U 581/2008. Izvršba je bila dovoljena z rubežem denarnih prejemkov tožnika, ki jih prejema pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer do dveh tretjin prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Pred izdajo sklepa o izvršbi je prvostopenjski organ tožniku poslal opomin ter ga pozval, da poravna dolgovano obveznost. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za davčni organ se šteje tudi Carinska uprava RS, ki je po Zakonu o carinski službi pristojna tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja sodne takse. Za celotno področje Republike Slovenije je za navedene postopke pristojen Carinski urad Sežana. V konkretnem primeru so bile izpolnjene procesne predpostavke za postopek davčne izvršbe, saj iz dokumentov zadeve nedvomno izhaja, da tožnik sodne takse ni poravnal. V skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi plačilni nalog. Plačilni nalog je bil opremljen s klavzulo o izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP. V kolikor tožnik temu nasprotuje, lahko izpodbija potrdilo pri organu, ki ga je izdal, v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni oziroma carinski organ.

Tožnik v tožbi navaja, da se pritožuje zoper sklep o davčni izvršbi, ker se ga krivično bremeni stroškov izvršbe. Navedenih stroškov ni povzročil, zato ni osnove za rubež, predvsem kar zadeva sodno takso, ki se mu nalaga v plačilo. Odločno nasprotuje prisilni izterjavi in predlaga, da sodišče neugoden sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvah njenih odločb. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je sklep o davčni izvršbi. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitostih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno-pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedene določbe 2. člena ZUS-1 torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pričel davčno izvršbo. V skladu s 151. členom ZDavP-2 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj nastopi izvršljivost, znesek obveznosti in pripadajoče obresti, sredstva in predmet izvršbe, stroške izvršbe ter naslov izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika. Po navedeni določbi postopa davčni organ tudi v primeru, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, za kar gre v obravnavanem primeru (člen 156 ZDavP-2). Izvršilni naslovi za davčno izvršbo pa so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. Med njimi je tudi izvršljiv plačilni nalog.

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil, da je postal plačilni nalog izvršljiv ter tudi določil način izvršbe. S sklepom torej glede na določbe 2. člena ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno v plačilnem nalogu, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov. Sklep o dovolitvi izvršbe tako predstavlja sklep procesne narave, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1 ne more biti predmet v izpodbijanem upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklepi niso tisti sklepi, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), zato jih tudi iz tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takšno je tudi zavzeto stališče v sodni praksi, na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013. Ker v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi tožnika, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.