Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je potrebno v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek osebi, ki ji je bil predhodno priznan status subsidiarne zaščite, le tega ponovno nemudoma priznati z delno odločbo, o statusu begunca pa ponovno odločati.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je potrebno v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek osebi, ki ji je bil predhodno priznan status subsidiarne zaščite, le tega ponovno nemudoma priznati z delno odločbo, o statusu begunca pa ponovno odločati?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-856/2017/14 (1312-10) z dne 28. 3. 2018, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali bi bilo potrebno tožniku priznati tudi status begunca. Po presoji Upravnega sodišča je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj ni pojasnjeno, ali ima tožnik strah pred preganjanjem v prihodnosti. Prav tako bi morala tožena stranka informacije o izvorni državi, ki jih je sama zbrala, pred izdajo odločbe poslati tožniku, da se o njih izjasni, zaradi česar je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Meni tudi, da bi tožena stranka morala odločiti o statusu begunca in o statusu subsidiarne zaščite posebej v dveh različnih točkah izreka. Čeprav je seznanjeno s sodno prakso Vrhovnega sodišča, je bila namreč v vmesnem času izdana sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C 662/17 z dne 18. 10. 2018, ki jo je mogoče upoštevati le na tak način, da je treba o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je tako toženi stranki dalo napotek, da mora v ponovnem postopku tožniku najprej z delno odločbo priznati status subsidiarne zaščite in nato ponovno odločiti o statusu begunca.

3. Tožena stranka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje s tem, da gre v obravnavani zadevi za pravni vprašanji, glede katerih odločitev Upravnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, do so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožene stranke za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje v zvezi z napotkom Upravnega sodišča, ki se nanaša na to, ali mora tožena stranka v ponovnem postopku osebi, ki ji je predhodno že priznala status subsidiarne zaščite, najprej z delno odločbo priznati status subsidiarne zaščite in nato ponovno odločiti o statusu begunca. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, zato je pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse. Prav tako je navedeno pravno vprašanje ob številčnosti postopkov za priznanje mednarodne zaščite mogoče pričakovati v velikem številu bodočih primerov upravne in z njo povezane sodne prakse.

6. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. S prvim predlaganim vprašanjem namreč tožena stranka sprašuje, ali je izrek izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite v le eni točki pravilen ali napačen. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 in sodbi I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019 zavzelo stališče, da tudi po izdaji sodbe SEU C-662/17 z dne 18. 10. 2018 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč Vrhovnega sodišča glede oblikovanja izrekov odločb v primerih, kot je obravnavani. Ta pa so, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena Zakona o mednarodni zaščiti), odločitev, da se prizna subsidiarni status, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca). Glede na navedeno torej prvo predlagano vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP.