U-I-63/97

10. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Majde Dreo iz Maribora na seji dne 10. maja 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 106. in 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - p.b.) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica ponovno daje pobudo za oceno ustavnosti 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), o čemer je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-I- 53/93 z dne 9. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 21/95 in OdlUS IV, 22). Navaja, da se z njo ne more strinjati, saj otrokov oče vzdržuje stike z otrokom le največ do enkrat mesečno. Z določbo 114. člena ZZZDR, po kateri v primeru, kadar starši živijo ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njih, pri katerem otrok živi, naj bi bilo takšno ravnanje celo dovoljeno.

Pobudnica meni, da Zakon bremena ni pravično porazdelil oziroma ni v skladu s 14. členom Ustave, če lahko eden od staršev svoje dolžnosti glede vzgoje in izobraževanja otroka zanemari že samo zaradi razveze zakonske zveze. Ureditev naj bi bila v neskladju s 54. členom Ustave, ki določa pravice in dolžnosti staršev ter z 18. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/90 - v nadaljevanju: Konvencija), ki državam podpisnicam nalaga, naj zagotovijo priznanje načela, da sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sproži postopek za spremembo in dopolnitev izpodbijanih členov, in pri tem predlaga tudi besedilo takšnih sprememb in dopolnitev.

2.Državni zbor navaja, da ZZZDR v 4. členu določa vsebino roditeljske pravice in skladno s Konvencijo ter s 54. členom Ustave določa, da roditeljska pravica pripada skupno očetu in materi, torej obema od staršev. ZZZDR roditeljsko pravico podrobneje ureja v 102. in 103. členu, kjer so dolžnosti staršev določene enako za oba roditelja. V primerih, ko otrok živi le z enim od njiju, je izvrševanje roditeljske pravice lahko različno (113. in 114. člen), kar temelji na koristih otroka, vendar pa ostajajo dolžnosti staršev enake. ZZZDR nikakor ne oprošča dolžnosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, oziroma mu ni dan v varstvo. To sledi iz celotne zakonske ureditve in tudi iz 116. člena, po katerem je hudo zanemarjanje roditeljskih dolžnosti razlog za odvzem roditeljske pravice in to ne glede na to, ali roditelja živita skupaj z otrokom ali ne. Celo roditelj, ki mu je roditeljska pravica odvzeta, je dolžan preživljati svojega otroka. Prisiljevanje enega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, k osebnim stikom z otrokom, ni v korist otroka. Po 114. členu samem in tudi v povezavi z drugimi členi obravnavanega zakona o bistvenih razvojnih odločitvah, pomembnih za otroka, izrecno odločata oba roditelja, tudi tisti, pri katerem otrok ne živi. Roditelj, pri katerem otrok ne živi, torej nikakor ni oproščen dolžnosti, pri izvrševanju roditeljskih pravic pa je omejen le v obsegu, ki ga zaradi otrokovih koristi narekujejo okoliščine. Državni zbor zato meni, da ni utemeljenih razlogov za trditev, da določbe 114. člena ZZZDR nasprotujejo Ustavi ali Konvenciji.

3.Tudi Vlada meni, da z izpodbijanim 114. členom ZZZDR, ki določa le obseg izvrševanja roditeljske pravice, 14. člen Ustave ni kršen. Po razvezi zakonske zveze imata oba roditelja roditeljsko pravico (pravice in dolžnosti) do skupnega otroka. V večjem obsegu jo izvršuje roditelj, ki mu je otrok s sodno odločbo dan v varstvo in vzgojo. Zakon ne določa, da je to vedno mati, oziroma da mora mati prevzeti izvrševanje večjega obsega roditeljskih pravic.

B.

4.Kot pobudnica že sama navaja, je o njeni pobudi za oceno ustavnosti 106. člena Ustavno sodišče že odločilo. Ker v ponovni pobudi ne navaja razlogov, ki ne bi bili že upoštevani pri odločanju v navedeni odločbi št. U-I-53/93 oziroma bi zahtevali drugačno odločitev sodišča, je bilo treba pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrniti.

5.Tudi pobuda za oceno ustavnosti 114. člena ZZZDR je očitno neutemeljena iz razlogov, ki jih je navedel že Državni zbor in se jim Ustavno sodišče pridružuje. Morebitne spremembe in dopolnitve 106. in 114. člena, s katerimi bi bila še bolj poudarjena dolžnost tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi, da z njim vzdržuje stike in skrbi za njegovo varstvo in vzgojo, so v pristojnosti zakonodajalca. Ta v polju svoje presoje odloča o potrebnosti in primernosti posameznih ukrepov.

Ustavno sodišče v okviru svoje pristojnosti ne presoja primernosti ureditve posameznega vprašanja in tudi ni predlagatelj sprememb in dopolnitev ureditve. Presoja le ustavnost (in zakonitost) izpodbijane ureditve. Izpodbijana 106. in 114. člen pa, kot že navedeno, nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

C.

6.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnici in sodniki: dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen