Jedro

Tožnika v obravnavani zadevi nista dokazala, da bi se toženka v razmerju do njiju ali njunih pravnih prednikov zavezala podati zemljiškoknjižno izjavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka po nasprotni tožbi sama nosi stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako zahtevek po tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice, kot tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta nasprotna tožnika uveljavljala ugotovitev, da sta vsak do 1/2 solastnika parc.št. 13 njiva, 395 m2, vpisane pod vl. št. 254 k.o..., kar naj bi bila nasprotna stranka dolžna priznati ter izdati nasprotnima tožnikoma zemljiškoknjižno listino, da se bosta pri navedeni nepremičnini lahko vknjižila v navedenih solastninskih deležih, v nasprotnem primeru bi bila podlago za vknjižbo sodba.

Pritožbeno sodišče je pritožbo nasprotnih tožnikov zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi zavrnilo, saj nasprotna tožnika, ki sta uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, v zemljiško knjigo nista vpisana ter tako ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastninske pravice iz 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980 do Uradni list RS 87-4360/2002; ZTLR). Nasprotna tožnika pa tudi nista navedla pravnega naslova za zahtevano izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožbena navedba, da naj bi podlago predstavljala darilna pogodba v zvezi s prej sklenjeno kupno pogodbo, pa iz več razlogov ni zadostna, navsezadnje tudi zato, ker nepremičnina parc. št. 13, vl. št. 254 k.o..., sploh ni bila predmet darilne pogodbe.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo nasprotna tožnika. V njej uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Revidenta navajata, da bi podlago za njun zahtevek lahko predstavljala darilna pogodba med starši nasprotne tožnice (zakonca O.) in nasprotnima tožnikoma (zakonca G.), in sicer "v zvezi s sklenjeno kupno pogodbo z dne 10.8.1970, po kateri sta dejansko O. J. in O. A. sklenila z M. C. in postala lastnika predmetne parcele vsak do 1/2". Od nakupa dalje sta kupca nepremičnino uživala, kot uživalca oz. lastnika pa sta bila tudi evidentirana pri davčnem organu bivše Občine Ljubljana Vič-Rudnik. Plačevala sta tudi vse prispevke. Dalje navajata, da je bil prvotni pravni posel sklenjen v obliki pisnega dogovora, po katerem je sedanja toženka (po nasprotni tožbi; op. sodišča) prodala svojo hišo in vrt parc.št. 13 kupcema za ceno 43.000 din. Dogovor naj bi bil veljaven, saj se je v tistem času uporabna pravica lahko prenašala. Pravni posel je bil sklenjen v pisni obliki ter ga je odobril občinski organ. Tožnika sta ves čas verjela pravilnemu postopku občinskega upravnega organa, enako tudi sedanja toženka (nasprotna toženka; op. sodišča) C. M., ki "je dejansko prodala vse nepremičnine vl. št. 69 k.o... Nikoli si ni nameravala pridržati parc. št. 13, ker je bila zanjo brez vrednosti." Tako je tudi toženka ves čas priznavala pravni posel, ki ga je dejansko sklenila s tožnikoma.

"Slej ko prej pa tožnika uživata sporno parcelo in se temu ne nameravata odpovedati, ker imata za to zakonito podlago." Revidenta omenjata še denacionalizacijski postopek, ki sta ga sprožila, nazadnje pa še dodata, da: "v smislu določil ZPP v zvezi z določili o pogojih za revizijo precizira tožbeni zahtevek tako, da zahteva za priznanje lastninske pravice temelji, ne samo na dejanskem stanju v zvezi s- prenosom pravice do uživanja sporne parcele, utemeljuje zahtevek s pravnim naslovom, kar predstavlja darilna pogodba z dne 29.6.1981 med O. J. in A. ter G. A. in I., kupoprodajna pogodba med C. M. ter O. J. in O. A. z dne 14. december 1969, na podlagi katerega sta O. J. in A. M. tudi plačala C. M. celotno kupnino v znesku 43.000 din in to na podlagi cenitve izvedenca A. V. z dne 11. avgust 1970, pri čemer sta A. in J. O. sporno nepremičnino tudi že uživala." Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni toženki. Ta je nanjo odgovorila ter primarno predlagala njeno zavrženje, ker v nasprotni tožbi ni navedena vrednost spornega predmeta, podredno pa njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej zavrača ugovor, ki ga je v odgovoru na revizijo podala nasprotna toženka. Ne drži, da bi v nasprotni tožbi ne bila opredeljena vrednost spornega predmeta. Nasprotna tožnika sta namreč kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 2.100.000 SIT. Ker nasprotna tožnika uveljavljata ugotovitev, da sta vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine, je torej jasno, da zahtevek vsakega od njiju presega 1.000.000 SIT. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP zato dovoljena.

Odgovor na revizijske navedbe je mogoč le z uvodnim pojasnilom, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji ter je v skladu s takšnim procesnim pomenom tudi obseg razlogov, ki se z revizijo lahko uveljavljajo, zelo zožen. Revizije tako ni mogoče vložiti zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Revizijsko sodišče vselej preizkusi, ali sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo ter ali ni podana katera izmed v reviziji izrecno zatrjevanih ter konkretno opredeljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 370. člena ZPP.

Pregled revizije pokaže, da revidenta uvodoma zatrjevanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka vsebinsko ne opredelita, marveč le navajata svoje videnje dejanskega stanja. Pri tem delno ponavljata dejanske navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, dalje tiste, ki sta jih kot nedovoljene navedla že v pritožbi, nato pa v reviziji svojo dejansko podlago celo razširjata in nazadnje svoj tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi "precizirata". Takšno revizijsko izhodišče je napačno, zato revizijsko sodišče na takšne, nedovoljene revizijske navedbe tudi ne bo odgovarjalo. Na tem mestu zgolj pojasnjuje, da tožbenega zahtevka v reviziji ni mogoče kakorkoli spreminjati, saj sta predmet preizkusa pravnomočni odločbi nižjih sodišč, izdani v postopku, ki je tekel na podlagi tožbe, kakršna je bila v trenutku pred koncem glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP).

Preizkus po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) pokaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. K tem razlogom revizijsko sodišče nima česa bistvenega dodati. Že vsebina tožbenega zahtevka je nejasna. Nasprotna tožnika zahtevata ugotovitev, da sta vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine, obenem pa od nasprotne toženke zahtevata izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine. Dejstvo je, da nasprotna tožnika v zemljiški knjigi glede sporne nepremičnine nista vpisana. To pa pomeni, da -na podlagi pravnega posla lastninske pravice tudi nista mogla pridobiti, saj predstavlja ravno vpis v zemljiško knjigo pridobitni način lastninske pravice (33. člen ZTLR). Lastnika sporne nepremičnine bi torej lahko postala kvečjemu z dedovanjem (36. člen ZTLR), z odločbo državnega organa (drugi odstavek 20. člen ZTLR) ali po samem zakonu (21. člen ZTLR). Pridobitve lastninske pravice z dedovanjem ali z odločbo državnega organa nasprotna tožnika nista niti zatrjevala, na pridobitev po samem zakonu pa sta se le povprek sklicevala, ne da bi pri tem navedla, kateri izmed zakonskih pridobitnih načinov je v obravnavani zadevi podan, kaj šele da bi navedla dejstva, ki bi tak pridobitni način tudi utemeljevala. Iz tega razloga tudi sodišči nižjih stopenj takšnih dejstev nista mogli ugotoviti. Dejstvo, da sta nasprotna tožnika ves čas verjela, da sta lastnika ter da naj bi bila takšne vere tudi nasprotna toženka, pa samo po sebi nima stvarnopravnih učinkov.

Nasprotna tožnika bi torej kot nelastnika lahko uspela s tistim delom zahtevka, v katerem od nasprotne toženke zahtevata izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine. Izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine je razpolagalni pravni posel, katerega posledica je, da naslovniku takšne zemljiškoknjižne izjave omogoča, da v zemljiško knjigo vpiše pravico takšne vsebine in obsega, s kakršno je razpolagal izdajatelj izstavljene listine ter naslovnik zemljiškoknjižne izjave to pravico na ta način nato tudi pridobi (33. člen ZTLR). Nasprotna tožnika bi bila upravičena to zahtevati od nasprotne toženke le v primeru, če bi bila ta takšen razpolagalni posel dolžna opraviti. To pa bi bilo le v primeru, če bi se to v korist nasprotnih tožnikov ali njihovih pravnih prednikov zavezala storiti. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da takšne zaveze nasprotne toženke do nasprotnih tožnikov ni bilo, saj tudi niso bili v nikakršnem pravnoposlovnem razmerju. Sodišči nižjih stopenj sta nadalje ugotovili, da se nasprotna toženka razpolagalnega posla glede sporne nepremičnine ni zavezala opraviti niti v razmerju do zakoncev O. Četudi bi se, pa to na pravni položaj nasprotnih tožnikov ne bi moglo vplivati, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se darilna pogodba, ki je bila nato kasneje sklenjena med zakoncema O. kot darovalcema in nasprotnima tožnikoma kot obdarjencema, na sporno nepremičnino sploh ne nanaša. Ob takšnem stanju pa je odločitev sodišč nižjih stopenj, da nasprotna tožnika od nasprotne toženke nista upravičena zahtevati izstavitve listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, materialnopravno pravilna.

V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo. Ker nasprotna toženka z odgovorom na revizijo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP odločilo, da naj sama krije svoje stroške revizijskega postopka.