Jedro

Toženca kot lastnika psa bi morala poskrbeti, da glede na dane razmere ne bi bilo možnosti, da bi lahko pes napadel osebo, ki ima možnost priti k hiši na običajen način.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 158.554,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zatehtek pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. O odločilnih dejstvih obstoji nasprotje v tem, kar se navaja v sodbenih razlogih o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. To se nanaša tako na odločitev o ugovoru pasivne legitimacije druge toženke, kot tudi o podlagi za odškodninsko odgovornost. Zakonska zveza med tožencema še ni podlaga za ugotovitev, da je tudi druga toženka solastnica psa, ki je poškodoval tožnico. V resnici je toženka svoj delež na psu podarila tožencu - svojemu možu. Ta je zanj tudi skrbel in odgovarjal. Napotki sodišča druge stopnje, ki je prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da je treba dopolniti dejansko stanje, v ponovnem sojenju niso bili upoštevani. Odločba sodnika za prekrške sama po sebi ne more biti podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožencev. Sicer pa tožnica do hiše tožencev ni prišla na običajen način, zaradi česar so v njenem ravnanju podane nepravilnosti, ki so v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Nadzorovanje psa mora njegov lastnik prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti. Vse to pa je tožena stranka storila. Tudi dosojena odškodnina je previsoka. Dan po dogodku se je namreč tožnica z možem odpeljala v M. po nakupih. To kaže, da poškodba ni bila huda. Odškodnina za prestani strah je prisojena brez pravega temelja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino izvedenih dokazov) se nanaša na obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje. Vendar pa revizijska trditvena podlaga v tej smeri meri po eni strani na očitek napačne pravne presoje (tudi glede ugovora pasivne legitimacije druge toženke), po drugi strani pa glede temelja odškodninske odgovornosti poleg tega tudi na napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Uporaba materialnega prava sicer zadeva na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar tudi pomeni, da morajo ustrezni razlogi dejanske narave biti ocenjeni v medsebojni logični povezanosti, ugotovljena dejstva pa morajo biti njihova podlaga, vendar pa izpodbijani sodbeni razlogi nimajo zatrjevanih napak. Temelje na izvedenih dokazih, sklepanje, ki iz njih izvira, pa je konsistentno in jasno. Graja dokazne ocene sama po sebi ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako je revizijskemu sodišču v smeri zatrjevanega revizijskega razloga po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ostal le še preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa je pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno v vseh smereh - tako glede ugovora psivne legitimacije druge toženke, glede odločitve o podlagi za odškodninsko odgovornost tožencev, kot tudi glede višine dosojene odškodnine. Ob dejstvu, da je toženčeva izpoved o tem, da je pes, ki je povzročil škodo, bil skupna lastnina zakoncev, torej tudi toženke, bila ocenjena kot verodostojna in odločilna, ni več pravno relevantno, kdo od zakoncev je zanj posebej skrbel, ali na katerega od njiju so se glasile ustrezne listine (uporaba določbe 2. odstavka 51. člena, 2. odstavka 56. člena in 2. odstavka 52. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 16/82). Nesprejemljive so tudi revizijske trditve, ki skušajo razvrednotiti pravno razlago, po kateri sta toženca odgovorna za nastalo škodo zaradi izostanka potrebnega nadzora živali. Pes je bil običajno privezan v pasji uti, ker je bil nevaren. V obravnavanem primeru pa je nadzor nad njim bil prepuščen desetletnemu otroku - čeprav v prisotnosti toženca. Izkazalo se je, da je bil tak nadzor pomanjkljiv, ker se je žival iztrgala otroku iz rok in napadla tožnico. Tožnica pa je k hiši tožencev (ne glede na razlog obiska) prišla na način, ki je običajen in s svojim obnašanjem živali ni dala povoda za napad. Toženca kot lastnika psa bi morala poskrbeti, da glede na dane razmere ne bi bilo možnosti, da bi lahko pes napadel osebo, ki ima možnost priti k hiši na običajen način. Tako nadzorstvo psa njegovemu lastniku narekuje pravno pravilo praragrafa 1320 ODZ, ki sta ga nižji sodišči pravilno uporabili. Podlaga za odškodninsko odgovornost tožencev je todana tudi glede na določbe 154. in 158. člena ZOR. V tem obsegu pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zanesljivo mogoče zavrniti vsebinsko revizijsko trditev, po kateri naj bi za nastalo škodo zaradi zatrjevanega nepravilnega ravnanja odgovarjala tudi tožnica sama.

Pri odločitvi o višini odškodnine je posebej prišla do izraza okoliščina, da je bila poškodba prizadejana na občutljivem in zelo bolečem mestu. Kirurgov opis prestanih bolečin in nevšečnosti ter njihovo trajanje je sodiščema nižje stopnje omogočil, da sta iz tega naslova tožnici priznali odškodnino v znesku 120.000,00 SIT, s katero se strinja tudi revizijsko sodišče. Glede na izvedenčevo mnenje ne more biti dvoma, da je tožnica ob ugrizu prestajala paničen strah, ki ji je v duševnosti pustil posledice. Zato je utemeljena tudi odškodnina za strah. Okoliščina, da je dan po ugrizu tožnica z avtomobilom odpotovala v M., kar naj bi obseg nastale škode relativiziralo, pa je bila glede na razloge sodbe sodišča prve stopnje pri odmeri višine odškodnine posebej upoštevana.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77 do 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).