Jedro

V fazi postopka, ko je sodišče zoper osumljenega odredilo pripor, za obstoj utemeljenega suma zadošča, da iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, utemeljujejo, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega F.I. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki traja od 7.9.2009 od 10.10 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere ne navede kršitev, ki jih v zahtevi uveljavlja, iz obrazložitve zahteve pa izhaja, da uveljavlja kršitev določbe 2. člena KZ-1, poleg tega pa zatrjuje, da v ravnanju osumljenca ni izkazana resna ogroženost bližnjih, ki bi terjala odstranitev osumljenca iz družinskega okolja, da ni podana sorazmernost med ogroženostjo oškodovancev ter posegov v pravico do osebne svobode osumljenca ter da se sodišče ni določno opredelilo do konkretne ogroženosti oškodovancev, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 2. člena KZ-1, ker je bilo kaznivo dejanje nasilja v družini „uzakonjeno“ šele z KZ-1, ki je pričel veljati 1.11.2008, zato je mogoče v okviru osumljenčevega nasilniškega obnašanja upoštevati le dogodek z dne 4.9.2009, vsa ostala osumljencu očitana ravnanja pa je potrebno konkretizirati po prej veljavnem Kazenskem zakoniku (KZ) kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti oziroma v okviru kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

6. Pritrditi gre vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti, da se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opisana ravnanja osumljenca raztezajo tudi na čas pred začetkom veljavnosti KZ-1 (nasilje nad domačimi naj bi izvrševal v obdobju od 4.9.2003 do 4.9.2009) ter da sta preiskovalna sodnica in senat Okrožnega sodišča vsa osumljencu očitana ravnanja pravno opredelila kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Ni pa se mogoče strinjati z osumljenčevim zagovornikom, da takšno ravnanje sodišča predstavlja kršitev kazenskega zakona. V tej fazi postopka sodišče namreč presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, bo podrobne časovne okoliščine (ki so po svoji naravi dejansko vprašanje), v katerih je bilo dejanje storjeno, osvetlila šele preiskava, po kateri bo mogoče osumljenčeva dejanja natančno pravno opredeliti tudi glede na časovno veljavnost kazenskega zakona. V tej fazi postopka za obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ, zadošča okoliščina, da je pomemben del osumljencu očitanega izvršitvenega ravnanja obsežen z letom 2009, ko je KZ-1 že veljal. Očitek zagovornika, da bi bilo vsa osumljenčeva ravnanja, razen dogodka dne 4.9.2009, potrebno kvalificirati v smislu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ oziroma kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, katerih pregon je odvisen od volje oškodovancev, ostaja zgolj na ravni trditve in ni konkretiziran.

7. Obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini izpodbijani pravnomočni sklep razumno utemeljuje na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke, iz katere izhaja, da osumljenec že več let maltretira celotno družino, kar potrjujejo vsi ostali družinski člani, utemeljenost suma pa izhaja tudi iz uradnih zaznamkov o izjavah prič, ki jih sodišče poimensko navede, podatkov Centra za socialno delo P. in uradnega zaznamka policista na katerega se je oškodovanka obrnila po pomoč v času osumljenčevega pridržanja. Senat pritožbenega sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja izrecno zaključuje, da pri osumljenčevem ravnanju ni šlo zgolj za verbalne napade ter pomanjkanje izkušenj ter nevešče ravnanje z alkoholikom, temveč za znašanje nad družinskimi člani, ki se mu ne morejo in ne znajo upreti. Vrhovno sodišče pritrjuje navedenim razlogom in zaključku preiskovalne sodnice ter pritožbenega sodišča, da je utemeljen sum storitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja podan, česar ne morejo spremeniti niti obsežne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je osumljenčevo ravnanje posledica dnevnega vdajanja prekomernemu uživanju alkohola njegove matere, ki jo je osumljenec želel zgolj umiti ter na vse načine odvrniti od pitja alkohola, da je bližnjim zgolj verbalno grozil, ne da bi z grožnjami mislil resno ter da njegovo ravnanje ne predstavlja trpinčenja drugih, s katerimi osumljenčev zagovornik nakazuje na nestrinjanje z obstojem utemeljenega suma storitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja in ki po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da ni podana sorazmernost med ogroženostjo oškodovancev in posegom v osebno svobodo osumljenca, kar naj bi predstavljalo kršitev 20. člena Ustave RS in zmotno uporabo materialnega prava. Preiskovalna sodnica in senat pritožbenega sodišča sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodila, da je glede na težjo obliko nasilja nad ožjimi družinskimi člani, ki traja že vrsto let in se stopnjuje, odreditev pripora sorazmerna s posegom v osumljenčevo pravico do prostosti, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče. Sklepa o sorazmernosti med posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode in varovanjem oškodovancev ne morejo spremeniti niti navedbe zahteve, da iz uradnega zaznamka o razgovoru z oškodovanko na Centru za socialno delo P. izhaja, da osumljenec zadnji dve leti do nje in otrok ni bil nasilen, iz ostalih listinskih dokazov pa je razvidno, da je bila R.I. s strani Centra za socialno delo P. nagovorjena k podaji ustne ovadbe ter da oškodovanka želi svojo družino, vključno z osumljencem, obdržati skupaj. Takšne navedbe predstavljajo nestrinjanje osumljenčevega zagovornika z dokazno oceno sodišča in pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi vlagatelju, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do konkretne ogroženosti oškodovancev. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je v četrtem odstavku na tretji strani sklepa, s katerim je odločil o pritožbi osumljenčevega zagovornika, izrecno navedel, da se oškodovanka osumljenca boji zaradi groženj, da bo pobil njo in otroke, če ga bo prijavila organom pregona.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je praktično v celoti vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.