Jedro

Kot sledi iz podatkov v spisu, je pritožnica razvezana žena zapustnika in zato ni zakonita dedinja po njem, v pritožbi pa ne zatrjuje, da je zapustnikova oporočna dedinja ali volilojemnica. Ker pritožnica iz zapuščine ne uveljavlja nobene pravice, ni stranka zapuščinskega postopka in zato nima pravice vložiti pritožbo. Pogoj za sodelovanje v zapuščinskem postopku je bodisi položaj dediča oz. volilojemnika bodisi uveljavljanje pravice, o kateri se odloča v zapuščinskem postopku in ima dedno pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem M.M. izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo obseg zapuščine in za zakonito dedinjo razglasilo zapustnikovo mamo F.M. Zoper sklep se je pravočasno pritožila M.M., ki je razvezana žena zapustnika. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je v postopku do izdaje sklepa o dedovanju aktivno sodelovala, zato ji ni mogoče odrekati lastnosti stranke postopka. Če ji sodišče statusa stranke ne priznava, pa ji je treba priznati vsaj status stranskega intervenienta, ker je treba zavarovati dobrobit države, na kar mora instančno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Z izpodbijanim sklepom ni pravilno ugotovljen obseg in vrednost zapuščine. Iz premoženja, ki po sklepu sodišča ne spada v zapuščino, F.M. ni mogla ničesar izločevati. Zakon o dedovanju v 32. členu našteva, kdo je aktivno legitimiran za uveljavljanje izločitve vlaganj, F.M. te legitimacije nima. Na to mora inštančno sodišče paziti po uradni dolžnosti in anomalijo odpraviti.

Na pritožbo je dedinja F.M. odgovorila in primarno uveljavljala, da pritožnica nima pritožbenega interesa. Ker ni stranka postopka, ne more nastopati kot pritožnica in je treba zato njeno pritožbo zavreči. Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 175. člena Zakona o dedovanju (ZD) so stranke zapuščinskega postopka dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine.

Kot sledi iz podatkov v spisu (glej list. št. 36), je pritožnica razvezana žena zapustnika in zato ni zakonita dedinja po njem, v pritožbi pa ne zatrjuje, da je zapustnikova oporočna dedinja ali volilojemnica. Ker pritožnica iz zapuščine ne uveljavlja nobene pravice, ni stranka zapuščinskega postopka in zato nima pravice vložiti pritožbo. Pogoj za sodelovanje v zapuščinskem postopku je bodisi položaj dediča oz. volilojemnika bodisi uveljavljanje pravice, o kateri se odloča v zapuščinskem postopku in ima dedno pravno podlago (glej dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Gospodarski vestnik Ljubljana, 1999, stran 86). Ker pritožnica take pravice ne uveljavlja, njena pritožba ni dovoljena (4. odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato jo je pritožbeno sodišče, na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, zavrglo. Okoliščina, da se je pritožnica udeleževala zapuščinskega postopka pred prvostopenjskim sodiščem in da ji je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali ima pritožnica položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilna. Pritožnice ni mogoče obravnavati niti kot stranske intervenientke na strani države Republike Slovenije, ker tudi slednja ni stranka zapuščinskega postopka.