Jedro

Predmet revizijske presoje je le sodba sodišča druge stopnje v zvezi s končno sodbo sodišča prve stopnje, ne pa prejšnja vmesna sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje, proti kateri revidentka takrat ni vložila revizije. Smisel vmesne sodbe (315. člen ZPP) je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljeni zahtevek v materialnopravnem smislu sploh obstaja, in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o utemeljenosti vtoževane terjatve po višini.

Izrek

Revizija se zavrže v delu zoper točko I. izreka izpodbijane odločbe.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka odločilo, da sta toženki M. G. in H. B. (prva in druga tožena stranka) dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.210.060 SIT ter ji povrniti pravdne stroške 616.509 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2001 dalje do plačila. V presežku, to je za 6.405.769 SIT (točka II. izreka) je tožbeni zahtevek zoper imenovani toženki zavrnilo. V izreku sodbe pod točkama III. in IV. pa je odločilo, da se tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko - zavarovalnico zaradi plačila 13.615.829 SIT v celoti zavrne (III.) in naloži tožnici, da povrne tretji toženi stranki 16.850 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2001 dalje (IV.).

Na pritožbo tožeče in druge tožene stranke (ta je vložila tri pritožbe) je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper zavarovalnico (točka III. izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (točka IV. izreka) razveljavilo, ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsegu, kolikor so se pritožbene navedbe druge tožene stranke nanašale na odločitev sprejeto pod točko III. izreka prvostopenjske sodbe, je drugo toženko napotilo na ta izrek. Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke je sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu tako spremenilo, da je odločilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 11.060.060 SIT in pravdne stroške v znesku 942.215 SIT, oboje z zakonskimi obrestmi od 26.12.2001 do plačila. V presežku, to je za 2.555.769 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je pritožbe tožeče in druge tožene stranke zavrnilo. Odločanje o stroških pritožbenega postopka je prepustilo končni odločbi.

Zoper tako odločbo sodišča druge stopnje (razen v delu, s katerim je drugostopenjsko sodišče zavrnilo tožničino pritožbo za odškodnino nad zneskom 11.060.060 SIT s pripadki in v katerem je odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo) je vložila revizijo druga tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbo višjega sodišča v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne, oziroma podrejeno, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, in odločbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da ugodi reviziji in samo odločbo druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revizijski razlogi so povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in preostalim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Nedovoljena je revizija v delu, kolikor revidentka z njo izpodbija odločitev pod tč. I. izreka sklepa pritožbenega sodišča, saj gre za razveljavitveni sklep, in torej ne za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člen ZPP, Uradni list RS št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo). Zato je v tem delu revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

V preostalem delu pa revizija ni utemeljena. Revizijske trditve, češ da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in sta napačno odločili glede odgovornosti pri odločitvi o temelju obravnavane zadeve z vmesno sodbo, "na podlagi katere sta storilec in njegova žrtev nerazdelno dolžna plačati škodo, ki jo je povzročila izključno pravnomočno obsojena storilka kaznivega dejanja, prva tožena stranka M. G.", in bi morali sodišči v nadaljnjem odločanju v isti zadevi popraviti napačno odločitev tako, da odpravita škodo, povzročeno z vmesno sodbo, oziroma jo zmanjšata na minimum, niso pravno upoštevne. Predmet revizijske presoje je le sodba sodišča druge stopnje v zvezi s končno sodbo sodišča prve stopnje, ne pa prejšnja vmesna sodba in prejšnja sodba sodišča druge stopnje, proti kateri revidentka takrat ni vložila revizije. Smisel vmesne sodbe (315. člen ZPP oziroma 330. člen ZPP/77, v času veljave katerega je bila izdana vmesna sodba) je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljeni zahtevek (v materialnopravnem smislu) sploh obstaja in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku. Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločati o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kot tudi o vseh ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo na temelj zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati (prekluzijski učinek vmesne sodbe). Sodišče je pri odločanju o znesku, ker se ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v temelj zahtevka, vezano na vmesno sodbo. V postopku odločanja o znesku, potem ko je bila izdana vmesna sodba, lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka. Iz enakih razlogov se tudi drugostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno (se ni smelo) ukvarjati s pritožbenimi izvajanji druge toženke, ki so se nanašala na temelj njene odškodninske odgovornosti.

Iz enakih razlogov tudi niso pravno upoštevne revizijske trditve, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker da nista upoštevali, da ju veže pravnomočna kazenska sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka M. G. kriva obravnavane prometne nesreče, v kateri je nastala vtoževana škoda. Iz spisa naj bi bilo razvidno, da je tožena stranka M. G. izključna povzročiteljica obravnavane prometne nesreče in nastale škode in da vlagateljica revizije ni povzročila nesreče, zanjo ni kriva ali sokriva, niti ni mogla dogodka pričakovati in se izogniti posledicam in je torej revidentka žrtev tega kaznivega dejanja. To naj bi revidentka dokazovala s pravnomočno kazensko sodbo in kazenskim spisom, sodišče pa tega dokaza ni upoštevalo, čeprav ga je izvedlo. Iz enakih razlogov tudi niso pravno upoštevne revizijske trditve, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili določb prvega odstavka 178. člena ZOR ter prvega in drugega odstavka 177. člena ZOR, oziroma nista pravilno uporabili določbe četrtega odstavka 178. člena ZOR, ki bi ga morali uporabiti v povezavi s prej navedenima členoma.

K revizijskim navedbam, da je bila revidentki povzročena škoda z vmesno sodbo in drugostopenjsko sodbo v zvezi z vmesno sodbo, ki ju revidentka zaradi svoje nevednosti in materialne nezmožnosti plačila pooblaščenca ni izpodbijala z revizijo, pa sodišče le še dodaja, da je v času izdaje vmesne sodbe in odločitve o pritožbi zoper njo revidentka imela pooblaščenca (revidentkino obvestilo o odpovedi pooblastila odvetniku z dne 27.2.2001 - l. št. 115), tako da ji vsaj nevednosti ni mogoče pripisati.

Po revidentkinih navajanjih naj bi bila podana tudi revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišči nista presojali, ali je tožeča stranka kršila načela obligacijskega prava in sicer načela vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic, načela prepovedi zlorabe pravic in načela prepovedi povzročanja škode, saj naj bi se s poravnavo odpovedala tožbenemu zahtevku zoper vlagateljico revizije, zoper njo pa je vseeno vložila tožbo in sicer za nerazdelno plačilo odškodnine s "pravnomočno obsojeno povzročiteljico prometne nesreče in škode". Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju revidentke tudi napačno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da se je tožnica s sklenitvijo poravnave z zavarovalnico odpovedala vsem zahtevkom tudi proti vlagateljici te revizije. Sodišče prve stopnje je to dejstvo po mnenju revidentke očitno spregledalo, čeprav je imelo listino o poravnavi s tožničino odpovedjo zahtevkom v sodnem spisu in jo je kot druge listine pregledalo v dokaznem postopku, vendar je nato ni uporabilo, četudi bi jo moralo. Sodišče druge stopnje pa tega dejstva in te procesne situacije ni hotelo upoštevati, čeprav je nanj pritožba posebej opozorila in po mnenju revizije ne gre za novoto, ki bi bila zamujena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, ker iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta upoštevali izvedene dokaze in jih ocenili.

Nezadovoljstvo stranke z dokazno oceno pa posega v ugotovitev dejanskega stanja, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Kot je povedalo že drugostopenjsko sodišče, se druga tožena stranka in ostali dve toženki med postopkom na prvi stopnji na obstoj izvensodne poravnave in na dejstvo, da naj bi bila -tožnica zaradi vsebine te poravnave prekludirana v svojih nadaljnjih odškodninskih zahtevkih, niso sklicevale, zato tudi sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni moglo zavzeti nikakršnih stališč ali razlogov. Za zgolj pavšalna zatrjevanja druge toženke v pritožbi, da je za to dejstvo izvedela šele "sedaj", pa je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da ne predstavlja upoštevne novote po prvem odstavku 337. členu ZPP, saj revidentka v svojih pritožbah z ničemer ni ne zatrjevala in ne izkazala, da brez svoje krivde do tega podatka ni mogla priti do konca glavne obravnave.

Revidentkina navajanja, da so neustrezni in napačni zaključki sodišča druge stopnje, da so njena pritožbena navajanja pavšalna ali prepozna (npr. o zmanjšanju njene odškodninske odgovornosti zaradi slabega ekonomskega stanja, o previsoko odmerjeni odškodnini tožnici, da je neuka in da zato ni mogla razumeti pomena na narokih sklenjenih sporazumov, češ da ne gre za zapletene vsebine sporazumov, ki jih polnoletna oseba, za katero ni izkazano, da bi bile njene sposobnosti razumevanja nižje od povprečnih, ne bi mogla razumeti...), niso utemeljena. Sodišče tudi v tem pritrjuje citiranemu pritožbenemu stališču. Od strank v pravdnem postopku je mogoče pričakovati, da bodo v postopku branile svoje pravice in interese. Najpomembnejša sankcija za nepravočasno navajanje strank v pravdnem postopku je lahko, da sodišče prepozno podanih navedb ne upošteva (prekluzija). Pravica navajanja novot pa je v 286. členu ZPP omejena, tako da je uvedena eventualna maksima. Že sama evetualna maksima predvideva, da je stranka kriva za zapoznelo navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Visoki stroški postopka res lahko ogrožajo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, zato pa lahko sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine (prvi odstavek 168. člen ZPP), in v primeru popolne oprostitve plačila stroškov postopka postavi stranki, če je to nujno za varstvo njenih pravic, pooblaščenca odvetnika (170. člen ZPP). Vse seveda na zahtevo stranke, ki pa je v postopku predlagala le oprostitev plačila sodnih taks.

Na podlagi 77. člena ZPP lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja. Glede revidentke v postopku ni bilo ugotovljeno, niti se v reviziji ne trdi, da bi ji bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta, zato tudi revizijska izvajanja o njenih zdravstvenih (ne)zmožnostih skrbeti za svoje pravice in koristi v pravdnem postopku, ki da so bile zaradi telesnih poškodb ob škodnem dogodku okrnjene, niso utemeljena.

Na revidentkine trditve v njenih pritožbah, da je preračun izplačil zavarovalne vsote, ki ga je upoštevalo sodišče nepravilen (da je drugačen od lastne valorizacije tretje tožene stranke), je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da so se pravdne stranke glede valorizacije zavarovalne vsote in že izplačanih odškodnin sporazumele za uporabo metode z indeksom drobnoprodajnih cen na naroku za glavno obravnavo 9.5.2001, na zadnjem naroku 7.11.2001 pa so se strinjale s ponovno pritegnitvijo Statističnega urada Republike Slovenije, ki je opravil ponovno valorizacijo na naroku nesporno ugotovljenih in vseh izplačanih odškodnin, pri čemer so navzoči podali izjavo v skladu z drugim odstavkom 291. člena ZPP, da se odpovedujejo neposredni obravnavi tega dokaza. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da revidentka ni izkazala okoliščin, da bi bile njene sposobnosti razumevanja nižje od povprečnih, da ne bi mogla razumeti pomena sporazuma, da sodišče odloči na podlagi pripravljene valorizacije. Nenazadnje je bila pred to zadnjo valorizacijo s strani Statističnega urada v postopku tudi že predhodno izdelana in obravnavana valorizacija zneska zavarovalne vsote in izplačil tožnici (listovna št. 134), tudi sicer pa niti pritožba niti revizija ne pojasnita kateri preračun bi bil pravilen.

Prav tako je sodišče pravilno odločilo v zvezi s pritožbenimi izvajanji o zmanjšanju revidentkine odškodninske obveznosti zaradi slabega ekonomskega položaja. Na to okoliščino se je revidentka sklicevala šele med postopkom na drugi stopnji, zato tudi v tem primeru ne gre za upoštevno novoto (člen 337. ZPP). Sodišče namreč lahko zniža odškodnino na podlagi 191. člena ZOR le na predlog oškodovalca oziroma odgovorne osebe, ker v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Revidentka pa obstoja okoliščin iz člena 191 ZOR na prvi stopnji ni ne zatrjevala in ne dokazovala, četudi je na njej trditveno in dokazno breme o njihovem obstoju, zato o njih sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo materialnopravnega stališča, kot je to povedalo že drugostopenjsko sodišče. Revizija izrecno ne izpodbija višine tožnici prisojene odškodnine za negmotno škodo, zato je revizijsko sodišče opravilo le uraden preizkus pravilne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 201. člena ZOR in ugotovilo, da prisojeni zneski ustrezajo vsem kriterijem za prisojo pravične denarne odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženkino revizijo, kolikor je ni zavrglo, v preostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev stroškov postopka odloča sodišče prve stopnje. To je, kot je razvidno iz spisa (sklep z dne 25.3.2002, l. št. 199), revidentko drugo toženo stranko že oprostilo plačila sodnih taks, ta odločitev pa velja tudi za obveznost plačila sodne takse za revizijo (14. člen ZST - Ur.l.RS 20/2004, uradno prečiščeno besedilo).