Jedro

Z Uredbo o kategorizaciji javnih cest in njeno vsebino se je tožnik lahko seznanil z dnem njene objave v Uradnem listu. Iz navedene uredbe namreč izhaja, da bo ureditveno območje državnega lokacijskega načrta za avtocestni priključek Celje vzhod in povezovalno cesto obsegalo tudi zemljišča, ki so v tožnikovi lasti, prav tako je iz nje jasno razviden potek povezovalne ceste. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožnikove navedbe, da je za podatke o namembnosti posameznih cest izvedel šele na ustni obravnavi dne 8. 5. 2013.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direktorat za prostor, Sektor za graditev in stanovanja, je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog A.A., za obnovo postopka delnega gradbenega dovoljenja Ministrstva RS za okolje in prostor, št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006 (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločilo, da se zavrne zahteva za povračilo stroškov postopka. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na podlagi določbe 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku. Stranka lahko v skladu z 263. členom ZUP, v primeru iz 2. točke 260. člena ZUP, predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev tega postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more pričeti. V skladu z določili 264. člena ZUP, pa mora uradna oseba, preden izda sklep o obnovi upravnega postopka iz razlogov navedenih v 2. točki 260. člena tega zakona, zahtevati od organa pristojnega za kazenski pregon obvestilo o tem, ali je kazenski postopek ustavljen oziroma ali so podane okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Uradni osebi takšnega obvestila ni treba zahtevati, če je kazenski pregon zastaral ali če je oseba, na katere kazensko odgovornost meri zahteva za obnovo uporabnega postopka umrla oziroma, če lahko okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti, sama uradna oseba zanesljivo ugotovi.

2. Pri preizkusu vloge je bilo ugotovljeno, da obstoj obnovitvenega razloga ni izkazan, posledično pa predlog za obnovo postopka ni pravočasen. Predlagatelj je kot obnovitveni razlog navedel, da je bilo predmetno gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2006 izdano kot posledica storjenega kaznivega dejanja po 339. členu Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1), ki je inkriminirano tudi v 338. členu KZ-1 (protipravno zavzetje nepremičnine). Svoje trditve ni dokazal s pravnomočno odločbo kazenskega sodišča. Obnova postopka po 2. točki 260. člena ZUP tudi ni mogoča, če kazenskega pregona ni mogoče izvesti ali začeti. V predmetni zadevi kazenskega postopka ni mogoče začeti, saj je morebiten kazenski pregon zastaral. Glede na zgornje navedbe je tožena stranka ugotovila, da pogoji za uvedbo obnove postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP niso izpolnjeni in je bilo treba predlog, v skladu z določili drugega odstavka 267. člena ZUP, zavreči. 3. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga iz razlogov neuporabe in napačne uporabe materialnih predpisov, bistvene kršitev določb postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, iz katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in sklep v celoti odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Izpodbijani sklep je v celoti nepravilen in nezakonit. Gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2006 je bilo namreč izdano kot posledica dejanj kaznivih po KZ-1. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je neustrezna. Za okoliščine na katerih temelji predlog za obnovo postopka je tožnik izvedel 8. 5. 2013, oziroma 30. 5. 2013. Prav tako je šele takrat izvedel za obstoj okoliščin, zaradi katerih se kazenski postopek ne more začeti. Iz navedenega razloga se ne strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa, da obstoj obnovitvenega razloga ni izkazan in posledično predlog za obnovo postopka ni pravočasen. Tožena stranka svoje trditve, da je predlog prepozen ni obrazložila, zato sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je tožena stranka zagrešila tudi bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako je nejasna nadaljnja obrazložitev tožene stranke, ki je sicer najprej ugotovila, da je predlog prepozen, potem pa se spustila v presojo ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP. ZUP v 2. točki prvega odstavka 263. člena izrecno predvideva situacijo, ko se kazenski postopek ne more (več) začeti. Prav tako se v takem primeru, lahko vprašanje obstoja kaznivega dejanja obravnavan kot predhodno vprašanje.

5. V predmetni zadevi je bilo po mnenju tožnika gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2006 izdano kot posledica kaznivih dejanj, kar je vplivalo na njegovo zakonitost. V zvezi s temi navedbami se tožnik sklicuje tudi na določbe Ustave Republike Slovenije (22., 25. in 33. člena Ustave). V nadaljevanju tožnik pojasnjuje postopek izdaje delnega gradbenega dovoljenja. Navaja, da je bilo izdano na zahtevo DARS d.d., za izgradnjo „avtocestnega priključka (AC) Celje-vhod (Ljubečna)“, tudi na nepremičninah v lasti tožnika, ki v času izdaje dovoljenja še niso bile razlaščene, zato investitor za gradnjo ni izkazal pravice graditi. Iz navedenega razloga in zato, ker je cesta, ki poteka po nepremičninah A.A. kategorizirana kot regionalna cesta državnega značaja - E3, Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS (v nadaljevanju ZUDVGA) ni bil pravilna podlaga za izdajo dovoljenja, niti postopka razlastitve. S slednjim podatkom je bil tožnik seznanjen 8. 5. 2013, na ustni obravnavi in 30. 5. 2013, ko mu je bil vročen dopis UE Celje. Vse navedeno dokazuje, da je DARS d.d. s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po določbi 239. člena KZ, katero je inkriminirano tudi v določbi 338. člena novega KZ-1. DARS je nedvomno vedel, da zavzema tuje zemljišče. Gre za dejansko razlastitev, brez vsakršne odškodnine in tudi odločbe upravne enote, torej gre za najhujši poseg v ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine. Pripominja še, da je gradbeno dovoljenje upravno dovoljenje, ki nima moči posegati v lastninske odnose, jih spreminjati in obremenjevati in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1408/2011 z dne 11. 5. 2011. V obravnavanem primeru gre tudi za evidentno kršitev 103. člena ZUreP-1. 6. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izrek delnega gradbenega dovoljenja za ničnega, na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in navaja, da je neobrazložena tudi 2. točka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Stroški so tožniku nastali zaradi protipravnega ravnanje investitorja, torej izključno po krivdi slednjega, torej bi moral upravni organ, ne glede na uspeh strank v postopku, stroški naložiti v plačilo investitorju.

7. Tožena stranka je sodišču poslala spise in odgovor na tožbo, v katerem povzema potek dosedanjega odločanja.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je tožnik predlagal obnovo postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja, št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006, na podlagi 2. točke 260. člena ZUP. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je predlog za obnovo postopka vložil pravočasno, v subjektivnem roku enega meseca, saj je za obstoj obnovitvenega razloga izvedel 8. 5. 2013. Takrat je izvedel, da naj bi bilo delno gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2006 izdano kot posledica dejanj, ki so kazniva po kazenskem zakonu, hkrati pa je šele takrat ugotovil obstoj okoliščin, zaradi katerih se kazenski postopek ne more začeti, saj je glede vseh kaznivih dejanj, ki naj bi jih na tožnikovo škodo naredil DARS d.d., nastopilo zastaranje, zato obstoja obnovitvenega razloga na podlagi določbe 2. točke 260. člena ZUP ne more dokazati s predložitvijo pravnomočne sodbe. V tožbi pojasnjuje, da zastaranje predstavlja „okoliščino, zaradi katere se postopek ne more začeti“ (2. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Ker je po določbi petega odstavka 263. člena ZUP dopustno predlagati oziroma začeti obnovo iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP tudi po preteku 5 let, je bil njegov predlog vložen pravočasno.

10. V obravnavani zadevi sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da je tožnik svoj predlog za obnovo postopka delnega gradbenega dovoljenja št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006 vložil prepozno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko namreč stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu in sicer v primeru iz 2. in 3. točke 260. člena ZUP - od dneva, ko je izvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev tega postopka, ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more začeti. Glede na navedeno določbo, je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnikovo zatrjevanje, da je pričel rok za vložitev predloga za obnovo postopa teči 8. 5. 2013 oziroma 30. 5. 2013, utemeljeno.

11. Sodišče je vpogledalo v zapisnik ustne obravnave z dne 8. 5. 2013, ki je potekala na Upravni enoti Celje, v zvezi s postopkom razlastitve nepremičnin parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/2, 1015/3, 1016/1, 1016/2 in 1016/3 vse k.o. ... Iz zapisnika izhaja, da je bilo na ustni obravnavi kot sporno izpostavljeno vprašanje, ali je bila zahteva za razlastitev tožnikovih nepremičnin za gradnjo AC priključka Celje vzhod utemeljena, saj gre v spornem primeru za razlastitev nepremičnin za gradnjo ceste, ki je kategorizirana kot regionalna cesta. Sodišče je vpogledalo tudi v potrdilo Direkcije RS za ceste z dne 15. 5. 2013, ki ga je tožniku 29. 5. 2013 poslala Upravna enota Celje. V tem potrdilu Direkcija RS za ceste potrjuje, da zemljišče parc. št. 1015/2 k.o. ..., v naravi predstavlja del državne ceste AC A1/0195 Priključek Celje vzhod in da zemljišča parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/3, 1016/1, 1016/2 k.o. ... v naravi predstavljajo del državne ceste R3-752/1403 Ljubečna-Bukovžlak, ki sta kategorizirani v skladu z Uredbo o kategorizaciji državnih cest. 12. Sodišče ugotavlja, da gre za podatke, ki so bili tožniku znani že z objavo Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje vzhod in povezovalno cesto, v Uradnem listu RS, št. 92/03 (v nadaljevanju Uredba). Z Uredbo in njeno vsebino se je tožnik lahko seznanil z dnem njene objave v Uradnem listu. Iz Uredbe izhaja, da bo ureditveno območje državnega lokacijskega načrta za avtocestni priključek Celje vzhod in povezovalno cesto (II. Obseg ureditvenega območja, III. Funkcije območja in IV. Prometno tehnični pogoji urejanja območja) obsegalo tudi zemljišča, ki so v tožnikovi lasti, prav tako je iz Uredbe jasno razviden tudi potek povezovalne ceste. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožnikove navedbe, da je za podatke o namembnosti posameznih cest izvedel šele na ustni obravnavi 8. 5. 2013. Slednji podatki so namreč razvidni tudi iz delnega gradbenega dovoljenja št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006 in dopolnilnega gradbenega dovoljenja št. 351-05-2972005 SR/HČ z dne 21. 2008, z vsebino katerih je bil tožnik seznanjen. Navedena ugotovitev po presoji sodišča pomeni, da je bil predlog za obnovo postopka delnega gradbenega dovoljenja, ki ga tožnik utemeljuje s podatkom, da so bila razlaščena zemljišča (s storitvijo kaznivega dejanja), razlaščena za namene gradnje regionalne ceste in ne avtoceste, vložen po preteku enomesečnega subjektivnega roka, zato se sodišče strinja s presojo upravnega organa, da je bilo treba tožnikov predlog za obnovo postopka, na podlagi 2. točke 260. člena ZUP, kot prepozen zavreči. Sodišče namreč meni, da kategorizacija ceste, na dejstvo, da gre za gradnjo avtocestnega priključka in povezovalno cesto, nima vpliva.

13. Ker je sodišče odločilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit že iz zgoraj navedenega razloga, se ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja obstoja obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena, v povezavi s 2. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Iz navedenega razloga se sodišče v nadaljevanju ni opredeljevalo niti do pavšalnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic.

14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V obravnavanem primeru je namreč sodišče moralo presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo obnove kot izrednega pravnega sredstva, zato je glede na določbo 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

16. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).