Jedro

O zahtevkih tožene stranke do tožeče stranke je bilo že odločeno v izvršilnem postopku na temelju verodostojne listine. Morebitni zahtevek na temelju neupravičene obogatitve bi bil neutemeljen, saj plačilo tožeče stranke toženi stranki ni bilo opravljeno brez temelja; temelj je bil v pravnomočnem sklepu o izvršbi. Toda tožeča stranka je trdila nekaj drugega, in sicer da je zahtevala plačilo na temelju posebne pogodbe, ki ni bila spoštovana. Zahtevala jih je torej na temelju 15. člena in prvega odstavka 239. člena OZ. O tem pa v okviru navedenega postopka še ni bilo odločeno. V tem postopku o njem še ni bil izveden noben dokaz zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče videlo pravni temelj za takšen zahtevek v 190. členu OZ in nasl.

Izrek

I. Pritožbi zoper: a) točko I izreka prvostopenjskega sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi glede plačila 788,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2010 naprej do plačila in se v tem obsegu vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

V preostanku (glede plačila 5.309,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 3020 naprej do plačila) se pritožba zoper točko I izreka zavrne in se izpodbijani sklep potrdi; b) točko II izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi, kolikor se nanaša na glavnico v znesku 25.181,74 EUR in na zakonske zamudne obresti od zneska 3.649,61 EUR od 11. 12. 2009 do plačila, od zneska 16.306,43 EUR od 11. 12. 2009 naprej do plačila in od zneska 5.225,70 EUR od 16. 3. 2010 naprej do plačila ter na izvršilne stroške v znesku 265,23 EUR in se v tem obsegu vrne zadeva prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.

V preostanku (glede plačila 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 naprej do plačila) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi; c) točko III izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskem sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi zahtevkov, ki naj bi jih imela tožeča stranka kot naročnica iz gradbene pogodbe zoper izvajalca.

2. Po trditvah tožeče stranke sta obe stranki postopka sklenili Gradbeno pogodbo št. 10/2008 dne 20. 8. 2008. S to pogodbo se naj bi tožena stranka zavezala opraviti vrsto gradbenih del v korist tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je v okviru prvostopenjskega postopka uveljavljala zoper toženo stranko vrsto zahtevkov, katerih dejanska stanja in pravni temelji so bili med seboj zelo različni.

4. Z bremepisom št. 1.096-10 z dne 17. 6. 2010 za znesek 6.097,00 EUR je tožeča stranka zahtevala plačilo za dva povsem različna zahtevka. Prvi je bil na povrnitev stroškov dodatnega projektantskega nadzora v višini 5.309,00 EUR, drugi je bil na povračilo stroškov odprave poškodb grelnega konvektorja. Ta zahtevek je bil v višini 788,00 EUR. Do stroškov dodatnega projektantskega nadzora naj bi prišlo, ker je tožena stranka zamujala s končanjem del, in je bilo zato treba podaljšati tudi projektantski nadzor (l. št. 178). Do poškodb grelnega konvektorja naj bi prišlo ob priložnosti gradbenih del, ki jih je izvajala tožena stranka.

5. Tožeča stranka je trdila, da se je s toženo stranko dogovorila, da bo za blago in storitve, ki jih bo zagotovil naročnik sam, vendar pa so bili sicer zajeti v predračunu tožene stranke, toženi stranki izstavila ustrezne račune, ki se naj bi pobotali v obračunski situaciji, ali pa bi jih moral toženec plačati (l. št. 177). Toženi stranki naj bi tako izročila različno blago in ji zanj izstavila dva računa in bremepis. Z računom št. 1.106-09 (z dne 9. 6. 2009) je zahtevala plačilo 3.649,61 EUR zaradi dobavljenih jeklenih konstrukcij, z računom št. 1.230-09 (z dne 10. 12. 2009) za 16.306,43 EUR pa plačilo za dobavljeni dvoslojni hrastov parket, hrastove kotne letve in hrastove stopnice. Z bremepisom št. 1.038-10 (z dne 15. 3. 2010) je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo v višini 5.225,70 EUR za popravilo in končanje parketarskih del. Te storitve naj bi naročila in plačala sama.

6. Tožeča stranka je tudi trdila, da je plačala predujem (avans) v višini 12.000,00 EUR dne 15. 7. 2009 za situacije. Vendar pa naj bi tožena stranka tega predujma ne poračunala pri nobeni izdani začasni situaciji. Tožeča stranka je zato z bremepisom št. 1.163-10 z dne 28. 9. 2010 zahtevala vrnitev 12.000,00 EUR.

7. Tožena stranka je ugovarjala visečnost pravde. Zanikala je obstoj kakršnegakoli dogovora s tožečo stranko, po katerem bi lahko tožeča stranka dobavila toženi stranki stvari ali naročila storitve. Glede predujma pa je ugovarjala, da je bil predujem že poračunan.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se vodila že dva sodna postopka v zvezi z navedeno gradbeno pogodbo. Prvi postopek je bil postopek na temelju verodostojne listine, opr. št. Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90589/2010. V tem postopku je bil izdan sklep dne 13. 7. 2010, ki je postal pravnomočen, ker tožeča stranka ni ugovarjala sklepu o izvršbi. Drugi postopek pa je bil postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Pg 5896/2010. 9. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo, kolikor se je nanašala na terjatev v višini 6.097,00 EUR, in sicer zaradi visečnosti z zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se je vodila pod opr. št. Pg 5896/2010. Kolikor so tožbeni zahtevki temeljili na domnevnem dogovoru med strankama, je prvostopenjsko sodišče zahtevke zavrnilo. O njih naj bi bilo že pravnomočno odločeno v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 90589/2010. Zahtevek tožeče stranke je po mnenju prvostopenjskega sodišča temeljil na neupravičeni obogatitvi. Utemeljen ne more biti, ker je bilo plačilo (tožeče stranke v korist tožene stranke) opravljeno na temelju sodne odločbe. Tudi zahtevek na vrnitev predujma v višini 12.000,00 EUR je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Po njegovi presoji je tožena stranka sicer predujem prejela, vendar ga je poračunala. Tožeča stranka naj bi toženi stranki nakazala skupaj 30.000,00 EUR predujmov in ne le 12.000,00 EUR. Tožena stranka je sestavila Rekapitulacijo. Iz Rekapitulacije naj bi izhajalo, da je tožena stranka trikrat poračunavala predujme, vsakič po 10.000,00 EUR. Poračunala naj bi jih vse. Tožeča stranka ni podala nobenih trditev, zakaj naj bi kljub temu še vedno smela zahtevati 12.000,00 EUR.

10. Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. Kolikor se pritožba nanaša na terjatve po bremepisu št. 1.096-10 z dne 17. 6. 2010 za znesek 6.097,00 EUR navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi visečnost sploh ne bila podana.

11. Kolikor se nanaša pritožba na terjatve po računu št. 1.106-09 glede 3.649,61 EUR zaradi dobavljenih jeklenih konstrukcij, po računu št. 1.230-09 za 16.306,43 EUR glede plačila za dobavljeni dvoslojni hrastov parket, hrastove kotne letve in hrastove stopnice in po bremepisu št. 1.038-10 glede stroškov popravila in končanja parketarskih del je pritožba menila, da je pravni temelj za njen zahtevek v dogovoru med strankama. Četudi je bilo v izvršilnem postopku odločeno o zahtevkih tožene stranke do tožeče stranke, naj bi s tem še ne bilo odločeno o zahtevkih tožeče stranke do tožene stranke. Njihov pravni temelj naj bi bil samostojen, o zahtevkih po tem temelju naj še ne bi bilo odločeno.

12. V zvezi s plačanim predujmom pa pritožnica navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. V resnici naj bi plačala tožeča stranka 42.000,00 EUR predujma in mora vrniti 12.000,00 EUR predujma.

13. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim navedbam. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

14. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in je prvostopenjsko sklep in sodbo delno v točki I izreka razveljavilo tako, da je zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v točki II izreka pa tako, da je zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). V preostanku pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (2. točka 365. člena in 353. člen ZPP).

15. Prvostopenjsko sodišče je s točko I izreka sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine razveljavilo za glavnico v znesku 6.097,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2010 naprej do plačila in je v tem delu tožbo zavrglo. V točki II izreka je sklep o izvršbi v preostalem delu, razveljavilo v 1. in v 3. odstavku izreka glede glavnice v znesku 37.181,74 EUR in zakonskih zamudnih obresti. V točki III izreka je odločilo o stroških postopka.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO I IZREKA PRVOSTOPENJSKE ODLOČBE (ODLOČITEV V ZVEZI Z BREMEPISOM ŠT. 1.096-10)

16. V točki I izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo o zahtevkih, ki jih je tožeča stranka uveljavljala z bremepisom št. 1.096-10 z dne 17. 6. 2010 v višini 6.097,00 EUR.

**1. Odločitev o zahtevkih za povrnitev stroškov projektantskega nadzora**

17. Pritožba je v tem delu neutemeljena. O zahtevkih v skupni višini 5.309,00 EUR, ki naj bi tožeči stranki nastali zaradi dodatnih stroškov za projektantski nadzor, je že bilo odločeno v gospodarskem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pg 5896/2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

18. Ta gospodarski spor se je začel v letu 2010, in je bil s prvostopenjsko sodbo zaključen 14. 7. 2015. Spor, o katerem mora sedaj odločiti pritožbeno sodišče, pa je novejši, saj se je začel šele leta 2012. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe prvostopenjskega sodišča (8. 3. 2016) je bila ta novejša zadeva sicer že pendentna s starejšo, kolikor se je nanašala na zahtevke v skupni višini 5.309,00 EUR. V zadevi z opr. št. I Pg 5896/2010 je bila 15. 3. 2017 izdana odločba pritožbenega sodišča, ki je potrdila prvostopenjsko odločbo (opr. št. VSL I Cpg 166/2016). Razlog za zavrženje torej sedaj ni več visečnost pravde, temveč obstoj pravnomočne odločbe. Drugačen procesnopravni temelj za odločitev na pravilnost prvostopenjske odločitve nima prav nikakršnega vpliva, saj v vsakem primeru treba tožbo zavreči (3. odstavek 189. člena in 2. odstavek 319. člena ZPP).

19. Razlogi za visečnost te zadeve z zadevo z opr. št. I Pg 5896/2010 so razvidni iz prvostopenjske odločbe same. V njej je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov projektantskega nadzora, pri tem pa se je izrecno sklicevala na bremepis št. 1-096-10 (str. 8 navedene odločbe). O zahtevku je bilo odločeno in je bil zavrnjen zato, ker razlog z zamudo ni na strani tožene stranke, tožeča stranka tudi ne more zahtevati povrnitve stroškov projektantskega nadzora (r. št. 17 navedene odločbe). Takšne zahtevke je tožeča stranka potem spet postavila v tej zadevi, kar pa ni bilo dopustno.

**2. Odločitev o zahtevkih za povrnitev stroškov odprave napak na grelnem konvektorju**

20. Po pravni presoji prvostopenjskega sodišča se je glede zahtevka za povrnitev 788,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi že vodil postopek v prej navedeni zadevi z opr. št. I Pg 5896/2010. Pritožbeno sodišče v tej sodbi ni našlo potrditve za takšno stališče. Tožeča stranka namreč takšnega zahtevka v tej zadevi ni uveljavljala. Njeni zahtevki so bili zahtevki za odpravo napak v zvezi z gradbeno pogodbo in za plačilo pogodbene kazni. Grelnega konvektorja ta sodna odločba niti ne omenja.

21. Sicer navedena sodba omenja bremepis št. 1.096-10, vendar izključno s projektantskim nadzorom. Tožeča stranka pa je trdila, da je vgradnjo grelnega konvektorja naročila v okviru strojnih del sama (trditve na l. št. 216 in zlasti na hrbtni strani l. št. 238). Tožena stranka naj bi konvektor poškodovala ob priložnosti opravljanja svojih gradbenih del. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke torej niti ni gradbena pogodba, temveč je lahko 1. odstavek 131. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče utemeljenosti zahtevka na tem pravnem temelju ni preizkusilo.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO II IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE - ODLOČITEV O TERJATVAH V ZVEZI Z RAČUNOMA ŠT. 1.106-09, ŠT. 1.230-09 IN BREMEPISOM ŠT. 1.038-10)

22. Tožeča stranka je z računom št. 1.106-09 z dne 9. 6. 2009 zahtevala plačilo 3.649,61 EUR, ker naj bi dobavila jeklene konstrukcije, ki naj bi jih tožena stranka vgradila v objekt tožeče stranke. Z računom št. 1.230-09 z dne 10. 12. 2009 v znesku 16.306,43 EUR je zahtevala plačilo za hrastov parket, masivne kotne hrastove letve in hrastove stopnice. Z bremepisom št. 1.038-10 z dne 15. 3. 2010 v znesku 5.225,70 EUR je zahtevala povrnitev izdatkov, ki jih je imela s popravilom in dokončanjem parketarskih del na objektu. V izvršilnem in kasneje pravdnem postopku je zahtevala poleg navedenih glavnic v skupni višini 25.181,74 EUR še zamudne obresti od zneska 3.649,61 EUR od 11. 12. 2009 do plačila, od zneska 16.306,43 EUR od 11. 12. 2009 naprej do plačila in od zneska 5.225,70 EUR od 16. 3. 2010 naprej do plačila. O teh zahtevkih je bilo odločeno v točki II izreka prvostopenjske sodbe.

23. Tožeča stranka je svoje zahtevke v zvezi z navedenima računoma in bremepisom od samega začetka opirala na poseben dogovor med strankama. Na temelju takšnega dogovora naj bi blago in storitve, ki so bile zaobsežene v predračunu tožene stranke, lahko naročila sama tožeča stranka. Ta bi potem toženi stranki izstavila račune, ki se naj bi pobotali v obračunski situaciji. Zahtevek iz situacije bi bil potem ustrezno manjši, ali pa bi morala tožena stranka takšen račun plačati. Takšne so bile trditve tožeče stranke na l. št. 177, 259 in 260. Tožena stranka je obstoj dogovora zanikala (l. št. 185, 186, 225 in 242). V okviru trditev je tožeča stranka svoje zahtevke pravno okvalificirala tako kot zahtevke na temelju posebnega dogovora, kot tudi zahtevke na temelju neupravičene obogatitve (l. št. 260). Trditve tožeče stranke so torej šle v naslednjo smer: da lahko tožena stranka zaračuna njej blago in storitve, ki jih je predvidela po predračunu, četudi jih ni opravila. Če je določeno blago tožeča stranka nabavila ali naročila storitve pri tretji osebi, blago ali storitve pa so potem bile uporabljene pri gradnji, je morala tožena stranka dobavljeno blago ali storitve poračunati, ali pa plačati tožeči stranki.

24. Prvostopenjsko sodišče ima povsem prav, da je bilo o zahtevkih tožene stranke do tožeče stranke že odločeno v izvršilnem postopku na temelju verodostojne listine, opr. št. VL 90589/2010. Morebitni zahtevek na temelju neupravičene obogatitve bi bil neutemeljen, saj plačilo tožeče stranke toženi stranki ni bilo opravljeno brez temelja; temelj je bil v pravnomočnem sklepu o izvršbi. Toda tožeča stranka je trdila nekaj drugega, in sicer da je zahtevala plačilo na temelju posebne pogodbe, ki ni bila spoštovana. Zahtevala jih je torej na temelju 15. člena in 1. odstavka 239. člena OZ. O tem pa v okviru navedenega postopka še ni bilo odločeno. V tem postopku o njem še ni bil izveden noben dokaz zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče videlo pravni temelj za takšen zahtevek v 190. členu OZ in nasl. III. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO II IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE - ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV O TERJATVI NA TEMELJU BREMEPISA ŠT. 1.163-10

25. O zahtevku na vrnitev predujma (avansa) v višini 12.000,00 EUR je bilo odločeno v točki II skupaj z ostalimi zahtevki.

26. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Plačanega naj bi bilo za skupaj 42.000,00 EUR predujma (avansa), in ne le 30.000,00 EUR.

27. Trditev, da je tožeča stranka plačala skupaj 42.000,00 EUR predujma, tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka ni postavila. Postavila jih ni niti potem, ko se je tožena stranka branila s trditvijo, da je poračunala 30.000,00 EUR in se je sklicevala na rekapitulacijo (priloga B3). Tožena stranka se je pravzaprav branila z ugovorom, da je sporni avans v višini 12.000,00 EUR poračunala, tožeča stranka pa niti potem ni dopolnila svojih trditev o plačilu predujma.

28. Pritožnica ni navedla razloga, zaradi katerega trditev o plačilu skupaj 42.000,00 EUR predujma brez svoje krivde ni mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe. Ta trditev je torej neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP), odločitev prvostopenjskega sodišča pa pravilna. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti.

29. Pritožbeno sodišče je preizkusilo še pravilnost pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče najprej ugotovilo, da je bil prvi avans v višini 30.000,00 EUR plačan 5. 9. 2008, drugi avans v višini 12.000,00 EUR pa 15. 7. 2009. Takšnih ugotovitev v prvostopenjski odločbi pritožbeno sodišče ni našlo. Prvostopenjsko sodišče je zgolj ugotovilo, da je tožeča stranka 15. 7. 2009 plačala avans v višini 12.000,00 EUR in da je bilo v Gradbeni pogodbi dogovorjeno, da bo 5. 9. 2008 plačala 30.000,00 EUR. Ni pa prvostopenjska sodba ugotovila, da je bil takrat res plačan takšen avans. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožena stranka sama v teku postopka trdila, da je tožeča stranka plačala predujem v višini 30.000,00 EUR. To je upoštevala v svojem pregledu, ki ga je imenovala "rekapitulacija" in je celotni znesek tudi poračunala (l. št. 244, sklicevanje na prilogo B3, na str. 1 rekapitulacije) ). Tožeča stranka nato ni trdila ničesar, in kot je že bilo zapisano v prejšnji robni številki, ni trdila, da je skupni znesek (vseh) avansov znašal 42.000,00 EU.

IV. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO III IZREKA PRVOSTOPENJSKE ODLOČBE IN O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

30. Ker končni uspeh tožeče stranke še ni znan, je bilo potrebno razveljaviti odločbo o stroških prvostopenjskega postopka in zadevo vrniti v novo odločanje.

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.