Jedro

Prevedbo delovnega mesta novinar urednik II s količnikom za določitev osnovne plače, za katerega je imel tožnik sklenjeno zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi pred prevedbo, je bilo mogoče opraviti bodisi v delovno mesto novinar urednik, v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, bodisi v delovno mesto urednik oddaj (katerega tožnik navaja kot delovno mesto, ki mu bi ga morala tožena stranka ponuditi v aneksu k pogodbi o zaposlitvi in sicer glede na dejansko delo, ki ga opravlja). Ker je bilo torej možno in zakonsko dopustno (tudi glede na določbo že omenjenega 49.a člena ZSPJS) in upoštevaje pogodbo o zaposlitvi opraviti prevedbo tožnikove osnovne plače in njeno uvrstitev v plačni razred glede na delovno mesto novinar urednik (v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi), takšna prevedba ni nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

I. Tožena stranka je dolžna tožniku izstaviti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Urednik oddaj z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda, povečano z merili tožene stranke za napredovanje z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu Urednik oddaj in plačilom za delo, ki ga je prejel za delo pri toženi stranki od 1. 8. 2008 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz I. točke izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.497,55 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 689,37 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izstaviti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Urednik oddaj z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda, povečano z merili tožene stranke za napredovanje z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu Urednik oddaj in plačilom za delo, ki ga je prejel za delo pri toženi stranki od 1. 8. 2008 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz I. tč. izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.163,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper I. in II. točko izreka navedene sodbe, prav tako pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta v predmetni zadevi relevantna dva sklopa vprašanj in sicer pravilnost prevedbe tožnikovega delovnega mesta in njegovo dejansko delo po 1. 8. 2008, zaradi katerega bi bil upravičen do razlik v plači. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007, torej pred prevedbo in sicer do 1. 8. 2008 (do uvedbe novega plačnega sistema) razporejen na delovnem mestu Urednik oddaj II, z doseženim količnikom 4.00, z dodatkom za delovno dobo pa s količnikom 4.408. To delo je tožnik tudi opravljal. Skupni količnik pa se je upošteval le pri primerjavi med staro plačo (pred prevedbo) in novo plačo po prevedbi (varovana plača). Glede na člen 48/1 ZSPJS, člen 49.a/1 ZSPJS in glede na avtentično razlago Državnega zbora RS k 49.a členu ZSPJS (Ur. l. RS, št. 35/2011) se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva določen količnik v individualnem delovnopravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po ZSPJS. Podlaga za prevedbo je torej vsebina veljavne pogodbe o zaposlitvi (tako tudi sodbe VDSS opr. št. Pdp 88/2010, Pdp 519/2011, Pdp 921/2012). Pri prevedbi je bil upoštevan še akt tožene stranke Merila o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev pri toženi stranki (v nadaljevanju: Merila o napredovanju), ki so bila sprejeta na podlagi 49.b člena ZSPJS. Prevedba je bila nato opravljena na podlagi tabele primerljivosti delovnih mest tožene stranke. Tožniku je bil ob uvedbi novega plačnega sistema izdan aneks za delovno mesto ... - Novinar urednik, VII/2 tarifni razred z razponom plačnih razredov od 36. do maksimalno 46.. Glede na Merila o napredovanju tožniku niso pripadali dodatni plačni razredi, tako da je bil uvrščen v 36. plačni razred. Tabela primerljivosti (ki sicer s strani sindikatov ni bila potrjena, kar pa niti ni bilo nujno) je toženi stranki služila kot tehnični pripomoček ob prevedbi. Tožena stranka se je sicer s sindikati uskladila glede kataloga oziroma seznama novih delovnih mest in glede opisov delovnih mest ter uvrstitvijo v osnovni plačni razred, s sindikati pa sta bila podpisana tudi dva aneksa h kolektivni pogodbi tožene stranke in aneks h kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. S temi aneksi je bil določen katalog novih delovnih mest, šifra delovnega mesta, tarifni razred, plačni razred brez napredovanj in z napredovanji. Na podlagi zgoraj omenjenih aktov se je delovno mesto Urednik oddaj II z osnovnim količnikom 4.00 prevedlo v delovno mesto Novinar urednik s 36. osnovnim plačnim razredom in v delovno mesto Urednik oddaj z 41. osnovnim plačnim razredom. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da se je prevedba opravila glede na dejansko delo in ne glede na obstoječo pogodbo o zaposlitvi. Glede na tožnikov količnik ob prevedbi (4.00) se njegovo delovno mesto ni moglo prevesti v Urednik oddaj, ki je bilo višje vrednoteno, temveč le v delovno mesto Novinar urednik. Dejansko delo se pri prevedbi ni smelo upoštevati, ta prevedba pa tudi ni bila odvisna od predloga tedanje tožniku nadrejene delavke A.A., temveč od veljavnih predpisov. Tako ni pomembno, kako je bila prevedena B.B., delovno mesto navedene delavke pa tudi zato ni primerljivo s tožnikovim delovnim mestom. Če je bilo delovno mesto B.B. prevedeno drugače kot tožnikovo, to še ne pomeni, da je bilo tožnikovo delovno mesto prevedeno nepravilno. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšen je bil količnik B.B. pred prevedbo, navedena pa je ob zaslišanju izpovedovala le, da se ji zdi, da je bil njen (kateri?) količnik 4.0. V postopku je bilo ugotovljeno, da je B.B. opravljala delo urednice oddaj, ki je na sporedu trikrat na mesec, oddaja, ki jo ureja tožnik, pa enkrat na mesec. To dejstvo se nanaša na dejansko opravljanje dela, zato za prevedbo ni relevantno in ne more biti podlaga za ugotovitev, da je bilo tožnikovo delovno mesto nepravilno prevedeno. Lahko je bilo nepravilno prevedeno delovno mesto B.B.. Glede na to je sodišče prve stopnje pri vprašanju prevedbe zmotno uporabilo materialno pravo. Dejansko delo tožnika bi se lahko upoštevalo le pri njegovem zahtevku za ustrezno plačilo, vendar tožnik ni opravljal vseh del delovnega mesta Urednik oddaj, kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločanju storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 524/2011 z dne 7. 11. 2012 v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče citirano sodbo razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč v citirani sodbi utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika presojalo po stanju na dan, ko je pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic (A3), torej 28. 10. 2011 in ne na dan 1. 8. 2008, ko se je opravila prevedba osnovnih plač javnih uslužbencev po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.), pri čemer se je ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem dejanskega dela, ki ga je v tem času opravljal tožnik.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti prevedbe osnovne plače tožnika in njena uvrstitev v plačni razred, upoštevaje določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi (pred prevedbo) z dne 21. 12. 2007 (A1) je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto Urednik oddaj II. Tožena stranka mu je v avgustu 2008 ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, datiran z dnem 14. 8. 2008 (A2), za delovno mesto Novinar urednik. Tega aneksa tožnik ni podpisal, ker je menil, da bi mu morala tožena stranka ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Urednik oddaj.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 65/2013 z dne 23. 5. 2013 zavzelo stališče, ki je bilo sicer že uveljavljeno v sodni praksi VDSS in na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba tožene stranke, da pri zakonitosti prevedbe delovnega mesta oziroma osnovne plače ni pomembno dejansko delo javnega uslužbenca, temveč je potrebno izhajati iz zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi. Po 1. odstavku 49.a člena ZSPJS se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca in funkcionarja na podlagi tega zakona opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive ter funkcije in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev in funkcionarjev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po ZSPJS. Na podlagi avtentične razlage 49.a člena ZSPJS (Ur. l. RS, št. 35/2011) se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovnopravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Če v individualnem delovnopravnem aktu javnega uslužbenca količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta ni bil določen, se upošteva količnik, določen v aktu delodajalca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače javnega uslužbenca se upošteva količnik za določitev osnovne plače javnega uslužbenca, ki je bil določen v individualnem delovnopravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po ZSPJS.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo (kar med strankama niti ni bilo sporno), da je bilo mogoče opraviti prevedbo delovnega mesta Novinar urednik II s količnikom za določitev osnovne plače, za katerega je imel tožnik sklenjeno zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi pred prevedbo, bodisi v delovno mesto Novinar urednik, v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, bodisi v delovno mesto Urednik oddaj (katerega tožnik navaja kot delovno mesto, ki mu bi ga morala tožena stranka ponuditi v aneksu k pogodbi o zaposlitvi in sicer glede na dejansko delo, ki ga opravlja). Ker je bilo torej na podlagi dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje možno in zakonsko dopustno (tudi glede na določbo že omenjenega 49.a člena ZSPJS) in upoštevaje pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 opraviti prevedbo tožnikove osnovne plače in njeno uvrstitev v plačni razred glede na delovno mesto Novinar urednik (v zvezi s katerim je bil tožniku ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi - A2), takšne prevedbe po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče označiti kot nezakonite (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 580/2013 z dne 9. 10. 2013), na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Po uveljavljeni sodni praksi VDSS namreč dejansko delo na zakonitost prevedbe (za katero je bistven zadnji individualni delovnopravni akt javnega uslužbenca, ki je veljal v času prevedbe) nima odločilnega vpliva. Ob upoštevanju zgoraj navedenega po stališču pritožbenega sodišča na zakonitost sporne prevedbe ne vpliva niti v postopku ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka nekatere javne uslužbence iz delovnega mesta Novinar urednik II prevedla v delovno mesto Urednik oddaj. Kot je bilo že ugotovljeno, za presojo zakonitosti konkretne prevedbe ni bistveno dejansko delo, prav tako pa niti morebitna drugačna prevedba nekaterih drugih javnih uslužbencev (tudi, če je temeljila na njihovem dejanskem delu, kot je to razbrati iz izvedenih dokazov).

Sodišče prve stopnje pa se je v postopku opredeljevalo tudi do dejanskega dela, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik. Vse dokaze v zvezi s tem je sodišče prve stopnje sicer izvedlo že v postopku pred izdajo sodbe opr. št. Pd 524/2011 z dne 7. 11. 2012, s katero je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, po njeni razveljavitvi pa je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem novih dokazov ni izvajalo, ponovilo je že izvedene dokaze in nato odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče navaja, da bi bilo ugotavljanje dejanskega dela tožnika pomembno v primeru, če bi tožnik v tem postopku uveljavljal (tudi) plačilo za dejansko opravljeno delo. V tem kontekstu je bilo potrebno razumeti tudi napotek pritožbenega sodišča iz sklepa, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 524/2011 z dne 7. 11. 2012. Iz navedb strank sicer izhajajo tudi trditve, ki se nanašajo na tožnikovo dejansko delo, vendar pa z ozirom na to, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal svoj tožbeni zahtevek z utemeljevanjem nezakonitosti prevedbe kot posledice neupoštevanja dejanskega dela, te navedbe strank in ugotavljanje zatrjevanih dejstev v zvezi s tem po sodišču prve stopnje za odločitev o zakonitosti prevedbe niso odločilnega pomena.

Ker je bila na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je odločilno za presojo zakonitosti prevedbe, prevedba tožnikovega delovnega mesta skladna z zakonom, akti tožene stranke oziroma kolektivnimi pogodbami, ki sta veljali za toženo stranko (tožnik v postopku nasprotnega niti ni izrecno zatrjeval, saj je svoj zahtevek utemeljeval z dejanskim delom), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker se je zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (uspela je tožena stranka), je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na člen 154/1 ZPP je dolžan tožnik povrniti toženi stranki njene pravdne stroške in sicer nagrado za postopek v znesku 443,30 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), nagrado za narok v višini 409,20 EUR (tar. št. 3101), administrativne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), stroške po tar. št. 6003 v znesku 355,20 EUR, vse povečano za DDV (tar. št. 6007), kar znaša 1.497,55 EUR. Ker tožnik v postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pravdnega postopka. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžan tožnik povrniti tudi njene pritožbene stroške in sicer nagrado za pritožbo v višini 545,06 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), administrativne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za DDV (tar. št. 6007), kar znaša 689,37 EUR. V primeru zamude je dolžan tožnik toženi stranki od prisojenih stroškov postopka plačati tudi zakonske zamudne obresti.