Jedro

Kljub ugotovitvam sodišča, da je tožnik pri hrambi in ravnanju z geselnikom in gesli ravnal v nasprotju z navodili toženke, kamor je šteti tudi Pravilnik o upravnem poslovanju v Javni agenciji P., je vendarle ključna pravilna presoja sodišča, da ni šlo za hujšo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je namreč sodelavcem dostop do geselnika in administrativnih gesel omogočil le zaradi potreb delovnega procesa v primeru njegove odsotnosti, po predhodnem dogovoru in z ustreznimi navodili, s katerimi je poskušal preprečiti, da bi bila gesla uporabnikom razkrita in v prihodnje morebiti zlorabljena. S tem v zvezi je sodišče ustrezno upoštevalo tudi pojasnilo B.B. o tem, v kakšnih primerih in okoliščinah je prišlo do spornega posojanja geselnika in gesel. Glede na navedeni namen, zaradi katerega je tožnik sodelavcem omogočil dostop do geselnika in gesel, je sodišče pravilno zaključilo, da ni podan naklep niti huda malomarnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 280,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 24. 2. 2020 podala tožniku, ter da delovno razmerje tožnika pri toženki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 še vedno traja. Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu omogoči nadaljevanje dela na delovnem mestu računalniški tehnik V, mu za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo prizna delovno dobo in uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, prizna plačo v višini 1.529,57 EUR, regres za letni dopust in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti. Toženki je naložilo še povračilo tožnikovih stroškov postopka v višini 1.684,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je upoštevalo le navedbe tožnika in se ni opredelilo do izpovedi prič, ki njegovih navedb ne potrjujejo, kar je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je arbitrarna. Ne strinja se, da je bila odpoved glede kršitve z znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic podana po poteku 30‑dnevnega subjektivnega roka. Sodišče je očitke iz izredne odpovedi zmotno obravnavalo po sklopih, saj je bilo po izpovedi tedanje v. d. direktorice toženke pomembno sosledje vseh dogodkov, pri čemer je bila šele vsebina poročila družbe A. d. o. o. ključna za izgubo zaupanja v tožnika. Zato tudi ne drži, da se po prejemu odredbe za hišno preiskavo 7. 1. 2020 glede očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja ni seznanila z nobenimi dodatnimi okoliščinami. Vztraja, da je tožnik z opustitvijo ustreznega varovanja podatkov na delovnem mestu hudo malomarno huje kršil obveznosti iz 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Ne drži, da so priče potrdile izpoved tožnika, da je bil zaradi opravljanja delovnih obveznosti na zunanjih izpitnih enotah toženke tudi po ves dan odsoten iz pisarne. Zmotna je ugotovitev o vzpostavljeni praksi, da so sodelavci v primeru odsotnosti tožnika lahko vstopili v njegovo pisarno in iz nje vzeli potrebno tehnično opremo. B.B. in C.C. nista potrdila, da sta hodila v tožnikovo pisarno, iz izpovedi D.D., E.E. in F.F. pa izhaja, da so v njegovo pisarno vstopali le po njegovih navodilih in nikoli na lastno pobudo. Toženka s sklicevanjem na izpovedi področnega referenta G.G., svetovalca B.B., vodje sektorja T. C.C. in koordinatorja D.D. nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tudi ostali delavci toženke svojih pisarn niso zaklepali. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da nadrejena H.H. ni potrdila, da je bil tožnik opozorjen na obveznost zaklepanja vrat. Nasprotuje presoji, da tožnik z neprimerno hrambo geselnika in posredovanjem administratorskih gesel ni huje kršil delovnih obveznosti. I.I., C.C., D.D. in H.H. so skladno izpovedali, da je treba z geselniki ravnati skrbno in jih hraniti na način, da drugi do njih ne morajo dostopati. Izpoved B.B., ki jo v zvezi s tem povzema sodišče, se v resnici nanaša na ključ za oddaljen dostop. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb glede kršitve 48. člena Pravilnika o upravnem poslovanju. Ne drži, da je tožnik gesla uporabnikom poskušal posredovati na način, da ta ne bi bila razkrita, saj je geselnik z napisanim geslom pustil v pisarni z odklenjenimi vrati. Sodišče je vzelo iz konteksta izpoved I.I., da tožnikove kršitve glede neustreznega varovanja podatkov niso zadostovale za podajo izredne odpovedi. Od delavca na tožnikovem delovnem mestu se pričakuje, da bo nepooblaščenim osebam onemogočil dostop do zaupnih podatkov. Ni bistveno, da so bila očitana ravnanja potrebna zaradi narave tožnikovega dela. Sodišče je z zmotno presojo glede neutemeljenosti očitkov iz tretjega sklopa kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pomembno, da toženka v odpovedi ni navedla dolžnih ravnanj tožnika, saj ta izhajajo iz poročila družbe A. d. o. o. Ni res, da zaznava in odprava teh pomanjkljivosti ni spadala v okvir tožnikovih delovnih obveznosti in da za to delo ni bil usposobljen. Po izpovedi forenzika bi bilo mogoče ugotovljene pomanjkljivosti sistema odpraviti brez večjih stroškov, povprečni inženir pa bi jih lahko sam implementiral v nekaj urah. Tudi ne drži, da je tožnik opozarjal na sistemske pomanjkljivosti pri toženki, saj je elektronsko sporočilo z dne 1. 2. 2019 spisal zgolj na pobudo H.H.. V. d. direktorica I.I. s strani tožnika ni prejela nobenih predlogov za izboljšanje sistema, tožnik pa je J.J. na predloge za izboljšavo in nadgradnjo sistema vedno odgovoril, da za to ni denarja. Ker je že v odgovoru na tožbo navedla, da je povsem izgubila zaupanje v delo tožnika, bi moralo sodišče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Ker se do njenega predloga v tej smeri ni opredelilo, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče izredno odpoved v delu, ki se nanaša na prvi sklop očitanih kršitev, pravilno štelo kot prepozno, glede drugega in tretjega sklopa pa je pravilno presodilo, da odpovedni razlog ni dokazan. Očitana ravnanja so povezana s tem, da tožnik ni mogel biti na dveh krajih hkrati. Dostop do geselnika je sodelavcem omogočil zgolj v izjemnih primerih, ni bil hudo malomaren. Za zaznavo in odpravo sistemskih nepravilnosti ni bil usposobljen. Toženka predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v postopku na prvi stopnji sploh ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožnika, ne da bi se opredelilo do izpovedi prič, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, prav tako je glede sklopov očitanih kršitev iz izredne odpovedi natančno raziskalo dejansko stanje in ugotovilo odločilna dejstva. Pri oblikovanju dokaznih zaključkov je upoštevalo vse izvedene dokaze in jih tudi pravilno ocenilo, kar vse je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 8. člena ZPP.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot računalniški tehnik. Dne 7. 1. 2020 je bila v prostorih toženke izvedena hišna preiskava na podlagi odredbe sodišča. Toženka je tožniku 23. 1. 2020 vročila seznanitev z očitanimi kršitvami z vabilom na zagovor. Tožnik se je na vabilo odzval in 30. 1. 2020 podal pisni zagovor, vendar mu toženka s tem povezane odpovedi z dne 6. 2. 2020 ni nikoli vročila. Po prejemu poročila družbe A. d. o. o. 10. 2. 2020, v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti s področja tožnikovega dela, mu je toženka 13. 2. 2020 vročila dopolnitev seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilo na ponovni zagovor, ki se ga je tožnik udeležil in tako 24. 2. 2020 podal dopolnitev pisnega zagovora. Istega dne mu je toženka vročila izredno odpoved po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se je nanašala na tri očitane sklope kršitev, in sicer: - da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ‑1, ker je 9., 15., 22. in 29. 1. 2019 preko službenega dostopa s svojim uporabniškim imenom in geselnikom vzpostavil K. povezavo v omrežje L. in neznanemu storilcu neupravičeno omogočil prijavo v teoretični del vozniškega izpita in dostop do testnih pol kandidatov; - da je od oktobra 2019 do januarja 2020 naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je imel na zadnji strani geselnika zapisano geslo, s čimer bi lahko omogočil nedovoljen dostop v omrežje toženke tretji osebi; da je ključ za oddaljen dostop posojal sodelavcem in geslo sporočal preko telefona sodelavcem na drugih lokacijah; da je z namenom dostopa do aplikacije M. vzdrževalcu omogočil seznanitev z gesli, da se je ta lahko povezal na računalnik toženke in preko oddaljenega dostopa popravil apikacijo; ter da v nasprotju z določbami pravilnika ni zaklepal vrat svoje pisarne in vrat strežniške sobe, čeprav je bil na to opozorjen; - da je vsaj iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti, ker toženke ni opozoril na pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene s strani družbe A. d. o. o., oziroma teh pomanjljivosti sam ali s pomočjo zunanjih strokovnjakov ni odpravil. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved glede prvega sklopa prepozna (po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-11), glede drugega in tretjega sklopa pa odpovedni razlog ni dokazan.

9. Na podlagi izpovedi tožniku nadrejene H.H. in tedanje v. d. direktorice toženke I.I. je pravilno ugotovilo, da se je toženka z domnevno kršitvijo tožnika z znaki kaznivega dejanja seznanila že s prejemom odredbe za hišno preiskavo 7. 1. 2020, in da po tem datumu ni bila seznanjena z nobenimi dodatnimi okoliščinami, ki bi vplivale na začetek teka zakonskega roka za podajo odpovedi. Pritožba se zmotno zavzema, da je treba vse očitke iz odpovedi obravnavati kot celoto in da je zato rok za podajo odpovedi glede vseh kršitev pričel teči šele s prejemom poročila družbe A. d. o. o. 10. 2. 2020. Toženka je z zaključki iz tega poročila utemeljevala le očitke iz tretjega sklopa odpovedi; zatrjevane kršitve iz posameznih sklopov niso vsebinsko povezane, da bi se jih štelo kot npr. eno kršitev, sestavljeno iz več ravnanj. Glede presoje pravočasnosti prvega sklopa odpovedi ni relevantna navedba toženke, da je v. d. direktorica pri sprejemu odločitve o odpovedi upoštevala sosledje vseh dogodkov (oziroma tožnikovih ravnanj) in da je šele po seznanitvi z vsebino poročila družbe A. d. o. o. popolnoma izgubila zaupanje v tožnika.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka glede drugega sklopa očitkov ni dokazala odpovednega razloga, pri čemer pritožba obrazloženo nasprotuje le dejanskim in pravnim zaključkom glede nezaklepanja vrat pisarne in nepravilne hrambe geselnika in gesel. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik s strani toženke glede zaklepanja pisarne ni prejel nobenih navodil in da je vrata pisarne puščal odklenjena zgolj zaradi potreb delovnega procesa, pravilno presodilo, da tožniku v zvezi s tem ni mogoče očitati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je bil zaradi izvajanja del na zunanjih izpitnih enotah toženke pogosto dlje časa (tudi po ves dan, kot so izpovedali tožnik, nadrejena H.H. in receptor N.N.) odsoten iz pisarne, je bila pri toženki vzpostavljena vsem poznana praksa, da so sodelavci v tem času lahko vstopali v njegovo pisarno z namenom dostopa do tehnične opreme (npr. tonerja, računalnika, snemalnika itd.), ki so jo potrebovali pri opravljanju dela. Obstoj te prakse je potrdilo več prič (D.D., N.N., O.O., E.E., G.G., F.F. in tudi B.B.), tako da toženka s sklicevanjem na izpoved priče C.C. ne more doseči ugotovitve, da delavci v tožnikovo pisarno niso nikoli hodili sami. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila s prakso vstopanja v tožnikovo pisarno v času njegove odsotnosti seznanjena tudi nadrejena H.H., pa se ji to ni zdelo sporno, in da tožnik na obveznost zapiranja in zaklepanja vrat pisarne s strani toženke ni bil nikoli opozorjen, glede na izpovedi prič pa je bilo pri toženki očitno splošno znano, da je tožnikova pisarna vedno odklenjena. Opisano potrjuje tudi pravilnost presoje, da ni šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da naj bi priča H.H. izpovedala, da je bil tožnik opozorjen na obveznost zapiranja vrat. Priča je namreč v zvezi s tem le pavšalno izpovedala, da je bil tožnik opozorjen, da mora imeti „urejene svoje stvari, ker je tudi puščal računalnike na hodniku“. Pritožba navaja še, da so G.G.,B.B., C.C. in D.D. svoje pisarne po navodilih nadrejenih vedno zaklepali, kar pa ne pomeni, da je imel takšno navodilo tudi tožnik, edini zaposleni računalničar pri toženki.

13. Kljub ugotovitvam sodišča, da je tožnik pri hrambi in ravnanju z geselnikom in gesli ravnal v nasprotju z navodili toženke, kamor je šteti tudi Pravilnik o upravnem poslovanju v Javni agenciji P., je vendarle ključna pravilna presoja sodišča, da ni šlo za hujšo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je namreč sodelavcem dostop do geselnika in administrativnih gesel omogočil le zaradi potreb delovnega procesa v primeru njegove odsotnosti, po predhodnem dogovoru in z ustreznimi navodili, s katerimi je poskušal preprečiti, da bi bila gesla uporabnikom razkrita in v prihodnje morebiti zlorabljena. S tem v zvezi je sodišče ustrezno upoštevalo tudi pojasnilo B.B. o tem, v kakšnih primerih in okoliščinah je prišlo do spornega posojanja geselnika in gesel. Glede na navedeni namen, zaradi katerega je tožnik sodelavcem omogočil dostop do geselnika in gesel, je sodišče pravilno zaključilo, da ni podan naklep niti huda malomarnost. 14. Pritožba sicer načeloma pravilno navaja, da se od delavca, ki skrbi za delovanje računalniškega sistema z zaupnimi podatki, pričakuje še posebej skrbno ravnanje v smeri preprečevanja dostopa nepooblaščenim osebam, vendar pa v okoliščinah tožnikovega primera, ko je dostop do varovanih podatkov omogočil izključno sodelavcem, ki so podatke nujno potrebovali za izpolnjevanje delovnih obveznosti (in ne npr. drugim nepooblaščenim osebam), ni podlage za ugotovitev obstoja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi tudi pravilno upoštevalo, da po izpovedi v. d. direktorice I.I. kršitve glede neustreznega varovanja podatkov toženke niso zadostovale za odločitev o podaji izredne odpovedi, temveč je bila za to ključna šele vsebina poročila družbe A. d. o. o. z dne 10. 2. 2020. To potrjuje tudi okoliščina, da so bile te kršitve že predmet prve izredne odpovedi, glede podaje katere pa si je toženka premislila - očitno je štela, da zgolj te kršitve ne utemeljujejo izredne odpovedi. Povzeta izpoved pa (za primer, če bi bil ugotovljen odpovedni razlogo) kaže tudi na neobstoj nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 16. Glede tretjega sklopa kršitev je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da toženka v izredni odpovedi niti ni opredelila, na kakšen način oziroma z opustitvijo katerih ravnanj, je tožnik kršil delovne obveznosti v zvezi s sistemskimi nepravilnostmi in tveganji, ki so bila ugotovljena v poročilu družbe A. d. o. o. Toženka neutemeljeno vztraja, da naj bi to izhajalo iz samega poročila. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora namreč delodajalec v izredni odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, toženka pa te obveznosti zgolj s sklicevanjem na ugotovitve iz preliminarnega poročila družbe, ki po pooblastilu toženke niti ni ugotavljala kršitev delovnih obveznosti tožnika, ampak stanje računalniškega omrežja in naprav pri toženki, ni izpolnila.

17. Toženka glede tega zadnjega sklopa kršitev ni dokazala tudi sicer presplošnih trditev o tem, da je zaznava in odprava ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti spadala v okvir delovnih obveznosti tožnika. V pritožbi temu neuspešno nasprotuje s sklicevanjem na računalniškega forenzika R.R., ki je izpovedal o tem, da bi bila odprava zaznanih pomanjkljivosti relativno enostavna. Sodišče prve stopnje je predvsem glede na njegovo nadaljnjo izpoved o tem, da je imela toženka več zunanjih izvajalcev, ki so med seboj delovali nekoordinirano, da je šlo za pomanjkljivosti informacijskega sistema državne uprave kot celote in da so bile tudi velike mednarodne družbe že večkrat žrtve podobnih ranljivosti kot toženka, pravilno zaključilo, da je odprava teh pomanjkljivosti presegala okvir tožnikovih delovnih obveznosti. Sicer pa tožnik pri zaznavi in odpravi pomanjkljivosti ni bil povsem neaktiven, kot mu je očitala toženka. To potrjuje izpoved zunanjega izvajalca J.J. o poskusih implementacije ustreznih varoval ter o tožnikovi komunikaciji z za to pristojnimi, pa tudi elektronsko sporočilo z dne 1. 2. 2019, v katerem je tožnik S.S. predlagal več varnostnih ukrepov in izpostavil nekatere varnostne težave, četudi ga je spisal na pobudo nadrejene H.H..

18. Toženka v pritožbi še neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka v postopku na prvi stopnji predloga v tej smeri ni podala. Navedbe o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, je vezala na obstoj pogoja o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato pritožbene navedbe o izgubi zaupanja v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 niso relevantne.

19. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), tožniku pa je v skladu z Odvetniško tarifo dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).

1 Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1)