20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 24/2002 z dne 16. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2093/2000 z dne 19. 9. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 242/99 z dne 19. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

Ugotovilo je, da je bila zapustnica v trenutku sestavljanja in podpisovanja oporoke oporočno sposobna, da je bila kljub slabovidnosti sposobna prebrati oporoko in da oporoka ne nasprotuje določbam prvega odstavka 64. člena in prvega odstavka 67. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZD) ter 32. člena, prvega odstavka 36. člena in pete točke prvega odstavka 43. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. - v nadaljevanju ZN). Višje in Vrhovno sodišče sta takšno sodbo potrdili.

Pritožnik z ustavno pritožbo nasprotuje navedeni odločitvi in zatrjuje kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da so sodbe vseh treh sodišč v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), ZD in ZN in zato očitno napačne. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo vseh dokazov, ki jih je predložil in da je zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedencev okulista in psihiatra. Višje sodišče naj bi dokaze, ki jih je pritožnik predložil šele v pritožbenem postopku, zmotno štelo kot pritožbene novote, Vrhovno sodišče, ki pri svojem odločanju ni upoštevalo v postopku z revizijo zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti oporoke, pa bi po mnenju pritožnika moralo na kršitve določb materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Kot zakonitemu dediču naj bi bila z izpodbijanimi sodbami pritožniku kršena tudi pravica do zakonitega dedovanja.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave, ta pa je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za sodišče iz te pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Če pa sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Ob navedenih izhodiščih se pritožnikovo zatrjevanje, da ga sodišče v razmerju do nasprotne stranke ni obravnavalo enakopravno, izkaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izčrpno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedencev psihiatra in okulista. Na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi zaslišanih prič je presodilo, da je bila zapustnica sposobna razsojanja in branja v trenutku sestavljanja oporoke, Višje in Vrhovno sodišče pa v takšno razlago nista podvomili. Prav tako ni upošteven očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ni ocenilo zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil.

Pojasnilo je, da za odločitev o oporočni sposobnosti v trenutku sestavljanja oporoke izvidi, ki se nanašajo na zdravstveno stanje oporočiteljice v kasnejšem času, niso relevantni.

Ni utemeljen očitek pritožnika, da Višje sodišče ni upoštevalo dejstva, da pritožnik brez svoje krivde ni mogel do zaključka glavne obravnave navesti vseh dejstev in predložiti vseh dokazov za utemeljevanje svojega tožbenega zahtevka.

Višje sodišče je v izpodbijani sodbi namreč jasno obrazložilo, zakaj je šele v pritožbi navedene dokazne predloge štelo za nedopustne pritožbene novote, takšnemu stališču pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Zgolj nezadovoljstvo s stališčem, ki sta ga glede tega pritožbenega očitka zavzeli Višje in Vrhovno sodišče, za utemeljitev kršitve pravice 22. člena Ustave ne zadošča.

Prav tako z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni utemeljen pritožnikov očitek Vrhovnemu sodišču, da bi kršitve obličnostnih zahtev za veljavnost oporoke, določenih v ZD in ZN, moralo kot kršitve določb materialnega prava upoštevati po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da tožnik v zvezi s temi pomanjkljivostmi ni navedel nobenih razlogov, ki bi mogli zmanjševati verodostojnost listine. Zato takšnih pomanjkljivosti sodišče ne more upoštevati po uradni dolžnosti.

Pritožnik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje tudi z očitkom, da je odločitev sodišč v nasprotju z določbami ZPP, ZD in ZN in zato očitno napačna. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj) ne presoja, ali so redna sodišča pravilno uporabila pravo, tj. ali je odločitev rednih sodišč zakonita. Z vidika pristojnosti ustavnega sodišča je glede na navedbe pritožnika pomembno le, ali so izpodbijane sodbe in v njih zavzeta pravna stališča v očitnem nasprotju z zakonskimi določbami, torej samovoljna, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

Vendar očitne napačnosti izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati, saj so vsa tri sodišča svojo odločitev oprla na razumne in logične pravne argumente, uveljavljene v pravni znanosti.

Pritožnik nadalje zmotno meni, da mu Ustava v 33. členu zagotavlja pravico do zakonitega dedovanja ne glede na voljo zapustnika. Iz ustavno zagotovljene pravice do dedovanja namreč za dediča izhaja le pravica da pridobi premoženje mortis causa, medtem ko za zapustnika iz iste pravice izhaja pravica do svobodnega oporočnega razpolaganja. Če bo pritožnik glede na zapustničino oporoko lahko uveljavljal le nujni delež, ne pa deleža, ki bi mu šel kot zakonitemu dediču, to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice iz 33. člena Ustave.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger