Jedro

V razlogih sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, pritožbeno sodišče pa se z njimi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

Izrek

I. Pritožba obdolženega F. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 255,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 11677/2019 z dne 22. 5. 2019 obdolženega F. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu določilo kazen dva meseca zapora. Na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo, ki je obdolžencu bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 53237/2016 z dne 9. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 53237/2016 z dne 12. 6. 2018, v kateri mu je bila določena enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 je, upoštevaje kazen štiri mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazen dva meseca zapora iz izpodbijane sodbe, izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in po 8. točki drugega odstavka 92.člena ZKP, in sicer sodno takso v višini 120,00 EUR, nagrada in izdatki pooblaščenke oškodovancev ter ostali stroški bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške v višini 87,48 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, kršitve kazenskega zakona in odločitve o krivdi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in „sodbo v celoti zavrne“, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec, ki v uvodu navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, svoje pritožbe v tej smeri ne konkretizira, saj ne navede niti, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

5. Obdolženec uvodoma uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, vendar kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker po njegovi oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela iskanja materialne resnice, temveč je sledilo navedbam oškodovancev. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja dejansko stanje in torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca v smeri, da je z oškodovancem P. K. in njegovo ženo R. K. v dolgoletnem sporu zaradi meje med njihovimi zemljišči oziroma dovozne poti do parcele oškodovancev in da je v bistvu obdolženec deležen groženj s strani oškodovancev. Takšnemu zagovoru obdolženca sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. V razlogih sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, pritožbeno sodišče pa se z njimi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. Izpovedbi prič P. K. in R. K. je namreč sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in ni imelo razloga, da jima ne bi verjelo, ko sta opisovala, kaj se je dogajalo v kritičnem času. P. K. je tako pojasnil, da je obdolženec na njegovem zemljišču dnevno s kretnjami nakazoval na sekanje rok in nog, prav tako se je držal za vrat, prižigal sveče, zabijal kline in križe ter nastavljal rože. Vse to se je dogajalo, ko je prišel domov on ali kateri od njegovih družinskih članov. Zaradi ravnanj obdolženca živi v stresu, hodi k zdravniku in jemlje zdravila. Počuti se ogroženega. Že večkrat so bili na sodišču, vendar obdolženec ničesar ne upošteva. Ravnanja obdolženca razume kot grožnjo, da ga bo ubil. Dne 30. 11. 2018 ga je poklicala žena R. in mu povedala, da je obdolženec na dvorišče pred stanovanjsko hišo postavil novo krsto. Obdolženec je v preteklosti že postavil krsto na njihovo zemljišče, kar je razumel kot grožnjo njegovi družini.

8. Ravnanja obdolženca je opisala tudi R. K., ki je povedala smiselno enako, da obdolženec na njihovi parceli odlaga smeti, zabija kline, spušča čudne glasove, tuli, ljubi križe in kleči zraven križev. Dne 30. 11. 2018 je skozi kuhinjsko okno videla, da je obdolženec nastavil novo krsto ter o tem obvestila svojega moža. Ko je mož prišel domov, je prišel tudi obdolženec, ki je s kretnjami pričel kazati na sekanje rok, nog, davljenje, se smejati in kazati na krsto, sveče in križe ter pokleknil in poljubljal križe. Obdolženčevo ravnanje je razumela kot grožnjo, da jih bo ubil in spravil v krsto, še zlasti, ker je obdolženec tega dne postavil že tretjo krsto, to je toliko, kolikor je članov v njihovi družini. Povedala je še, da se obdolženca bojijo in da ne vedo, česa vse je zmožen, še zlasti, ker je napadel uradno osebo z vilami, proti njim pa zamahnil z desko. Mož P. ima zaradi tega psihične težave, saj se počuti ogroženega, potrebuje tablete za pomiritev. Da je bil oškodovanec P. K. dne 30. 11. 2018 zaradi ravnanj obdolženca vidno prestrašen, je potrdila tudi policistka M. M., ki je opravila ogled kraja dejanja. Slednja je povedala, da je na dvorišču oškodovancev opazila krsto, zraven pa so bili leseni križi. Oškodovancu se je videlo, da je pod stresom, saj se je tresel in bil živčen. Da je obdolženec v kritičnem času s kretnjami rok nakazoval oškodovancu, da mu bo porezal roke, noge in ga zadavil, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo tudi na podlagi posnetka, ki ga je posnel oškodovanec, in ki torej dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Glede na vse navedeno se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje verjelo zgolj oškodovancu, ne da bi iskalo materialno resnico.

9. Zagovoru obdolženca in njegovim pritožbenim navedbam v smeri, da je sam žrtev groženj s strani oškodovanca, na podlagi vsega navedenega ni mogoče verjeti. Kot tudi ni mogoče verjeti pritožbenim navedbam, da je obdolženec imel krsto na svojem zemljišču in da je oškodovanec bil tisti, ki jo je prestavil z obdolženčevega zemljišča na svoje zemljišče, saj takšne navedbe niso logične in življenjsko izkustvene, prav tako pa niso potrjene z drugimi izvedenimi dokazi. Neutemeljeno je tudi problematiziranje pritožbe glede dokazanosti kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki ga je obdolženec dne 13. 9. 2016 storil na škodo oškodovanca P. K., R. K. in D. K.. Gre namreč za že pravnomočno zaključeno zadevo (sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 53237/2016 z dne 9. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 53237/2016 z dne 12. 6. 2018), katere vsebina ni predmet presoje tega pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je tako obdolženčev zagovor pravilno ocenilo in na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo iz izvedenih dokazov, utemeljeno zaključilo, da je zagovor obdolženca, s katerim se je želel razbremeniti krivde, zgolj neprepričljiv način njegove obrambe.

10. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne graja, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Dosedanje ignoriranje in nespoštovanje pravnomočnih odločb sodišča s strani obdolženca ter storitev očitanega kaznivega dejanja v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 53237/2016 z dne 9. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 53237/2016 z dne 12. 6. 2018 pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča narekuje preklic pogojne obsodbe, ki je obdolžencu bila izrečena z navedeno sodbo, ter v skladu 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrek enotne kazni pet mesecev zapora.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.